Jedro

Po mnenju pritožbenega sodišča odgovornost zavarovanca toženke za nastanek škode ni podana, ker je glede na okoliščine predmetne zadeve kraj škodnega dogodka še ustrezal standardu normalne pohodne površine. Tožnica je namreč vedela, da na mestu škodnega dogodka zastaja meteorna voda (ki odteka s poslovne stavbe), kraj škodnega dogodka je dobro poznala, saj je v poslovni stavbi zaposlena, vedela je, da je zunaj mrzlo (dan prej je snežilo), zato bi morala pričakovati, da lahko površina, kjer se nabira voda, poledeni, lužo je ob 7.00 uri zjutraj videla, pa je vseeno stopila vanjo misleč, da ni poledenela (kot je sama izpovedala). Glede na navedeno sporen del pohodne površine za tožnico ni bil niti nepričakovan niti zakrit. Po mnenju pritožbenega sodišča bi lahko normalno pazljiv pešec v takih okoliščinah parkirišče prehodil brez težav, saj bi se spornemu delu parkirišča, kjer je bila vidna luža, izognil (in ne bi stopil v lužo lahkomiselno misleč, da ni poledenela).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo odškodnino v višini 11.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov.

2.Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) vložila pravočasno pritožbo. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je uporabilo pravila o subjektivni odškodninski odgovornosti. Navajala je, da je v tožbi zatrjevala, da meteorne vode iz poslovne stavbe, na parkirišču katere je prišlo do tožničinega padca padca, iztekajo na asfaltno površino, kjer se zbirajo ob robu, zaradi vremenskih razmer pa je ta površina ponoči v celoti zaledenela. Pri tem pa je podala naziranje, da je potrebno upoštevati določila 153. in 159. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določajo objektivno odgovornost etažnih lastnikov oziroma imetnika zgradbe kot poseben primer neposlovne objektivne odškodninske odgovornosti. Sodišče se v sodbi glede teh trditev tožnice sploh ni opredelilo, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, obenem pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Nadalje tožnica izpostavlja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je zavarovanec tožene stranke (v nadaljevanju toženke) zadostil standardu potrebne skrbnosti, saj poledenelega dela parkirišča ni posipal s soljo ali peskom. Dodatno pa tožnica navaja, da gre za del zemljišča, ki sodi k poslovni stavbi kot njenemu funkcionalnemu delu, zato bi ga zavarovanec toženke moral vzdrževati v celoti in ne le delno. Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6.Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljanih niti uradno upoštevnih kršitev postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pa delno zmotno ugotovilo dejansko stanje in delno napačno uporabilo materialno pravo, vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7.V predmetni zadevi tožnica uveljavlja plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zoper toženko (zavarovalnico) vsled škodnega dogodka dne 14. 2. 2018, ko je padla na delu poledenelega parkirišča.

8.Neutemeljena je tožničina pritožbena graja, da ji je bila kršena pravica do izjave in da se izpodbijana sodba ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb glede objektivne odgovornosti po 159. členu OZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je o tem sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v 16. točki obrazložitve sodbe, kjer je navedlo razloge, zakaj se v predmetni zadevi ne uporabijo pravila o objektivni odgovornosti, in sicer je navedlo, da je treba v primerih, ko bi stvar, ki ni nevarna, takšna postala zaradi nedopustnih ravnanj ali opustitev imetnika stvari, odgovornost presojati po pravilih o krivdni odgovornosti.

9.Takšno stališče sodišča prve stopnje tudi materialnopravno pravilno, po mnenju pritožbenega sodišča pa se nanaša na vse primere objektivne odgovornosti, tudi tiste iz 159. člena OZ. Zato so neutemeljena tudi tožničina pritožbena izvajanja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odškodninsko odgovornost presojalo po pravilih o krivdni odgovornosti.

10.V skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je v primeru padcev in poškodb na poledenelih javnih površinah najprej treba preveriti, ali se je zimska služba (čiščenje in vzdrževanje) izvajala redno in ustrezno glede na zimske razmere, pri čemer pa ni treba, da je pohodna površina popolnoma očiščena, popolnoma brez ledu ledu in varna na prav vsakem delu pohodne površine, saj to ni življenjsko razumno pričakovati. Nato pa se je treba vprašati, ali kljub neizvajanju zimske službe pohodna površina še ustreza standardu normalne pohodne površine, o katerem govorimo, če na pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin ali pasti in bi zato uporabnik to površino ob zadostni skrbnosti in pozornosti lahko normalno (t.j. brez težav) prehodil.

11.Ta stališča sodne prakse veljajo za vse pohodne površine, tudi tiste, ki so v lasti zasebnopravnih subjektov in služijo opravljanju njihove poslovne dejavnosti (kot v predmetni zadevi), zato so neutemeljena pritožbena izvajanja, da se navedena sodna praksa uporablja samo za samo primere škod na površinah, ki so v lasti subjektov javnega prava.

12.V predmetni zadevi iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnica poškodovala dne 14. 2. 2018 okoli 7.00 ure zjutraj ob padcu na parkirišču poslovne stavbe na naslovu A., v kateri se nahaja tudi B., ko je šla iz poslovne stavbe proti svojemu avtomobilu, parkiranem na sosednjem parkirišču. Do padca je prišlo ob robu parkirišča, kjer je stopila na večjo ledeno površino ob robniku, za katero je mislila, da je luža. Tožnica je pohodno površino poznala in je vedela, da se ob robniku redno nabira voda in tam nastaja luža. Dan pred škodnim dogodkom je snežilo, temperatura v času škodnega dogodka je bila -2-C, parkirišče ob škodnem dogodku ni bilo zasneženo ali prekrito s plastjo novo zapadlega snega, ki bi zmanjševala vidljivost pohodne površine, vidljivost je omogočala spremljanje pohodne površine. Parkirišče je bilo dokaj dobro očiščeno snega, vendar zavarovanec toženke (lastniki poslovne stavbe na naslovu A.) parkirišča ni posipal niti s soljo niti s peskom. Tožnica bi se lahko v času škodnega dogodka do svojega avtomobila namenila po več poteh.

13.Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Nosilna razloga za takšno odločitev sta bila dva. Prvič, da tudi če bi zavarovanec toženke kritičnega dne posul parkirišče s soljo ali peskom, bi predel, kjer je tožnica padla, po vsej verjetnosti ne bil zajet v čiščenje, saj se površine posujejo na delih, ki so namenjene hoji in parkiranju, to pa mesto padca ni bilo. Drugič, da je tožnica videla poledenelo površino in nanjo nespametno in neskrbno stopila misleč, da gre za lužo, zato je sama odgovorna za nastanek škode.

14.Neutemeljena je pritožbena graja, da je bila v času škodnega dogodka vidljivost slaba in da te tožbene trditve toženka ni prerekala. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je toženka na str. 2 odgovora na tožbo zapisala, da je tožnica sporno površino zaznala kot lužo, na str. 4 odgovora na tožbo pa navedla, da v času škodnega dogodka (14. 2. 2018 ob 7.00 uri) zunaj ni bilo temno, iz česar smiselno izhaja, da je zatrjevala, da je bila vidljivost zadostna, da je tožnica lahko sporno lužo videla. Pa tudi sicer je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da je bila vidljivost in razsvetljava v času škodnega dogodka zadostna, da je omogočila spremljanje pohodne površine, saj je tožnica, zaslišana kot stranka, sama priznala, da je sporno lužo videla (kot izhaja iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

15.Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbeni graji, da je dejansko stanje glede vzroka za nastanek sporne luže, ki je poledenela in je tožnici na njej spodrsnilo, zmotno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bil vzrok za zastajanje vode ob robniku, ki je zamrznila, „posledica zamrznjenega snega“ ali „zamrznjene vode v luži,“ in da tožnica ni uspela dokazati, da je zaledenela luža nastala kot posledica odtekanja meteornih voda iz poslovne stavbe, ki se nabirajo ob robu parkirišča, ta voda pa je zaradi nizkih temperatur ponoči zaledenela. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da toženka navedenih tožbenih trditev ni obrazloženo prerekala, zaradi česar jih je v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP treba šteti za resnične. Vendar vzrok za nastanek luže ne predstavlja pravno odločilnega dejstva v predmetni zadevi.

16.Po mnenju pritožbenega sodišča odgovornost zavarovanca toženke za nastanek škode ni podana, ker je glede na okoliščine predmetne zadeve kraj škodnega dogodka še ustrezal standardu normalne pohodne površine. Tožnica je namreč vedela, da na mestu škodnega dogodka zastaja meteorna voda (ki odteka s poslovne stavbe), kraj škodnega dogodka je dobro poznala, saj je v poslovni stavbi zaposlena, vedela je, da je zunaj mrzlo (dan prej je snežilo), zato bi morala pričakovati, da lahko površina, kjer se nabira voda, poledeni, lužo je ob 7.00 uri zjutraj videla, pa je vseeno stopila vanjo misleč, da ni poledenela (kot je sama izpovedala). Glede na navedeno sporen del pohodne površine za tožnico ni bil niti nepričakovan niti zakrit. Po mnenju pritožbenega sodišča bi lahko normalno pazljiv pešec v takih okoliščinah parkirišče prehodil brez težav, saj bi se spornemu delu parkirišča, kjer je bila vidna luža, izognil (in ne bi stopil v lužo lahkomiselno misleč, da ni poledenela). Izbira varne poti je namreč povsem običajno in od vsakega povprečnega človeka pričakovano opravilo. To pomeni, da je v predmetni zadevi parkirišče še ustrezalo standardu normalne pohodne površine, tožnica pa je v celoti sama odgovorna za nastanek škode. Pritožbena izvajanja o tem, da je tožnica kvečjemu soprispevala k nastanku škode, se tako izkažejo za neutemeljena.

17.Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1V skladu z navedeno določbo za škodo, ki nastane, če s stavbe pade nevarno postavljena ali vržena stvar, odgovarja imetnik stavbe, oziroma prostora, iz katerega je stvar padla.

2Glej npr. VSRS sodba VIII Ips 41/2021 z dne 28.06.2022, VSRS sodba II Ips 251/2018 z dne 24.10.2019, VS RS sodba II Ips 297/2011 s 30. 5. 2013, VS RS sodba II Ips 225/2007 z dne 11.03.2010.

3VSRS Sodba II Ips 82/2020 z dne 13.01.2021, VS RS II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018 in II Ips 353/2009 z dne 23. 8. 2012.

4VSRS Sklep II Ips 94/2019 z dne 25.09.2020, VS RS II Ips 177/2018 z dne 22. 11. 2018.

5V odgovoru na tožbo je ugovarjala zgolj, da je njen zavarovanec parkirišče primerno očistil.

6Kot izpostavljeno že zgoraj, je pravni standard normalne pohodne površine izpolnjen v primeru, če na neravnih pohodnih tleh ni nepričakovanih, zakritih ali pretiranih neravnin oziroma pasti in če bi del poti, kjer je prišlo do škodnega dogodka, normalno pazljiv pešec lahko prehodil brez težav. Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 177/2018 z 22. 11. 2018 ter s sodbami VSM I Cp 843/2020 z 12. 1. 2021, I Cp 385/2020 s 14. 7. 2020, I Cp 269/2021 z 11. 5. 2021.

7Glej npr. sodbo VSL II Cp 1679/2010 z 31. 8. 2010.