Jedro

1. Premoženjska razmerja med domnevnima izvenzakonskima partnerjema je le ena izmed okoliščin, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo, v povezavi tudi z ostalimi okoliščinami. Pritrditi je sicer pritožbi, da imajo tudi nekateri zakonci takšen premoženjski režim, da pretežno ločeno razpolagajo z denarnimi sredstvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik popolnoma ločeno razpolagala s svojimi denarnimi sredstvi, razen posameznih odstopanj, ko je zapustnik tožnici prispeval svoj delež za hrano, pijačo, določene tekoče stroške ter gospodinjska opravila tožnice, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča značilno za vsako življenjsko skupnost, ki ne predstavlja izvenzakonske skupnosti (npr. študentski kolegi).

2. V primeru, kadar stranka pooblasti odvetnika, ki ima pisarno v kraju njenega prebivališča, je treba stroške zastopanja izven sedeža odvetnika, oceniti kot potrebne, ne glede na kraj sojenja (po obvezni razlagi Odvetniške tarife-OT upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 1.2.2000; 22. člen OT, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ni namreč mogoče zahtevati od stranke, da si najame odvetnika izven kraja svojega stalnega prebivališča.

Izrek

Pritožba zoper sodbo in sklep se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje sklenilo, da se sprememba tožbe s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka na plačilo 4.400.000,00 SIT s pp ne dopusti, ter zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da pristoji tožnici zakonita dedna pravica izvenzakonske partnerke po pok. M.I.J., umrlem 26.11.2000. Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih stoškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do plačila, v 15 dneh (1. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 292.928,00 SIT, v 15 dneh (2. točka izreka).

Zoper sodbo in sklep se je tožnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo dopustiti spremembo tožbe s postavitvijo podrejenega tožbenega zahtevka.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi zoper sklep ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Nadalje navaja, da je dalj časa trajajoča življenjska skupnost med tožečo stranko in zapustnikom vsekakor obstajala, saj tudi tožena stranka temu dejstvu ne ugovarja.

Sodišče pa je iz izvedenih dokazov napačno zaključilo, da predmetna nesporna življenjska skupnost ni imela takšne vsebine, da bi ji priznalo status izvenzakonske skupnosti z njenimi posledicami. Ko je sodišče te okoliščine presojalo, se je prvenstveno oprlo na premoženjska razmerja med tožnico in zapustnikom. Pri tem je poudarilo, da sta pretežno ločeno razpolagala z denarnimi sredstvi, vendar tudi prezrlo, da je to sicer skupno tudi mnogim starejšim zakoncem. Specifičnost materialnega odnosa med obema članoma te skupnosti je namreč temeljila na dejstvu, da nista imela skupnih potomcev, ampak vsak svojega otroka iz prejšnjih zvez. Zato sta ostala v opredelitvi glede premoženja določna, torej tožnica je sledila interes, da ohrani svoje premoženje zato, ker ga je namenila sinu, zapustnik pa je svoje premoženje namenil hčerki. Vzroki za tako obnašanje v odsotnosti skupnih potomcev so povsem življenjski in razumljivi. Ustvarjanje skupnega premoženja ni odločilna okoliščina, ki daje neki skupnosti značaj izvenzakonske skupnosti, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izrecno dopušča celo med zakoncema, da si vsak čas premoženje razdelita.

Vzrok za razvezo zakonske zveze je bil premoženjskega značaja. Ko sta premoženje razdelila, sta še vedno živela skupaj, čeprav je zapustnik, ki je živel v tožničini hiši, razpolagal s finančnimi sredstvi, s katerimi bi si lahko zagotovil ločeno bivanje, pa tega ni storil. Razlogi za to torej niso bili materialnega značaja, temveč je zapustniku življenje s tožnico prijalo. Ustvarila sta razmerje, v katerem sta složno sobivala in sta bila družabnika. V starostnem življenjskem obdobju take skupnosti kot izvenzakonske po mnenju pritožbe ni mogoče presojati na podlagi okoliščine, ali med ostarelima osebama obstajajo spolni odnosi. Razloge za njihov obstoj niti ni potrebno razlagati, tak neobstoj v taki starosti ni nič kaj zelo posebnega. Kako je to sprejemal tožničin sin, pa je za to pravdo irelevantno. Očitno si je on zakonsko življenje glede na svojo mladost predstavljal v tem oziru bolj dinamično. Tožnica je zapustniku v starosti in bolezni stala ob strani, kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, zapustnik pa je to od tožnice tudi očitno pričakoval, saj je to njeno skrb sprejemal. Tudi navzven je bilo čutiti, da sta povezana med seboj, saj je tožnica izpovedala, da so o smrti zapustnika obvestili njo in jo pri tem pojmovali kot zapustnikovo ženo. Do takih zaključkov je osebje bolnišnice prišlo na podlagi njenega obnašanja, ki ga je zasledilo v času, ko je zapustnik bival v bolnišnici. To pa je bila tudi edina priložnost, da je okolica lahko opazovala njun odnos. Tudi okoliščina, da sta kurila le v kuhinji, dokazuje, da sta ves čas bivala v skupnem prostoru.

Tožnica je prepričljivo opisala, da ji je zapustnik umival hrbet in ona njemu. Torej sta bila toliko intimna, da sta dopuščala tak poseg v intimnost drug drugemu in se jima je zdelo to nekaj običajnega.

Glede gregorjanskih maš, ki da jih tožnica ni plačala, velja poudariti, da že dejstvo, da se je tožnica zanje pozanimala, dokazuje, da je imela lasten namen, da bi se po zapustniku take obredne storitve opravile. Poklicala je tudi gospoda v času, ko je bil še bolan, in to na svojo željo in v dobro zapustnika, čeprav je k temu ni nihče posebej prigovarjal. Vse to po oceni tožeče stranke presega to, kar bi predstavljalo minimalni standard za obstoj izvenzakonske skupnosti. Podrejeno in zgolj iz previdnosti pa se tožeča stranka pritožuje zoper stroške postopka, ki so odmerjeni previsoko glede na kriterij potrebnosti. Tožena stranka je bila zastopana po pooblaščenki iz kraja izven sodišča, čeprav je v kraju sodišča dovolj odvetnikov, katerih storitve bi bile cenejše glede kraja sojenja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa o stroških do plačila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba zoper sklep in sodbo ni utemeljena.

O pritožbi zoper sklep: Stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru sprememba tožbe ni dovoljena, je pravilno. Naknadna objektivna eventualna kumulacija tožbenih zahtevkov je namreč dovoljena le v primeru, če je sodišče stvarno pristojno za vsakega od uveljavljenih zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka (četrti odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 182. člena ZPP). Ker bi bilo za odločanje o podrejenem tožbenem zahtevku pristojno okrožno sodišče, torej drugo stvarno pristojno sodišče kot za primarni tožbeni zahtevek, sodišče prve stopnje utemeljeno ni dovolilo spremembe tožbe. Pritožbo zoper sklep je bilo treba zato zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo: Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da predstavlja pravno podlago tožbenega zahtevka 12. člen ZZZDR in 10. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Zakonski določbi opredeljujeta vsebino izvenzakonske skupnosti, in sicer gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Izvenzakonska partnerja dedujeta kot zakonca drug po drugem (10. člen ZD). V sodni praksi so se izoblikovala določena merila za ugotavljanje dalj časa trajajoče življenjske skupnosti. Tako mora biti ta skupnost med partnerjema po vsebini enaka zakonski skupnosti, kar pomeni, da mora skupnost temeljiti na svobodni odločitvi, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Zadovoljevati mora torej, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, čustvene, moralne in materialne potrebe (ekonomska skupnost). Pri tem pa je pomembna tudi okoliščina, kako je okolica razumela takšno življenjsko skupnost, torej ali ju je okolica sprejemala in razumela kot moža in ženo (notornost skupnosti). Vsako od teh okoliščin mora sodišče presojati najprej ločeno, nato pa v povezavi z drugimi okoliščinami.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva in glede na ugotovljena dejstva tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da se je pri odločanju oprlo predvsem na premoženjska razmerja med tožnico in zapustnikom. Premoženjska razmerja med domnevnima izvenzakonskima partnerjema je le ena izmed okoliščin, ki jo je sodišče prve stopnje ugotavljalo, v povezavi tudi z ostalimi okoliščinami. Pritrditi je sicer pritožbi, da imajo tudi nekateri zakonci takšen premoženjski režim, da pretežno ločeno razpolagajo z denarnimi sredstvi. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta tožnica in zapustnik popolnoma ločeno razpolagala s svojimi denarnimi sredstvi, razen posameznih odstopanj, ko je zapustnik tožnici prispeval svoj delež za hrano, pijačo, določene tekoče stroške ter gospodinjska opravila tožnice, kar pa je po oceni pritožbenega sodišča značilno za vsako življenjsko skupnost, ki ne predstavlja izvenzakonske skupnosti (npr. študentski kolegi). Pri tem pa ni prezreti ugotovitve sodišča prve stopnje, da si je zapustnik pri pričah S. in G.M. sam kupoval hrano za zajtrk in večerjo, kar kaže na to, da je zapustnik le v manjšem delu prispeval k skupnemu nakupu osnovnih življenjskih potrebščin.

Tožnica in zapustnik sta razpolagala vsak s svojim denarjem in svojo hranilno knjižico ločeno, ne da bi za to pooblastila drugega. Razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica in zapustnik nista finančno sodelovala, razen pri delitvi zgoraj navedenih stroškov, so logični in prepričljivi in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Tožnica in zapustnik namreč nista niti sodelovala pri financiranju osnovnih življenjskih pogojev (telefon, centralna kurjava, ipd.). Pritožbeno sodišče se tako v celoti strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da skupno bivanje tožnice in zapustnika glede razpolaganja z materialnimi dobrinami, predvsem zaradi njune poudarjene materialne neodvisnosti in samostojnosti, ne dosega vsebine ekonomske skupnosti iz 12. člena ZZZDR.

Pritrditi je sicer pritožbi, da je treba intimne odnose med osebami različne starosti, presojati različno. Zgolj okoliščina, da tožnica in zapustnik nista imela spolnih odnosov, še ne izključuje možnosti, da bi tožnica in zapustnik imela razmerje, kot je značilno za moža in ženo; po drugi strani pa tudi zgolj dejstvo, da sta si bivša zakonca pomagala pri umivanju, ne pomeni, da je bila njuna čustvena vez tolikšna, kot je značilna za moža in ženo. Njuno čustveno povezanost, medsebojno spoštovanje in navezanost je treba namreč presojati glede na vse okoliščine primera. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da tožnica in zapustnik nista bila tako čustveno povezana, da bi njuna skupnost dosegla raven izvenzakonske skupnosti. Razmerje, v katerem sta tožnica in zapustnik složno sobivala in sta bila družabnika, kot navaja pritožba, še ne predstavlja izvenzakonske skupnosti. Že sam sin tožnice jima je očital ignorantski odnos med njima, kot je tožnica sama izpovedala.

Pritožba zmotno meni, da ni relevantno, kako je njun odnos sprejemal tožničin sin, ki naj bi si glede na njegovo mladost zakonsko živeljenje predstavljal bolj dinamično. Sin tožnice, star 50 let, je njuno življenje spremljal, zato je njegovo zaznavanje njunega odnosa pomembno, predvsem pa pritožbeno sodišče meni, da starostna razlika med sinom tožnice in bivšima zakoncema le ni tolikšna, da bi njegova predstava bistveno odstopala od predstave zakonskega življenja starejših partnerjev. Predvsem pa je tudi pomembno, kako je njun odnos zaznavala preostala okolica, tj. sosedje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je zapustnik po razvezi zakonske zveze večinoma družil s sosedi, na obiske s tožnico nista nikoli zahajala skupaj niti jih nista, zaradi samotarske narave, sprejemala. Okolica ju tudi ni sprejemala kot čustveno povezani osebi, temveč kot sostanovalca.

Kako so se njuni odnosi po razvezi zakonske zveze spremenili, kaže tudi dejstvo, da toženka ni več tako pogosto prihajala na obiske k očetu, če pa je prišla, pa se v hiši niso zadrževali. Tožnica je sama izpovedala, da je z zapustnikom živela na način, kot bi živela z bratom. Njeno razumevanje odnosa z zapustnikom in razumevanje okolice po prepričanju pritožbenega sodišča kaže na to, da tožnica in zapustnik res nista vzdrževala takšnih čustvenih odnosov, ki bi vzbujali vtis, da je njuna skupnost izenačena s skupnostjo moža in žene. Na ta zaključek tudi ne vpliva okoliščina, ki jo tožnica zatrjuje v pritožbi, da so njo obvestili o smrti zapustnika in jo pri tem pojmovali kot ženo. Bolnišnično osebje je namreč lahko spremljalo njun odnos le kratek čas, prava okolica, ki je pristno zaznavala njun odnos daljši čas, pa so zagotovo tožničin sin in njuni sosedje, ki pa s strani tožnice v tožbi zatrjevanega odnosa niso potrdili. Ni oporekati tožnici, da sta tožnica in zapustnik po tem, ko sta uredila medsebojna premoženjska razmerja, živela v določeni skupnosti, imela dnevne kontakte, pogovore, da je tožnica zapustnika v bolnici obiskovala. Vendar pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo njuno sobivanje tudi po letu 1996 omejeno le na tiste potrebe, ki so značilne za sostanovalce, ki jih sicer ne vežejo tesnejše vezi, predvsem pa ne take vezi, ki so značilne za moža in ženo. Pritožbeno sodišče nenazadnje tudi ne more pritrditi pritožbi, da že samo pozanimanje za gregorijanske maše in organiziranje župnikovega prihoda v času zapustnikove bolezni presega to, kar predstavlja minimalni standard za obstoj izvenzakonske skupnosti.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

V primeru, kadar stranka pooblasti odvetnika, ki ima pisarno v kraju njenega prebivališča, je treba stroške zastopanja izven sedeža odvetnika, oceniti kot potrebne, ne glede na kraj sojenja (po obvezni razlagi Odvetniške tarife-OT upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 1.2.2000; 22. člen OT, prvi odstavek 155. člena ZPP).

Ni namreč mogoče zahtevati od stranke, da si najame odvetnika izven kraja svojega stalnega prebivališča. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijano sodbo v celoti potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka

165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).