Jedro

Potrdilo, ki ni javna listina, ne more biti neposredna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana. Je pa lahko eden od dokazov in s tem listina, s katero se dokazuje zakonski status.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote A. št. ... z dne 5. 10. 2006 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil tožnikov zahtevek za priznanje statusa vojnega veterana in v 2. točki izreka ugotovil, da v zadevi ni bilo stroškov postopka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik vložil zahtevek za priznanje statusa ter pri tem priložil potrdilo Zavoda za prestajanje kazni zapora B. (v nadaljevanju: Zavod), iz katerega izhaja, da je tožnik v obdobju od 28. 6. 1991 do 9. 7. 1991 v zbirnem centru za vojne ujetnike, organiziranem v okviru Zavoda, opravljal naloge, povezane z vojnimi ujetniki. Upravni organ je nato v postopku pridobil zapisnika o zaslišanju prič A.A. in B.B. ter seznam delavcev, ki so v času agresije na Slovenijo opravljali dela v zvezi z varovanjem vojnih ujetnikov. Dvakrat je bil zaslišan tudi tožnik in obenem (pri drugem zaslišanju) seznanjen z ugotovitvami postopka. Seznanjen je bil tudi, da status vojnega veterana pripada po določbi točke k) 7. alinee 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 59/06 - v nadaljevanju: ZVV) samo tistim, ki so bili neposredno udeleženi pri varovanju oziroma nadzoru zbirnega centra oziroma varovanju vojnih ujetnikov. V tem pogledu pa po presoji prvostopnega organa iz zbranih dokazov ne sledi, da bi bilo tožnikovo delovanje v času agresije povezano z varovanjem in nadzorom zbirnega centa oziroma vojnih ujetnikov, kar je pogoj za priznanje statusa po citirani določbi. Upravni organ sicer dopušča možnost, da je tožnik sodeloval pri opravljanju določenih nalog v zbirnem centru, kar pa po povedanem za priznanje statusa ne zadošča. Pristojno Ministrstvo je kot drugostopni organ pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. Pri tem se sklicuje na 1. in 2. člen ZVV, konkretno na določbo točke k) 7. alinee 2. člena, po kateri je vojni veteran tudi oseba, ki je v vojaški agresiji na RS v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljala naloge ali dolžnosti pri obrambi RS kot predstojnik zbirnega centra ali delavec zbirnega centra, ki je po odredbi predstojnika opravljal naloge varovanja zbirnega centra ter varovanja ali nadzora vojnih ujetnikov v zbirnem centru. V tej zvezi ugotavlja, da tožnik po podatkih, ki so v spisih, v postopku pred organom prve stopnje ni predložil nobene javne listine, na podlagi katere bi ga bilo mogoče v skladu z določbami 26. člena ZVV vpisati v evidenco vojnih veteranov. Predloženo potrdilo Zavoda namreč ni javna listina. Na podlagi drugih dokazov, torej izpovedi prič in izjave tožnika, pa tudi ni mogoče zaključiti, da so izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje zahtevanega statusa. Iz ugotovitev, zbranih v postopku, namreč sledi, da je tožnik v času od 28. 6. do 9. 7. 1991 deloval v Zavodu v gasilski enoti, ni pa opravljal nalog varovanja zbirnega centra oziroma varovanja ali nadzora vojnih ujetnikov v zbirnem centru. To tudi izrecno izhaja iz izjave priče A.A.. V zvezi s pritožbenimi ugovori drugostopni organ še pove, da iz izjav zaslišanih prič ne izhaja, da bi bila gasilska enota oborožena in da bi spremljala vojne ujetnike iz zbirnega centra z intervencijskim vozilom. Po ugotovitvah druge stopnje tako tožniku ne gre oporekati, da je v času vojaške agresije prispeval k obrambi RS, ni pa dokazal, da je deloval v smislu zakonskih pogojev za priznanje statusa vojnega veterana.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu organu. V tožbi navaja, da zaslišani priči kot vodstvena delavca, ki nista bila udeležena pri akcijah, nista opisala stanja, kakršno je bilo ob agresiji. Trdi, da je šlo za vojno stanje in za neposredno ogroženost s strani agresorja. Našteva voznike, ki so bili v patrulji v gasilskem vozilu in ki so enako kot tožnik varovali KPD in ujetnike ter jih spremljali. Ti so status dobili, zato ne razume, zakaj ga sam ni dobil. Predlaga, da se postopek pri ponovnem odločanju dopolni z zaslišanjem prič, ki jih poimensko navaja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Na naroku pojasni še, da ni preverjala odločitev v primerih, ki jih navaja tožnik in da zato ne more povedati, ali je bilo dejansko stanje v teh primerih enako. Opozarja, da je tožnik svoje izjave v postopku spreminjal ter da v postopku ni povedal nič konkretnega v zvezi z zatrjevanim varovanjem. S spremembo zakona (ZVV) je bil krog oseb, ki jim pripada status, razširjen na pooblaščene uradne osebe v zaporih, pa tudi na druge zaposlene, ki so opravljali naloge v zvezi z varovanjem. Pri tem oborožitev ni (bila) bistven element za priznanje statusa. Bistvena je naloga, ki je bila odrejena posamezniku v zvezi z varovanjem ujetnikov oziroma zbirnega centra. Predvideva, da potrdilo, ki ga je predložil tožnik, ni bilo izdano vsem zaposlenim v Zavodu, oziroma da je bilo izdano tistim, ki so bili vključeni v delo, povezano z zbirnim centrom. Sicer pa se pri odločanju o statusu upošteva dejansko stanje, kot je ugotovljeno v vsakem posamičnem primeru. Pri tem se upošteva izjava stranke in vsi dokazi, ki lahko prispevajo k ugotovitvi resničnega dejanskega stanja. V tej zvezi tožena stranka še enkrat poudari, da si prizadeva odločati v vseh zadevah na enak način in da tožnik v obravnavanem primeru pač ni uspel dokazati neposrednega varovanja - ne zbirnega centra in tudi ne ujetnikov.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka v upravnem postopku res ni predložila potrdila, ki bi bilo javna listina in ki bi bilo (lahko) neposredna podlaga za priznanje statusa vojnega veterana. Je pa potrdilo, ki ga je tožnik priložil vlogi, treba nedvomno šteti vsaj kot enega od dokazov oziroma kot listino, s katero tožnik dokazuje, da izpolnjuje pogoje za zahtevani status. Kot sledi iz spisov, je potrdilo izdal direktor Zavoda (C.C.), v njem pa se potrjuje, da je tožnik v kritičnem obdobju (od 28. 6. 1991 do 9. 7. 1991) v zbirnem centru za vojne ujetnike, organiziranem v okviru Zavoda, po odredbi upravnika Zavoda, opravljal naloge, povezane z vojnimi ujetniki. Iz potrdila torej izhajajo okoliščine, ki so po določbi točke k) 7.alinee 2. člena relevantne za odločanje o zahtevku, saj se potrjuje: 1. da gre pri tožniku za delavca zbirnega centra, 2. da je tožnik v kritičnem času deloval po odredbi predstojnika in 3. da je šlo pri nalogah, ki jih je opravljal, za naloge "povezane z vojnimi ujetniki", kar vse nedvomno vsaj kaže, če ne že dokazuje, na izpolnjevanje zakonskih pogojev za priznanje zahtevanega statusa. Kljub temu, da izkazuje podatke, ki so bistveni za odločitev, pa omenjenega potrdila kot dokaz pri odločanju ne upošteva in ne presodi ne organ prve stopnje in tudi ne drugostopni organ, ko odloča o pritožbi - ne posamično in tudi ne skupaj z drugimi dokazi, zbranimi v ugotovitvenem postopku. To pa po presoji sodišča pomeni, da že iz tega razloga dejansko stanje v zadevi lahko ni bilo popolnoma ugotovljeno in da je zato izpodbijana odločitev vsaj preuranjena, če že ne napačna, saj niso bile presojene vse okoliščine in vsi podatki, ki so pomembni za odločitev. Tudi še po naroku pa ostaja brez odgovora tudi tožbena in pred tem pritožbena trditev, da je šlo v primeru tožnikovih aktivnosti za (oboroženo) varovanje zavoda, da je bil tudi tožnik v funkciji varovanja in da je opravljal pri tem enake naloge kot vozniki, ki so bili v patrulji na gasilskem vozilu (D.D., E.E., F.F., G.G.) in ki so odločbe vojnega veterana že prejeli. Drugostopni organ se namreč o vsebinsko enakem pritožbenem ugovoru v svoji odločbi ni izrekel, tožena stranka pa je na naroku povedala le, da je bil omenjenim osebam status res priznan, ni pa znala pojasniti, zaradi katerih okoliščin in v čem je bil njihov položaj v kritičnem času drugačen od tožnikovega.

Ker je torej po povedanem dejansko stanje v zadevi ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64.člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) odpravilo ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da dopolni postopek ter v zadevi ponovno odloči. O tožnikovi vlogi mora ponovno odločiti v 60 dneh od prejema sodbe; pri tem je vezan na pravno mnenje in na stališča, ki jih je sodišče zavzelo v tej sodbi.