Jedro

Toženčevi reviziji je revizijsko sodišče ugodilo, ker ni bilo dovolj razčiščeno vprašanje, ali je šlo za razporeditev v pravem pomenu te besede, ali pa so odšle tožnice k novemu delodajalcu po lastni odločitvi in so delovno razmerje sklenile na novo. Zato je sodbi nižjih sodišč razveljavilo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnic in je razsodilo, da je dolžna toženka plačati tožnicam neizplačani del odpravnine in sicer M.B. znesek 253.345,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.1.1994 dalje do plačila; I.D. znesek 241.820,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.2.1994 dalje in Z.B. znesek 201.096,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.2.1994 dalje do plačila, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Toženkino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz razlogov po 3. točki prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list, št. 4/77 do 27/90) ter predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodbo sodišča prve stopnje ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije je navajala, da se ne strinja z oceno sodišča, da je podana kontinuiteta zaposlitve tožnic pri D. in toženki in da bi morala toženka zato ob določitvi odpravnin tožnicam, šteti njihovo delovno dobo pri obeh delodajalcih, kot da tožnice niso spremenile zaposlitve. Nelogično je, da bi morala toženka izplačati odpravnino tudi za obdobje, ko pri njej niso bile v delovnem razmerju. Tožnicam je bila zagotovljena nova zaposlitev pri toženki, v skladu z zakonom pa jim je bila izplačana odpravnina za delovno dobo pri toženki.

Revizija je bila v skladu z določbami 390. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej in izjavilo, in tožnicam, ki na revizijo niso odgovorile.

Revizija je utemeljena.

ZPP v 386. členu določa, da preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da so bile tožnice prevzete k drugemu delodajalcu po določilu 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). Po tem določilu je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma pri delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. Pojma prevzema delavcev zakon ne pojasnjuje. Sodišči ugotavljata kontinuiteto zaposlitve tožnic na podlagi izpovedbe tožnice M.B., njena izpovedba pa ni preizkušena z drugimi dokazi. Iz pogodbe o ustanovitvi toženke je razvidno, da so med ustanovitelji tudi tožnice, ki so z ostalimi ustanovitelji solastnice družbe. Tožnice so prešle iz soustanoviteljice tožene stranke "D.", k toženi stranki, vendar iz pogodbe ni razvidno, kakšen je pravni položaj delavk, ki so prešle k toženi stranki. Iz uvodnega dela sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki so jih tožnice prejele v letu 1991, je razvidno, da naj bi jim prenehalo delovno razmerje po 2. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, iz obrazložitve pa izhaja, da so bile razporejene. V spisu ni pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja tožnic, zato jim delovno razmerje iz tega razloga ni moglo prenehati. Po določilu tretjega odstavka 36.f člena ZDR je obveznost plačila odpravnine delavcem, ki so trajni presežek na delodajalcu. Zakon ne določa, da mora delodajalec pri izplačilu odpravnin upoštevati tudi trajanje delovnega razmerja pri prejšnjem delodajalcu, vendar gre v primeru kakršen naj bi nastal po izpovedbi tožnice M.B., za prevzem delavcev k drugem delodajalcu in se v takem primeru šteje, kot da delavec ni spremenil zaposlitve in da je v takem primeru treba upoštevati pri odmeri odpravnine tudi čas zaposlitve pri prejšnjem delodajalcu.

Tožnice so bile v delovnem razmerju pri toženki več kot dve leti, v tem času pa je lahko prišlo do situacij, ki bi kazale na to, da je delovno razmerje tožnic pri toženki bilo vrednoteno kot nadaljevanje delovnega razmerja pri soustanoviteljici toženke, ali pa je šlo za pretrganje delovnega razmerja in so tožnice sklenile delovno razmerje na novo. Taka situacija je lahko trajanje letnega dopusta, druge morebitne ugodnosti delavca, ki so vezane na trajanje delovnega razmerja pri delodajalcu in podobno. Ali so obstajali pogoji za izplačilo odpravnin v višini, kot sta odločili nižji sodišči pa bo mogoče ugotoviti tudi na podlagi drugih dokazov. Tožbeni zahtevek tožnic je utemeljen, če so prešle k toženki na podlagi določil 15., 19. ali 20. člena ZTPDR, ker v takem primeru ni šlo za novo zaposlitev tožnic, ampak se šteje kot da je bil delavec ves čas zaposlen v isti organizaciji oziroma pri istem delodajalcu, po določilu tretjega odstavka 36.f člena ZDR.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je na podlagi določil drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo obe sodbi in vrnilo zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).