Jedro

Tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora tožene stranke na tožbo namreč izhaja, da je samovoljno zapustil azilni dom ter se vanj ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato je sodišče tožbo zavrglo.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Obširno je pojasnila pravne in dejanske razloge za svojo odločitev. Glede na odločitev sodišče le-teh v svoji obrazložitvi ne bo povzemalo.

Tožnik je v tožbi navajal razloge, zaradi katerih meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, bistveno kršila določbe postopka in zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje. Predlaga, naj sodišče odloči o sporu polne jurisdikcije in ugodi tožnikovi prošnji za podelitev statusa begunca, podredno, naj prizna tožniku status subsidiarne zaščite, oziroma, naj sodišče predmetno odločbo tožene stranke odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je na tožbo odgovorila, prerekala tožbene navedbe, hkrati pa pojasnila, da je tožnik samovoljno zapustil Azilni dom in toženi stranki ni sporočil, kje se nahaja, zato tožena stranka meni, da le-ta ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, in predlaga naj sodišče tožbo zavrže. Pooblaščenka tožnika s to okoliščino sodišča ni seznanila.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa mora zato sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora (2. odstavek 36. člena ZUS-1). Če sodišče ugotovi, da tožnik nima (več) pravnega interesa za tožbo, tožbo kot nedovoljeno zavrže na podlagi 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik v času odločanja ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Iz odgovora tožene stranke na tožbo z dne 28. 5. 2013 izhaja, da je bil tožnik dne 23. 5. 2013 zaradi samovoljne zapustitve Azilnega doma izbrisan iz evidence prosilcev za azil, saj se od tedaj v Azilni dom ni več vrnil, niti ni vložil prošnje za razselitev na zasebni naslov. To po mnenju sodišča pomeni, da tožnik očitno nima več namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka. Zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora več ne izkazuje.

Stališče, da pritožniki, ki samovoljno zapustijo Azilni dom ali zasebni naslov, na katerem so nastanjeni ali se ne nahajajo več na ozemlju Republike Slovenije, nimajo več pravnega interesa za nadaljevanje postopka je v postopkih z ustavno pritožbo večkrat že sprejelo Ustavno sodišče RS, med drugim v odločbah št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012, št. Up-555/07 z dne 11. 6. 2007, št. Up-805/08 z dne 5. 3. 2009, št. Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008 in, med drugim, v odločbi št. Up-3939/08 z dne 4. 7. 2008, v kateri je izrecno navedlo: „Prosilci za azil so v času poteka azilnega postopka v posebnem položaju, ki se ne more primerjati s položajem drugih tujcev z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ali s tujci, ki se ne nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi posebnega statusa, ki ga že med samim azilnim postopkom uživajo v državi, v kateri prosijo za zaščito, imajo prosilci za azil drugačne pravice in dolžnosti, kot drugi tujci. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZAzil je moral biti prosilec za azil ves čas postopka dosegljiv pristojnim organom, vsako spremembo svojega naslova je moral sporočiti pristojnim organom brez odlašanja. Tudi v določbah ZMZ je določeno, da morajo biti prosilci za mednarodno zaščito vedno dosegljivi pristojnemu organu, se odzvati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (2. alineja 88. člena ZMZ). Navedeno posledično pomeni, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločbe o njegovi prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o ustavni pritožbi ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga“. V konkretnem primeru se tožnik po samovoljni zapustitvi Azilnega doma vanj ni vrnil v roku 3 dni, niti pozneje vse do odločitve sodišča o njegovi tožbi zoper odločbo tožene stranke, zato je sodišče njegovo tožbo, vloženo po njegovi pooblaščenki, ki je svetovalka za begunce, na podlagi 6. točke 1. odstavka v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 zavrglo.