Jedro

Stališče tožeče stranke, da domneva iz 1. odstavka 19. člena ZSR o trajnem prenehanju uporabe stanovanja velja le za primere, ko je ugotovljeno, da neuporaba traja več kot šest mesecev, je materialnopravno zmotno. Domneva, da se šteje, da gre po določenem roku za trajno prenehanje uporabe stanovanja, je v določbah ZSR namreč zato, da stanodajalcu po preteku roka ni treba več dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja. Kadar pa so okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe jasen, preneha imetnik stanovanjske pravice trajno uporabljati stanovanje že ob izselitvi. Sicer pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno oboje, t.j. tako jasen namen trajne neuporabe že ob izselitvi, kot tudi več kot šestmesečna trajna neuporaba stanovanja. Ob ugotovitvi, da se je tožeča stranka v stanovanje vračala le občasno ob vikendih, pa je materialnopravno pravilen tudi zaključek nižjih sodišč, da taka uporaba stanovanja ne predstavlja uporabe v smislu 2. odstavka 1. člena ZSR.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, naj se ugotovi, da je tožena stranka neupravičeno zavrnila sklenitev prodajne pogodbe s tožečo stranko za stanovanje v ..., ter da je zato tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko prodajno pogodbo, katere predmet bo sporno stanovanje, ki meri 40,75 m2, kupnina pa bi znašala 173.503 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje bi moralo preizkusiti sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so bili v pritožbi navedeni. Tega pritožbeno sodišče ni storilo, ampak je le povzelo ugotovitve sodišča prve stopnje. Zato določba 8. člena ZPP ni bila pravilno uporabljena. Odločilna dejstva so se ugotavljala le z zaslišanjem tožeče stranke. Iz tega zaslišanja pa se ne da sklepati, da je tožeča stranka stanovanje prenehala uporabljati. To zlasti velja ob dejstvu, da je tožnica tudi izpovedala, da v T... uporablja podnajemniško stanovanje. Presumpcija, da je imetnik stanovanjske pravice nehal uporabljati stanovanje, lahko temelji le na ugotovitvi, da ga ni uporabljal več kot šest mesecev. Tožnica pa je povedala, da stanovanja nikoli ni prenehala uporabljati. V T... je prebivala le začasno. Zaradi visoke najemnine je stanovanje v T... celo prenehala uporabljati in sedaj uporablja izključno sporno stanovanje. Z vprašanji, ali obstaja dolžnost tožene stranke, da s tožečo stranko sklene najemno pogodbo, pa se sodišče sploh ni ukvarjalo. Tožena stranka je bila pripravljena tožeči stranki stanovanje prodati, vendar pa ne pod pogoji, ki jih določa stanovanjski zakon. Tudi o sklenitvi najemne pogodbe sta se stranki dogovarjali. Zaradi razjasnitve teh vprašanj je potrebno reviziji ugoditi, sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V skladu s 390. členom ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Sodišče mora popolnoma in po resnici ugotoviti le tista sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka (1. odstavek 7. člena ZPP). Glede na postavljeni tožbeni zahtevek in ob upoštevanju ugovorov tožene stranke, je bilo v tej pravdni zadevi potrebno najprej ugotoviti, ali je tožeča stranka sporno stanovanje trajno nehala uporabljati. Z dokazno oceno, ki je narejena v skladu z določbo 8. člena ZPP, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka, ki je bila na spornem stanovanju imetnica stanovanjske pravice, stanovanja več kot šest mesecev ni uporabljala za zadovoljevanje stanovanjskih potreb (vanj se je vračala le ob vikendih), sodišče druge stopnje pa je ob oceni istih dokazov prišlo še do zaključka, da je tožnica trajno prenehala uporabljati sporno stanovanje že v mesecu juniju 1991, ko se je poročila in odselila v T. Z revizijskimi trditvami, da iz izpovedbe tožeče stranke takih zaključkov ni mogoče napraviti, izpodbija tožeča stranka dokazno oceno nižjih sodišč, s tem pa v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Nesprejemljiva je tudi revizijska trditev, da sodišče druge stopnje s strani tožeče stranke vloženega pravnega sredstva ni v celoti obravnavalo. Navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, je pritožbeno sodišče obravnavalo. Ostalih, ki niso odločilnega pomena, pa ni bilo dolžno (1. odstavek 375. člena ZPP), kar velja tudi za revizijsko sodišče, o čemer bo govor v nadaljevanju.

Stališče tožeče stranke, da domneva iz 1. odstavka 19. člena ZSR o trajnem prenehanju uporabe stanovanja velja le za primere, ko je ugotovljeno, da neuporaba traja več kot šest mesecev, pa je materialnopravno zmotno. Domneva, da se šteje, da gre po določenem roku za trajno prenehanje uporabe stanovanja, je v določbah ZSR namreč zato, da stanodajalcu po preteku roka ni treba več dokazovati namena trajnega prenehanja uporabe stanovanja. Kadar pa so okoliščine take, da je namen trajnega prenehanja uporabe jasen, preneha imetnik stanovanjske pravice trajno uporabljati stanovanje že ob izselitvi. Sicer pa je bilo v obravnavani zadevi ugotovljeno oboje, t.j. tako jasen namen trajne neuporabe že ob izselitvi, kot tudi več kot šestmesečna trajna neuporaba stanovanja. Ob ugotovitvi, da se je tožeča stranka v stanovanje vračala le občasno ob vikendih, pa je materialnopravno pravilen tudi zaključek nižjih sodišč, da taka uporaba stanovanja ne predstavlja uporabe v smislu 2. odstavka 1. člena ZSR. Ker je tožeči stranki stanovanjsko razmerje prenehalo, je izpodbijana odločitev, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen, materialnopravno pravilna (2. odstavek 128. člena stanovanjskega zakona - Uradni list RS, št. 18/91 - v nadaljevanju SZ).

Revizijske trditve, da je bila tožena stranka pripravljena tožeči stranki stanovanje prodati, vendar pa ne pod pogoji, ki jih določa SZ, in da so ostala odprta vsa vprašanja, ki so povezana s sklenitvijo najemne pogodbe, pa presegajo, ob upoštevanju tožbenega zahtevka, okvir dejstev, ki so za odločitev o postavljenem tožbenem zahtevku pravnoodločilna. Zato revizijsko sodišče na te trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP, v zvezi s 399. členom ZPP). Iz navedenih razlogov v reviziji uveljavljeni revizijski razlogi niso podani. Ker tekom obravnavanja zadeve tudi ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).