Jedro

Tožeča stranka bi bila upravičena do vtoževanega dodatka za delo v rizičnih razmerah, če bi se ugotovilo, da je delo opravljala v razmerah, ki jih za upravičenost do dodatka našteva 13. alinea prvega odstavka 39. člena KPJS: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij. Tožeča stranka ni bila napotena na rizično območje, zato do dodatka po tej določbi KPJS ni upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo s tožbenim zahtevkom za razveljavitev sklepa tožene stranke št. ... z dne ... in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije št. ... z dne ... (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo bruto zneska v višini 573,08 EUR, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 171,33 EUR od 22. 7. 2010 do plačila, od 194,97 EUR od 15. 6. 2011 do plačila in od 206,78 EUR od 15. 7. 2011 do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 46,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da izvajanje nalog na vojnih območjih sodi v okvir delovnih nalog tožeče stranke, ker v okviru svojega delovnega mesta opravlja varovanje ministra za zunanje zadeve. Tožeča stranka je bila na službeni poti v I. in A.. Četudi bi šteli, da po pogodbi o zaposlitvi delo opravlja izven območja Republike Slovenije, v okvir njenih delovnih nalog ne sodijo poti na vojna območja. Delo ministra za zunanje zadeve ni povezano z vojnimi območji (kot je na primeru delo ministra za obrambo). Pot tožeče stranke v I. od 13. do 15. 6. 2011 niti ni bila povezana s potjo ministra za zunanje zadeve, ampak je odšla tožeča stranka sama, da bi ocenila varnostne razmere. Dejstvo, da tožeča stranka z ministrom za zunanje zadeve, ki ga varuje, potuje v tujino, ne pomeni, da do dodatka za delo v rizičnih razmerah za čas, ko dejansko dela v teh razmerah, ni upravičena. Iz 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Uradni list RS, št. 57/08 in nadalj.), ki ureja pravico do dodatka za delo v rizičnih razmerah, niti ne izhaja, da javni uslužbenec, ki v okviru delovnih nalog dela na vojnem območju, do dodatka ni upravičen. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2012 natančno opisala okoliščine dela in nevarnosti, ki jim je bila izpostavljena. Vsesplošno znano je, da sta I. in A. območji z visoko stopnjo nevarnosti. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje pri ugotavljanju, ali dodatka k plači, ki ju je tožeča stranka prejemala pred prevedbo plače (in ki sta sedaj zajeta v prevedeni plači), ustrezata dodatku za delo v rizičnih razmerah (13. alinea prvega odstavka 39. člena KPJS). Dodatka za posebno nevarnost in ogroženost (0,20 količnika) in za opravljanje posebno nevarnih nalog (0,10 količnika) sta bila določena v 20. členu Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih (Uradni list RS, št. 35/96 in nadalj.). Niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj sta ta dva dodatka k plači enaka vtoževanemu dodatku. Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju, ali je nevarnost na vojnih območjih upoštevana v osnovni plači tožeče stranke, izhajati iz vseh dejanskih okoliščin. Ugotovilo bi, da dodatek, kot ga vtožuje, ni primerljiv z dodatkoma v višini 0,20 ali 0,10 količnika po Uredbi. Oba dodatka k plači sta se izplačevala številnim uslužbencem P., ki niso delali na vojnih območjih. Dodatek za opravljanje posebno nevarnih nalog so kot korekcijo plače prejemali skoraj vsi policisti, pa tudi nekateri javni uslužbenci, ki so opravljali pisarniško delo. Tem navedbam tožeče stranke tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni oporekala. Dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in za opravljanje posebno nevarnih nalog sta pripadala javnim uslužbencem glede na delovno mesto, na katero se bili razporejeni, in ne glede na dejansko opravljanje nalog. Tožeča stranka je dodatek za opravljanje posebno nevarnih nalog prejemala zaradi dela, ki ga je opravljala večinoma izven objektov Policije, drugi omenjeni dodatek pa je prejemala zaradi opravljanja specifičnih varnostnih nalog v tujini. V to niso zajeta potovanja na nevarna območja. Naloge varovanja v tujini so specifične same po sebi. Na območjih vojne nevarnosti in nevarnosti terorizma javnemu uslužbencu grozi neposredna življenjska ogroženost, ki ni neposredno povezana z njegovim delom, ampak izvira iz tega, da se javni uslužbenec nahaja na nevarnem območju. Tožena stranka je izplačevala dodatek za delo v rizičnih razmerah uslužbencem, ki so imeli enako prevedeno plačo kot tožeča stranka (z upoštevanjem dodatkov za posebno nevarnost in ogroženost in za opravljanje posebno nevarnih nalog). Varčevanje v državni upravi ne more biti razlog za spremembo pri tolmačenju pravne podlage na način, da se tožeči stranki vtoževani dodatek ne izplača. Razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka ne sme biti dejstvo, da plača tožeče stranke ni bila določena na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uradni list RS, št. 14/09 in nadalj.). Na podlagi te Uredbe javni uslužbenci prejmejo dodatek, če so napoteni na vojna območja, tožeča stranka pa za delo na enakih območjih dodatka ni prejemala. Gre za diskriminacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi predloženih listin je delno zmotno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, vendar je kljub temu sprejelo pravilno odločitev, da tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o zavrženju dela tožbe odločilo s sodbo, kar glede na prvi odstavek 274. člena ZPP ni pravilno. Skladno s to določbo ZPP se tožba, ki je vložena prepozno, zavrže s sklepom. Ugotovljena nepravilnost (kršitev ZPP) sicer ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.

Dodatek za delo v rizičnih razmerah se, kot je določeno v 13. alinei prvega odstavka 39. člena KPJS, delavcu prizna za delo na območju vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij v višini 65 % urne postavke osnovne plače. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za izplačilo tega dodatka za čas, ko je tožeča stranka opravljala delo v I. in A., zavrnilo kljub (zmotni) ugotovitvi, da je tožeča stranka delo opravljala na vojnih območjih, ker je štelo, da je bil dodatek za delo v rizičnih razmerah kot dodatek za posebno nevarnost in ogroženost oziroma za opravljanje posebno nevarnih nalog že vključen v njeno osnovno plačo in da je bila po pogodbi o zaposlitvi zavezana delo opravljati tudi na (vojnih) območjih v tujini.

S presojo, da je bil dodatek za delo v rizičnih razmerah že zajet v osnovni plači tožeče stranke, pritožbeno sodišče ne soglaša. Tožeča stranka je do prevedbe plače prejemala dodatka za posebno nevarnost in ogroženost in za opravljanje posebno nevarnih nalog na podlagi Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade Republike Slovenije in v upravnih organih. Ta dva dodatka k plači sta bila določena glede na delovno mesto, ki ga je zasedala, in sta ji pripadla k plači ne glede na dejansko opravljanje dela v nevarnih razmerah. Ob prevedbi plače, ki se je vršila ob prehodu v nov plačni sistem z dne 1. 8. 2008, sta bila omenjena dodatka upoštevana pri določitvi osnovne plače tožeče stranke, kot je razvidno iz 49.b člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Uradni list RS, št. 56/02 in nadalj.).

Vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka za delo v posebno nevarnih - rizičnih razmerah ne bi bila upravičena do dodatka, ki ga vtožuje. V 39. členu KPJS so našteti dodatki za nevarnost in posebne obremenitve, ki se po prevedbi plače priznavajo javnim uslužbencem za delo za čas dejanskega dela v takšnih okoliščinah.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi predloženih listin zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka že na podlagi pogodbe o zaposlitvi dolžna opravljati delo tudi v rizičnih razmerah in da je tožeča stranka v I. in A. delo opravljala na vojnem območju.

Stranki sta podali soglasje v smislu določb 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Uradni list RS, št. 2/04) in 279.a člena ZPP, zato je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo, ne da bi razpisalo glavno obravnavo, na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov. Odločilo je ob upoštevanju dokazov, ki so bili predloženi in s katerimi sta bili stranki seznanjeni. Na podlagi ocene listin je dejansko stanje delno zmotno ugotovilo. Ker je bilo sodišče prve stopnje v enakem spoznavnem položaju, kot je pritožbeno sodišče, je pritožbeno sodišče, ko je presojalo utemeljenost pritožbe in zakonitost izpodbijane sodbe, lahko spremenilo dejanske ugotovitve, ki so podlaga za odločitev. Iz pooblastila pritožbenemu sodišču, da na podlagi 2. alinee 358. člena ZPP spremeni izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje, če je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, njegova odločba pa se opira samo na te dokaze, je razbrati, da lahko pritožbeno sodišče v primeru, ko odločitev temelji na listinah, iz katerih je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ugotovi dejansko stanje drugače. V aneksu k pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 6. 2010 (priloga A4) je v 4. členu določeno, da tožeča stranka delo opravlja na terenu oziroma na območju delovanja Uprave za policijske specialnosti, pri čemer se takšno delo ne šteje za službeno potovanje. Glede na takšno določbo je sicer pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da delo tožeče stranke ni bilo omejeno na območje Republike Slovenije, ampak je (kot varnostnik ministra za zunanje zadeve) delo opravljala tudi v tujini (pri čemer, kot je razvidno iz pogodbe o zaposlitvi, takšno delo ne šteje za službeno potovanje). Vendar to ne pomeni, da za delo v tujini, če gre za rizična območja, ne bi bila upravičena do dodatka, ki je za takšno delo predviden v 13. alinei prvega odstavka 39. člena KPJS.

Tožeča stranka bi bila upravičena do vtoževanega dodatka, če bi se na podlagi predloženih listin in splošno znanih dejstev ugotovilo, da je delo v I. in A. opravljala v razmerah, ki jih za upravičenost do dodatka našteva 13. alinea prvega odstavka 39. člena KPJS: območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracij, naravnih nesreč, epidemij in epizootij.

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bila v obdobju od 19. do 22. 7. 2011 (pravilno: 2010) napotena na službeno pot (delo) v A., od 13. do 15. 6. 2011 in od 13. do 15. 7. 2011 pa v I., ter da gre za območji vojne nevarnosti in nevarnosti terorističnih napadov. V pripravljalni vlogi z dne 30. 4. 2012 je svoje navedbe dopolnila, navedla je, da je bila v A. poleg ministra za zunanje zadeve na mednarodni konferenci v K. in na obisku slovenskih vojakov v vojaški bazi v H.. Na tem območju so bili številni teroristični (samomorilski) napadi. V I. je bila prvič zaradi priprav na obisk ministra za zunanje zadeve, drugič pa ga je spremljala. Nahajala se je na območju neposredne vojne nevarnosti in nevarnosti samomorilskih napadov. Kot dokaz za svoje navedbe je tožeča stranka predložila nekatere listine v angleškem jeziku (priloge A13, A14, A20, A24, A25), ki jih sodišče ne more upoštevati, ker ni priložen overjen prevod (drugi odstavek 266. člena ZPP). Poleg tega je predložila poročila o obisku ministra za zunanje zadeve na K. konferenci (priloga A15), pri slovenskih vojakih v H. (priloga A16) in v I. s predsednikom vlade A.A. (prilogi A21 in A22), iz katerih ni razvidno, da bi bila napotena na območja vojne nevarnosti. Predložila je še podatke s spletne strani Ministrstva za ... (prilogi A17 in A18), da se odsvetuje potovanja v I. in A. zaradi nevarnosti terorističnih napadov (terorizma), nasilja in ugrabitev. Takšne okoliščine ne predstavljajo vojne nevarnosti ali nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, za katera se prizna dodatek po 13. alinei prvega odstavka 39. člena KPJS. Tega ne potrjujeta niti predložena članka „V napadu v A. lažje ranjena tudi Slovenka“ (priloga A19), ki omenja samomorilske napade, a se ne nanaša na obdobje, ko je bila v A. napotena tožeča stranka (julij 2010), in „I. osem let po ameriški invaziji: od vseh pozabljena katastrofa“ (priloga A23), v katerem je navedeno le, da se varnostne razmere slabšajo, ne pa da je I. območje vojne nevarnosti. Kot je razvidno iz opisane vsebine listin, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila v I. in A. napotena na območje vojne nevarnosti. Tega tudi ni mogoče ugotoviti na podlagi splošno znanih dejstev. Četudi pa je bilo to območje nevarno zaradi možnosti terorističnih (samomorilskih) napadov, to tožeče stranke ne opravičuje do vtoževanega dodatka, ki se prizna le za delo v 13. alinei prvega odstavka 39. člena KPJS (taksativno) navedenih rizičnih območjih. Med ta območja območje nevarnosti terorističnih napadov (če ne gre za napade z biološkimi agensi) ne sodijo.

Kot je na podlagi listin v spisu in ob upoštevanju splošno znanih dejstev ugotovilo pritožbeno sodišče, tožeča stranka v I. in A. ni bila napotena na rizično območje, zato do dodatka po 13. alinei prvega odstavka 39. člena KPJS ni upravičena in je sodišče prve stopnje njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, na katero se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, ni veljala v obdobju, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, poleg tega pa se za tožečo stranko ne more uporabljati, ker ni opravljala dela v tujini. Kot je določeno v 2. členu uredbe, ta uredba ureja plače in druge prejemke javnih uslužbencev na diplomatskih predstavništvih, konzulatih in uradih Republike Slovenije v tujini, pripadnikov Slovenske vojske na mednarodnih in drugih vojaških dolžnostih v ali pri skupnih poveljstvih ali enotah mednarodnih organizacij, drugih organih, predstavništvih ali službah mednarodnih organizacij, javnih uslužbencev, ki so napoteni v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije, ter drugih javnih uslužbencev, ki so napoteni na delo v tujino. Ta uredba ureja tudi plače funkcionarjev, ki so napoteni na delo v tujino ter jim v skladu z zakonom v času napotitve funkcija miruje.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.