Jedro

Tožnica je uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov.

Pojem nedopustnega ravnanja ne obsega samo ravnanj, ki so v nasprotju z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, temveč tudi takšna, ki so v nasprotju z običajnimi normami obnašanja. Tožnica je s svojim ravnanjem (tujega in miroljubnega) pasa izzvala v tolikšni meri, da jo je napadel. Drugi vzrok je enakovreden prvemu vzroku za nastalo škodo (toženca sta opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom. V konkretnem primeru (oškodovanka je oseba z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi) je standard skrbnosti sicer nekoliko manj strog od skrbnosti, ki se zahteva od povprečno skrbnega človeka, vendar do deljene odgovornosti pride pri vsaki stopnji krivde. Revizijsko sodišče nima pomislekov o ocenjeni soodgovornosti tožnice za nastalo škodo v višini 50 %.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da sta toženca dolžna tožnici nerazdelno plačati 4.381,57 EUR (prej 1.050.000 SIT) Odmerjena nepremoženjska škoda, zmanjšana za tožničin soprispevekĆ in 8,97 EUR (prej 2.150 SIT) Ugotovljena premoženjska škoda, zmanjšana za tožničin soprispevekĆ, oboje z zakonskimi zamudnimi, kot izhajajo iz izreka prvostopenjske sodbe. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Presodilo je, da je za nastalo tožničino škodo podana solidarna odgovornost tožencev v višini 50%, saj sta opustila varstvo in nadzorstvo nad psom, ki sta ga redila, in 50% odgovornost tožnice same, saj je psa tako razdražila, da jo je napadel. Pri oceni odgovornosti tožnice je upoštevalo njene nižje intelektualne sposobnosti.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je razveljavilo odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in v tem obsegu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je tožnica vložila pravočasno revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da se ji prisodi vsa zahtevana odškodnina (razen odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti), ter podrejeno, naj sodbi v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da sta nižji sodišči napačno uporabili 192. člen Zakona o obligacijskih razmerjih ( Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.) v povezavi z 205. členom ZOR. Prvostopenjsko sodišče je očitno presojalo tožničino ravnanje po drugem odstavku 192. člena ZOR in to stališče je pritožbeno sodišče sprejelo. V posledici napačne uporabe materialnega prava so tudi odločilne okoliščine napačno ugotovljene oziroma niso ugotovljene. Nižji sodišči bi morali namreč navesti, v čem je krivdno ravnanje tožnice in v čem naj bi bilo to nedopustno ravnanje, česar nista storili, zato tožnica meni, da ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Soodgovorna bi bila lahko samo v primeru, če bi bil pes ustrezno zavarovan (na javnem mestu s povodcem in nagobčnikom, na dvorišču pa v zaprtem prostoru - pesjaku) in bi ga dražila ali se proti njemu neprimerno vedla (prim. sodbe II Ips 44/93, II Ips 637/2001 in II Ips 139/2002). Poudarja, da javni red zahteva, da je treba psa na javnem mestu ustrezno zavarovati. Tudi če bi se našla kakšna oblika njenega nedopustnega ravnanja in krivde, bi bila ob upoštevanju njenih zmanjšanih duševnih sposobnosti tako nesorazmerno majhna, da bi bila njena odgovornost povsem izključena (prim. Cigoj, ZOR s komentarjem, ČZ UL SRS 1978, str. 208 in 209). Podana je izključna odgovornost tožencev. Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin sodišči nista v zadostni meri upoštevali ugotovljenih dejstev, da je šlo za 17 ugrizov in da se je tožnici poslabšalo psihično zdravstveno stanje. Pri odmeri odškodnine iz naslova skaženosti pa sta spregledali, da je bilo stanje ob samem škodnem dogodku bistveno slabše. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki Š375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)Ć, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija v delu proti odločitvi o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnica je uveljavljala tudi zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se opira na različno dejansko in pravno podlago kot zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode. Dovoljenost revizije je zato treba za vsak zahtevek presojati ločeno in ne po seštevku vrednosti zahtevkov (41. člen ZPP). Ker je tožnica iz naslova premoženjske škode zahtevala 17,94 EUR (prej 4.300 SIT) in ji je bila iz tega naslova pravnomočno prisojena odškodnina v višini 8,97 EUR (prej 2.150 SIT), revizija proti delu sodbe, s katerim je odločeno o tem zahtevku, ni dovoljena. V premoženjskih sporih je namreč le-ta dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,92 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti ostalega dela revizije: Glede deljene odgovornosti za nastalo škodo: Tožničino stališče, da sta nižji sodišči njeno ravnanje presojali po drugem odstavku 192. člena v povezavi z 205. členom ZOR, je napačno, saj sta se oprli na prvi odstavek 192. člena ZOR (glej drugi stavek na peti strani pritožbene sodbe). Ob tem sta navedli obširne razloge, v čem je bilo nedopustno ravnanje tožeče stranke, ki je privedlo do nastanka škodnega primera. Ugotovili sta, da je razlog za napad psa iskati pretežno v (krivdnem in nedopustnem) ravnanju tožnice in da je šlo pri odzivu psa za njegovo obrambno reakcijo. Tožnica ob tem zmotno meni, da ji ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Pojem nedopustnega ravnanja namreč ne obsega samo ravnanj, ki so v nasprotju z določenim predpisom ali splošnimi pravili pravnega reda, temveč tudi takšna, ki so v nasprotju z običajnimi normami obnašanja (prim. Strohsack, Obligacijska razmerja. 2, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, tretja izdaja, UL RS, Ljubljana 1996, str. 26, in Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV, Ljubljana 2003, str. 670). Med slednja vsekakor spadajo tudi ravnanja tožeče stranke, s katerim je psu povzročala neugodje.

Tožničino stališče, da bi bila njena soodgovornost lahko podana samo v primeru, če bi bil pes ustrezno zavarovan in bi ga šele takrat dražila, se nanaša na hipotetični primer, ki ne more biti predmet revizijske presoje. Ob tem je neutemeljeno tudi revizijsko sklicevanje na zadeve II Ips 44/93, II Ips 637/2001 in II Ips 139/2002, saj po oceni revizijskega sodišča niso primerljive z obravnavano (npr. v drugem primeru tožeča stranka psa ni dražila). Ob tem tudi ni jasno, kako naj bi prvi in tretji primer utemeljila revizijo, ki stoji na stališču, da sta za tožnici nastalo škodo izključno odgovorna toženca, saj je bila v obeh zadevah odgovornost tožene stranke zmanjšana.

Do škodnega dogodka je po ugotovitvah nižjih sodišč prišlo zaradi dveh vzrokov. Toženca sta opustila dolžno varstvo in nadzorstvo nad psom (miroljubnim psom pasme chow-chow), ki se je izmuznil iz ograjenega dvorišča skozi odprtino med tlemi in ograjo. Tožnica je psa poskušala oviti s puloverjem, vendar je z dejanjem prenehala, saj se je pes umaknil, pokazal zobe in nanjo zarenčal. Dve osebi sta jo ob tem opozorili, naj ga pusti pri miru. Nato ga je neprestano spremljala na njegovi poti, ko pa se je ustavil na cesti, se mu je približala, se sklonila in ga skušala odstraniti. Takrat jo je pes napadel. Tožnica je tako s svojim ravnanjem (tujega in miroljubnega) psa izzvala v tolikšni meri, da jo je napadel. Drugi vzrok je po ugotovitvah nižjih sodišč enakovreden prvemu vzroku za nastalo škodo.

ZOR v svojih določbah ne pojasnjuje oblik krivde oziroma navadne in hude malomarnosti. Vsebino teh nedoločnih pojmov določajo pravni standardi. Za lahko malomarnost (navadno nepazljivost) gre, kadar storilec oziroma povzročitelj škode zanemarja tisto pazljivost, ki se pričakuje od običajno skrbnega človeka. Za hudo malomarnost pa gre, kadar povzročiteljevo ravnanje odstopa od ravnanj povprečnega (normalno skrbnega) človeka (in torej presega navadno malomarnost). V konkretnem primeru (oškodovanka je oseba z nižjimi intelektualnimi sposobnostmi) je standard skrbnosti sicer nekoliko manj strog od skrbnosti, ki se zahteva od povprečno skrbnega človeka, vendar do deljene odgovornosti pride pri vsaki stopnji krivde. Ocena deljene odgovornosti je posledica skrbnega tehtanja teže tožničinega krivdnega ravnanja na eni strani in teže krivdnega ravnanja na strani tožencev. Ob tem se upoštevajo vsa napačna ravnanja, ki sta jih stranki storili in so prispevala k nastanku škodnega primera. Tožnica je v znatni meri prispevala k nastanku škode, saj je po ugotovitvah nižjih sodišč vedela, da psu povzroča neugodje. Njegova obrambna reakcija zanjo (tudi ob upoštevanju njenih zmanjšanih intelektualnih sposobnosti) ni bila nepričakovana in bi nanjo morala računati. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera (iz katerih izhaja, da je bila tožeča stranka sposobna razsojati in da je ravnala neskrbno) in ob upoštevanju manj strogega standarda skrbnosti nima pomislekov o ocenjeni soodgovornosti tožnice za nastalo škodo v višini 50%.

Glede višine odmerjene odškodnine: Po presoji revizijskega sodišča sta nižji sodišči z odmero denarne odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine v višini 3.338,34 EUR (prej 800.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 1.251,87 EUR (prej 300.000 SIT) pravilno izpolnili pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. in 203. člena ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta po navedenih določbah načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu. Drugo načelo zahteva, da se pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

Podroben dejanski obseg obeh oblik tožničine nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na deveti do enajsti strani prvostopenjske sodbe in na peti do šesti strani pritožbene sodbe, zato jih revizijsko sodišče ne bo povzemalo. Natančne in izčrpne ugotovitve sodišč o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem in o duševnih bolečinah zaradi skaženosti ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene okoliščine in revizijsko sodišče nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine glede na konkretne okoliščine primera. Revizija se ob tem neutemeljeno zavzema za upoštevanje oškodovankinih psihičnih posledic pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin, saj ta oblika škode po sodni praksi ne sodi pod pojem telesnih bolečin, in zmotno očita nižjima sodiščema, da sta pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti upoštevali samo sedanje stanje skaženosti, saj je iz sodb nižjih sodišč razvidno, da sta upoštevali vse okoliščine primera (začasno in trajno skaženost).

Skupni odmerjeni znesek 4.590,21 EUR (prej 1.100.000 SIT) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 6,5 takratnih povprečnih neto plač. Tako prisojena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožničine nepremoženjske škode. Tudi sama zneska odškodnin za posamezno obliko nepremoženjske škode pravilno odsevata razmerja med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine.

Ker niso podani v reviziji uveljavljani razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo tožnice v ostalem delu zavrnilo.