Jedro

Socialni spor ni klasična pravda po ZPP, pač pa meritorno sojenje o zakonitosti odločitev iz predsodnega postopka. Ni zakonske ovire, da dejanskega zdravstvenega stanja v teh sporih ne bi bilo mogoče dodatno ugotavljati z dopolnilnimi mnenji oz. obrazložitvami invalidskih komisij. Tako kot vsi drugi izvedeniški organi so dolžne tudi te komisije izvedenska mnenja podajati po pravilih medicinske znanosti in stroke. Navedbe, da gre za organe tožene stranke in da sodba že zaradi tega ne bi smela temeljiti na njihovih mnenjih, niso utemeljene in tako tudi ne smiselno uveljavljana kršitev 1. odstavka 354. člena ZPP/77. Že po 252. členu ZPP je namreč mogoče izvedensko delo poleg stalnim sodnim izvedencem, zaupati tudi posebnim zavodom za določene vrste izvedenstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke opr. št. P-5.015.939 z dne 7.8.1997 in priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo tudi od 28.2.1997 dalje, ker je presodilo, da je bilo o sporni pravici v predsodnem postopku odločeno pravilno in zakonito. Zoper tožbo se pritožuje tožnica iz vseh razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Povdarja, da je že v tožbi predlagala pritegnitev izvedenca medicinske stroke, ki bi neodvisno ugotovil zmožnost opravljanja osnovnih življenjskih opravil, vendar je sodišče samoiniciativno angažiralo invalidsko komisijo II. stopnje, ki je organ tožene stranke. Takšno ravnanje naj bi bilo v nasprotju s temeljnimi načeli Zakona o pravdnem postopku, po katerih je sodišče dolžno popolno in po resnici ugotoviti sporna dejstva. Kršeno naj bi bilo tudi ustavno načelo do pravničnega sojenja, saj je nesprejemljivo, da strokovno mnenje, na katerega sodišče opira odločitev, poda kar tožena stranka. Meni, da sestavni del življenja vendarle ni v hranjenju, oblačenju in umivanju, temveč ga zagotovo sestavljajo še druge komponente in se pri tem sklicuje na določbo 146. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Pritožba ne navaja nobenih novih dejstev, niti ne ponuja dokazov, ki bi lahko vplivali na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju, pravilno uporabljenem materialnem pravu, v postopku pa tudi ni prišlo do kršitev iz 2. odst. 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti takšnih, kot jih uveljavlja pritožnica. Sodba je obrazložena s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja, pač pa na pritožbene navedbe dodaja le še naslednje. Kadar sodišče v socialnih sporih iz 1. alinee 1. tč. 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 19/94; v nadaljevanju ZDSS), presoja pravilnost in zakonitost konkretnih upravnih aktov o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ocenjuje tudi dejansko zdravstveno stanje, po ocenah pooblaščenih invalidskih komisij I. in II. stopnje iz 266. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92; v nadaljevanju ZPIZ-92). Socialni spor nanmreč ni klasična pravda po ZPP, pač pa meritorno sojenje o zakonitosti odločitev iz predsodnega postopka. Ni načelne niti zakonske ovire, da dejanskega zdravstvenega stanja v teh sporih po potrebi ne bi bilo mogoče dodatno razčiščevati z dopolnilnimi mnenji oz. obrazložitvami invalidskih komisij. Tako kot vsi drugi izvedeniški organi so dolžne tudi te komisije izvedenska mnenja podajati po pravilih medicinske znanosti in stroke. Pavšalne pritožbene navedbe, da gre za organe tožene stranke in da sodba že zato ne bi smela temeljiti na njihovih mnenjih, tako niso utemeljene in tudi smiselno uveljavljana kršitev iz 1. odst. 354. člena cit. ZPP ter kršitev ustavnega načela o pravičnem sojenju, ni podana. Že po 252. členu ZPP je namreč mogoče izvedensko delo poleg stalnim sodnim izvedencem, zaupati tudi posebnim zavodom za določe vrste izvedenstva. Po oceni pritožbenega sodišča je tako v skladnih izvedeniških mnenjih obeh invalidskih komisij, vključno z dopolnilnim mnenjem invalidske komisije II. stopnje, (list. št. 19 - 20 v sodnem spisu) dovolj objektivizirane in strokovno-medicinsko prepričljive podlage za izdano zavrnilno sodbo. Ob prepričljivo ugotovljenem dejstvu, da je po preboleli možganski kapi in rehabilitaciji, od 8.2.1997 izkazano izboljšanje tožničinega zdravstvenega stanja, saj večino osnovnih življenjskih opravil, čeprav s težavo, lahko še vedno oz. spet opravlja sama, ker se lahko sama hrani, sama hodi, čeprav ob podpori opornice, ni vezana na invalidski voziček, sama opravlja veliko in malo potrebo, ne more pa se samostojno obleči, sleči in umivati, ni izpolnjen dejanski stan iz 2. odst. 148. člena cit. ZPIZ-92, zato tudi ni pogojev za nadaljnje uživanje denarnega dodatka za pomoč in postrežbo. Sestavni del življenja in vsakodnevnih opravil sicer res ni le hranjenje, oblačenje in umivanje, kot povdarja pritožnica, vendar pa so prav te okoliščine bistvene za pravico do sporne denarne dajatve, ki jo je glede na 1. odst. 179. člena ZPIZ-92 mogoče uživati le toliko časa, dokler so izpolnjeni predpisani pogoji. Ker je v obravnavanem primeru nedvomno prišlo do sprememb tožničinega zdravstvenega stanja v smeri izboljšanja, tako da lahko večino, za razsojo zadeve pravno-relevantnih, osnovnih življenskih opravil zadovoljuje sama in več ni bil izpolnjen dejanski stan iz 2. odst. 148. člena ZPIZ-92, je bilo nadaljnje izplačevanje denarne dajatve v skladu s 179. členom ZPIZ-92 že v predsodnem postopku od 28.2.1997 dalje pravilno ustavljeno. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje.