Jedro

Kakšno je zdravstveno stanje obtoženca in ali je odvisen od mamil, zaenkrat še ni bilo ugotovljeno s potrebno zanesljivostjo in prav to ugotavlja sklep sodišča druge stopnje. Skladen s tem je nadaljnji sklep sodišča druge stopnje, da je preuranjeno trditi, da obtoženec zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja ne more ponavljati kaznivih dejanj. V kolikor vložnik to okoliščino uveljavlja tudi v zahtevi, je treba ugotoviti, da vprašanje obtoženčevega zdravstvenega stanja in v zvezi s tem njegove sposobnosti ponavljati kazniva dejanja, predstavljajo dejansko vprašanje, zaradi tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2.odst. 420.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obtoženega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper R.R. je v teku kazenski postopek pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. in 3. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ. R.R. je v priporu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 2. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), pripor pa teče od 4.12.1997 dalje. Obtožnica zaradi navedenega kaznivega dejanja je bila zoper R. vložena 3.3.1998. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je 4.5.1998 obtožencu podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Glede obstoja utemeljenega suma se sodišče sklicuje na pravnomočno obtožnico, glede ponovitvene nevarnosti pa ugotavlja, da je obtoženi še v treh kazenskih postopkih pri Okrožnem sodišču v Ljubljani zaradi kaznivih dejanj velike tatvine in v dveh kazenskih postopkih pred okrajnim sodiščem zaradi kaznivega dejanja tatvine in prikrivanja. Nadalje sodišče še ugotavlja, da je obtoženec tudi v preiskovalnem postopku zaradi kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil, velike tatvine in kaznivega dejanja ponarejanja listin. Ob upoštevanju, da je obtoženec brez premoženja in redne zaposlitve in tega, da naj bi bil odvisen od alkohola in verjetno tudi od mamil, senat prvostopnega sodišča zaključuje, da obstaja realna nevarnost, da bi obtoženec na prostosti nadaljeval z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj.

V pritožbi zoper navedeni sklep zagovorniki obtožencev ugotavljajo, da ponovitvena nevarnost ni več podana, ker obtoženec glede na svoje zdravstveno stanje "ni sposoben ničesar". V nadaljevanju obrazložitve pritožbe pritožnik opisuje zaplete v zvezi s premestitvijo obtoženca v psihiatrično bolnišnico in opozarja, da soobtoženi Š.Š. ni v priporu.

Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo zagovornikov obtoženega R.-ja zavrnilo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je preuranjen zaključek, da boluje obtoženec zaradi duševne bolezni, saj je bil poslan na opazovanje v psihiatrično bolnico na željo izvedenke. Izvedenka dr. Z.Č.-T. je izpovedala, da je sum o duševni bolezni nepotrjen, ravno tako je nejasna obtoženčeva odvisnost od heroina. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, saj je obtoženec brez lastnih sredstev za preživljanje in nezaposlen, denar pa, ki mu ga dajeta starša, očitno ne zadošča za njegove potrebe, saj je odvisen od alkohola in mamil, kot je izpovedal sam v svojem zagovoru. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je obtoženec kontinuirano izvrševal premoženjska kazniva dejanja in se v nadaljevanju sklicuje na kazenske postopke, ki so bili v sklepu sodišča prve stopnje posebej navedeni.

Zoper takšen sklep Višjega sodišča v Ljubljani so zagovorniki obtoženca dne 11.6.1998 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena KZ RS (pravilno Zakona o kazenskem postopku - ZKP) in drugih kršitev kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da priporni razlog ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem sklepu ni pojasnjen in preciziran in določba 3. točke 2. odstavka 201. člena ZKP ni v ničemer omenjena. Nadalje zatrjuje, da se pritožbeno sodišče do navedb obrambe v pritožbi niti ni opredelilo in ni v ničemer pojasnjeno, katere so tiste posebne okoliščine, ki kažejo na to, da naj bi R. ponavljal kazniva dejanja. Vložnik zahteve graja obrazložitev sklepa pritožbenega sodišča v tistem delu, ko se ta sklicuje na sklep sodišča prve stopnje glede kazenskih postopkov v katerih je obtoženec. Vložnik zahteve zatrjuje, da pritožbeno sodišče ni pojasnilo, v čem je realna nevarnost, da bo obtoženec ponavljal kazniva dejanja in zakaj je pripor za obtoženca "sorazmeren". Vložnik ocenjuje, da sta popolnoma nerazumljivi dve nasprotujoči si navedbi višjega sodišča o obtoženčevi odvisnosti od mamil. Po oceni vložnika zahteve je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vložnik zahteve predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP navedel, da bi bilo zahtevo potrebno zavreči, saj je bila vložena zoper odločitev v zadevi, v kateri še ni pravnomočne sodbe. Vrhovni državni tožilec zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti nedopustna.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve izpodbija samo sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bilo odločeno o njegovi pritožbi, ne izpodbija pa tudi sklepa sodišča prve stopnje, s katerim je bil pripor zoper obtoženca podaljšan. Sodišče druge stopnje preizkuša sklep sodišča prve stopnje le v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, zato v obrazložitvi sklepa presodi samo navedbe pritožbe. Po uradni dolžnosti mora sodišče, ko preizkuša pritožbo zoper sklep, paziti le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep, oziroma ali je sklep izdal upravičen organ (5. odstavek 402. člena ZKP). V pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje so zagovorniki navajali, da ponovitvena nevarnost (ni navedeno po 3. točki 2. odstavku 201. člena ZKP) ne more biti več podana, ker obtoženec ni sposoben ničesar glede na svoje zdravstveno stanje. Na takšno oceno pritožnika je višje sodišče odgovorilo, da je preuranjen zaključek, da obtoženec boluje zaradi duševne bolezni in se v zvezi s tem sklicuje na izpovedbo izvedenke dr. Z.Č.-T. Pritožnik sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki ga je napravilo prvostopno sodišče na podlagi dejstva, da je obsojenec v več kazenskih postopkih, da ni zaposlen in je brez premoženja, niti ni posebej izpodbijal, pritožbeno sodišče pa je le ponovilo okoliščine, na podlagi katerih je prvostopno sodišče odločilo o podaljšanju pripora in potrdilo pravilnost pravnega sklepa o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki temelji na takšni podlagi.

Zagovorniki obtoženca v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje tudi niso izpodbijali ugotovitve o sorazmernosti med nevarnostjo, da bo obtoženec ponavljal kazniva dejanja in odvzemom prostosti, sodišču druge stopnje zato sorazmernosti ni bilo treba posebej ugotavljati.

Glede na navedeno Vrhovno sodišče ocenjuje, da očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih (bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP) ni utemeljen.

Kakšno je zdravstveno stanje obtoženca in ali je odvisen od mamil, zaenkrat še ni bilo ugotovljeno s potrebno zanesljivostjo in prav to tudi ugotavlja sklep sodišča druge stopnje. Skladen s tem je nadaljnji sklep sodišča druge stopnje, da je preuranjeno trditi, da obtoženec zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja ne more ponavljati kaznivih dejanj. V kolikor vložnik to okoliščino uveljavlja tudi v zahtevi, je treba ugotoviti, da vprašanje obtoženčevega zdravstvenega stanja in v zvezi s tem njegove sposobnosti, ponavljati kazniva dejanja, predstavlja dejansko vprašanje, zaradi tega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Enako velja za predlog, naj Vrhovno sodišče prebere R.-jevo pismo iz pripora in na podlagi tega oceni, ali je sposoben ponavljati kazniva dejanja.

Zatrjevano nasprotje med navedbama v sklepu sodišča druge stopnje "... da je sum duševne bolezni nepotrjen, ravno tako je nejasna obsojenčeva odvisnost od heroina ..." in "...da je odvisen od alkohola in mamil, kot je sam povedal v svojem zagovoru ...", je navidezno. Prvi stavek predstavlja le navajanje dela izpovedbe izvedenke dr. Zdenke Čebašek Travnik v zvezi s trditvijo obrambe, da obtoženec sploh ne more ponavljati kaznivih dejanj, ker je za to fizično nesposoben, v drugem stavku pa gre za sklepanje sodišča druge stopnje o obtoženčevi odvisnosti od mamil, ki je zaenkrat glede na zagovor obtoženca ni moč izključiti. Zatrjevano nasprotje, ki naj bi predstavljalo bistveno kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ne obstaja.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ocenilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavljajo obtoženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato je zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.