Jedro

Ker je dolžnik v svojih vlogah zatrjeval nepravilnosti v zvezi s prvim rubežem, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločanje o pravilnosti in zakonitosti drugega rubeža, s katerim je bilo zgolj seznanjeno. Tudi v izvršilnem postopku je sodišče vezano na načelo dispozitivnosti in sme odločati le v mejah predlogov in trditev strank.

Čeprav drži, da so stroški v zvezi z udeležbo na razjasnitveni narok upniku nastali med narokom in bi jih lahko priglasil že do zaključka naroka, ker je bila takrat že znana tudi njihova višina, ni mogoče šteti, da je priglasitev stroškov postopka, ki jo je upnik poslal naknadno po elektronski poti še isti dan, ko je bil opravljen razjasnitveni narok, prepozna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v zavrnilnem delu IV. točke izreka ter v V. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugodilo ugovoru tretjega A. d. o. o., razveljavilo rubež osebnega vozila Audi A 6 3.0 TDI, Q AUT ter izvršbo na ta predmet ustavilo (I. točka izreka), ugodilo predlogu tretjega za odlog izvršbe in izvršbo na premičnino navedeno v 1. točki izreka odložilo do pravnomočnosti tega sklepa (II. točka izreka), upniku naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tretjemu A d. o. o. stroške ugovornega postopka v višini 290,52 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka), dolžniku naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti 649,28 EUR stroškov izvršilnega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po poteku roka, določenega za prostovoljno plačilo dalje do plačila (prvi odstavek IV. točke izreka), v presežku pa upnikov stroškovni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek IV. točke izreka) ter dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 14. 5. 2014 ugodilo in razveljavilo drugi rubež z dne 17. 9. 2014, pri katerem so bila zarubljena vozila Audi A4 2.0 TDI, letnik 2006, Audi A6 3.0 TDI, letnik 2005, Audi A4 2.0 TDI, letnik 2008, Mercedes A140, letnik 1999 ter Daewoo Matiz, letnik 2000 (V. točka izreka).

2. Zoper odločitev iz drugega odstavka IV. točke izreka ter V. točke izreka se pritožuje upnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno delno zavrnilo priglašene stroške upnika, saj je upnik stroške naroka z dne 14. 10. 2014 priglasil pravočasno - še isti dan, kot je bil izveden narok, zato bi mu moralo sodišče priznati tudi te stroške. Neutemeljeno mu sodišče prve stopnje tudi ni priznalo stroškov za odgovor na zahtevo dolžnika z dne 14. 5. 2014, pri čemer je napačno zaključilo, da je bila dolžnika zahteva za odpravo nepravilnosti z dne 14. 5. 2014 utemeljena. Poleg tega je v tej vlogi podal tudi ugovor po izteku roka ter navajal kolikšen je še dolžnikov preostali dolg, na kar je moral odgovoriti in ta upnikov odgovor predstavlja odgovor na pravno sredstvo dolžnika - ugovor po izteku roka, saj v kolikor upnik na to ne bi odgovoril, bi sodišče štelo, da upnik navede dolžnika v ugovoru po izteku roka priznava. Tudi iz tega vidika je bil upnikov odgovor na dolžnikovo vlogo z dne 14. 5. 2014 potreben in bi mu moralo sodišče priznati priglašene stroške.

V zvezi z odločitvijo o dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 14. 5. 2014 pa izpostavlja, da je dolžnik zahtevo za odpravo nepravilnosti podal z vlogo z dne 13. 5. 2014 podal le v zvezi z rubežem, opravljenim 23. 4. 2014, ni pa vložil zahteve za odpravo nepravilnosti v zvezi z rubežem z dne 17. 9. 2014, zato je sodišče nepravilno razveljavilo ta rubež, čeprav dolžnik tega sploh ni zahteval, s tem pa je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti in pooblastila, saj sodišče tudi v izvršilnem postopku ne more postopati po uradni dolžnosti. Že iz izreka sodišča prve stopnje izhaja, da se zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 14. 5. 2014 ugodi in se razveljavi drugi rubež z dne 17. 9. 2014, kar pomeni, da je sodišče o drugem rubežu odločalo na podlagi dolžnikove zahteve z dne 14. 5. 2014, ki je v tej smeri sploh ni podal. Tudi sicer je dolžnik zahtevo za odpravo nepravilnosti pri rubežu z dne 23. 4. 2014 vložil povsem neupravičeno, saj so mu bila zarubljena štiri vozila, kljub temu pa je imel na razpolago še pet vozil za opravljanje svoje dejavnosti, sodišče pa je na podlagi takšne vloge za dne 16. 5. 2014 razpisano dražbo preklicalo, s čemer je upniku onemogočilo, da bi se javna dražba izvedla in bi upnik že takrat prišel do delnega poplačila svoje terjatve. Skladno s sodno prakso iz izvršbe niso izvzeta vsa osnovna sredstva, temveč samo tista, katerih rubež bi dolžniku povsem onemogočil opravljanje dejavnosti, ne pa morda le zmanjšal obseg le-te.

Upnik še opozarja, da sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa zgolj pavšalno in neobrazloženo zaključuje, da naj bi bila terjatev upnika že kar poplačana oziroma da je bilo poplačana že več kot polovica upnikove terjatev, čeprav se še sploh ni poglobilo za kakšen del upnikove terjatve je dolžnik predložil potrdila o plačilu. Sodišče je očitno verjelo dolžniku zgolj na njegovo besedo in skladno s tem tudi odločalo v korist dolžniku ter pri tem prezrlo resnično dejansko stanje oziroma okoliščine, ki evidentno kažejo na to, da se želi dolžnik izogniti plačilu dolga. Upnik zato predlaga, da mu sodišče poleg že priznanih izvršilnih stroškov prizna še vse ostale priglašene izvršilne stroške, dolžnikovo zahtevo za odpravo nepravilnosti pa zavrne ter dolžniku naložilo plačilo vseh upnikovih stroškov v osmih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja: (-) da je 23. 4. 2014 po pravnomočno dovoljeni izvršbi na dolžnikove premičnine izvršitelj dolžniku zarubil štiri osebna vozila, (-) da je dolžnik z laično vlogo z dne 14. 5. 2014 smiselno zahteval odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe, (-) da je upnik izvršitelju predlagal ponovni rubež z dne 16. 9. 2014, (-) da je izvršitelj 17. 9. 2014 dolžniku zarubil še nadaljnjih pet osebnih vozil, (-) da dolžnik z zarubljenimi vozili opravlja dejavnost javnega prevoza ljudi oziroma dejavnost obratovanja taksijev.

5. V vlogi vloženi 14. 5. 2014 (list. št. 23) je dolžnik v zvezi z rubežem štirih osebnih vozil navajal, da so mu vozila, ki so mu bila zarubljena s strani upnika, nujno potrebna za osnovno preživetje in poplačilo dolgov, ker z njimi opravlja javni prevoz potnikov (taksi prevoze), s prodajo vozil pa bo dolžniku odvzeta možnost poplačila upnikov, saj mu trenutno vsi prihodki prihajajo le s taksi prevozov, zaradi česar je dolžnik prosil, da sodišče prekliče dražbo razpisano za 16. 5. 2014 in razveljavi sklep o rubežu premičnin, ki so dolžniku nujno potrebne za preživetje. V vlogi vloženi 11. 6. 2014 (list. št. 31) je dolžnik sodišče prosil, da se upnik izpiše iz rubeža premičnin, ker so mu bila zarubljena osnovna sredstva, ki jih nujno potrebuje za osnovno preživetje ter pojasnjeval, da zaradi rubeža in nesodelovanja upnika ne morejo podaljšati registracije službenih vozil, s čimer jim nastaja škoda. V vlogi z dne 19. 6. 2014 (list. št. 32) pa je dolžnik pojasnil, da ima v lasti 10 vozil, od tega le še pet s katerimi lahko opravlja dejavnost, na treh vozilih je potekel tehnični pregled in ne dobijo pooblastila za registracijo, dve vozili pa stojita z večjo okvaro motorja. Z nezmožnostjo registracije in neuporabe službenih vozil dolžniku vsak dan nastaja nepopravljiva škoda v poslu, saj ne bo zmožen plačati dolga, če ne more uporabljati osnovnih sredstev. Sodišče je zaprosil, da vsaj pridobi soglasje za registracijo od upnika, saj mora dolžnik na enem izmed pozivov že vrniti registrske tablice, kar je še dodaten udarec, saj s tem izgubi licenco za vozilo, ki ni majhen strošek.

6. Sodišče prve stopnje je 21. 8. 2014 razpisalo narok za obravnavanje zahteve za odpravo nepravilnosti pri opravljanju premičninske izvršbe, ki je bil določen za 14. 10. 2014. Na tem naroku je dolžnik pojasnil, da so mu bila v predmetni izvršilni zadevi zarubljena vsa vozila, ki spadajo v njegova osnovna sredstva, saj je bil naknadno opravljen še en rubež premičnin, pri katerem so bila zarubljena še ostala osebna vozila, ki še niso bila zarubljena na prvem rubežu. Sodišče prve stopnje se je po opravljenem naroku seznanilo z dejstvom, da je upnik 16. 9. 2014 izvršitelju predlagal, da zarubi še preostalih pet vozil, kar je izvršitelj storil 17. 9. 2014. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem rubežem zaključilo, da je neveljaven: 1. ker je bil opravljen v nasprotju z določbo 88. člena ZIZ, saj bi lahko upnik drugi rubež predlagal najkasneje do 23. 7. 2014, predlog pa je vložil šele 16. 9. 2014, s čemer je zamudil prekluzivni trimesečni rok iz 88. člena ZIZ in 2. ker pri opravi rubeža ni bila upoštevana določba 3. člena ZIZ, ki določa osnovno načelo izvršilnega postopka, da se izvršba dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za poplačilo terjatve, saj se v skladu s prvim odstavkom 84. člena ZIZ zarubi toliko stvari, kolikor je potrebna za poplačilo upnikove terjatve in izvršilnih stroškov. Terjatev upnika brez upoštevanja delnih plačil, vključno z nastalimi stroški, naj bi znašala okrog 5.000,00 EUR, izvršitelj pa je zarubil vozila v skupni vrednosti 26.400,00 EUR, kar je petkratna vrednost upnikove terjatve. Po stališču sodišča prve stopnje ni bilo podlage za opravo drugega rubeža z dne 17. 9. 2014, ki je zato neveljaven, pri čemer pa ne gre za napako pri opravi drugega rubeža, temveč je le-ta brez učinkov, kjer je nezakonit, kar pomeni, da upnik na njegovi podlagi ni pridobil ločitvene pravice in je sodišče moralo drugi rubež razveljaviti.

7. V 17. točki obrazložitve pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi tudi v primeru veljavnega drugega rubeža z dne 17. 9. 2014 predlogu dolžnika delno ugodilo, saj je bil med postopkom v zvezi s tem predlogom nesporno ugotovljeno, da je dolžnik opravljal dejavnost javnega prevoza ljudi oziroma dejavnost obratovanja taksijev in ker to dejavnost opravlja z desetimi osebnimi vozili, na upnikov predlog pa je bilo zarubljenih devet vozil, je sodišče kot nesporno ugotovilo, da izvršitelj pri opravljanju premičninske izvršbe ni upošteval omejitev premičninske izvršbe iz 80. člena ZIZ. Dolžnik namreč dejavnost javnega prevoza ne more uspešno opravljati z enim osebnim vozilom, kot je pojasnil na naroku sam dolžnik, saj s tem ni mogoče pokrivati niti tekočih stroškov za gorivo, registracijo in plače. Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da je dolžnik utemeljeno zatrjeval in izkazal, da so mu zarubljeni predmetni nujno potrebni za opravljanje njegove dejavnosti.

8. Na koncu pa je v 19. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navedlo, da predlogu dolžnika ni ugodilo v celoti, temveč je obdržalo prvi rubež v veljavi, ne glede na to, da dolžnik potrebuje tudi osebna vozila, zarubljena na prvem rubežu, ker namen določbe 80. člena ZIZ ni v ohranjanju obsega dolžnikove dejavnosti, temveč v tem, da se dolžniku z izvršbo ne onemogoči poslovanje v celoti, kar izhaja iz zakonske dikcije, da je izvršba omejena na predmete, ki so dolžniku nujno potrebni za opravljanje njegove dejavnosti. Ker naj bi dolžnik na podlagi izpodbijanega sklepa imel možnost uporabljati šest vozil, je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da to število zadošča za nadaljnje opravljanje dejavnosti in zato ni upoštevalo navedb dolžnika, da so določena vozila okvarjena, saj ima dolžnik možnost dati vozila v popravilo.

9. Glede na povzeto vsebino dolžnikovih vlog v zvezi z zahtevo za odpravo nepravilnosti pri opravljanju premičninske izvršbe, se izkažejo kot utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločalo o (ne)veljavnosti rubeža z dne 17. 9. 2014, čeprav dolžnik ni podal nobenih trditev v zvezi s tem rubežem in z vlogo z dne 14. 5. 2014 niti pojmovno ni mogel zahtevati odprave nepravilnosti pri opravi drugega rubeža, saj je ta bil opravljen šele štiri mesece po vložitvi zahteve za odpravo nepravilnosti. V zvezi z drugim rubežem je dolžnik zgolj na naroku za obravnavo zahteve za odpravo nepravilnosti sodišče seznanil, da je bil opravljen tudi drugi rubež, ni pa v zvezi z drugim rubežem zatrjeval nikakršnih nepravilnosti. Pritrditi je tako pritožbenim navedbam, da se zahteva za odpravo nepravilnosti nanaša zgolj na prvi rubež, ki je bil opravljen 23. 4. 2014, saj jo je dolžnik utemeljeval z navedbami, da potrebuje za opravljanje dejavnosti ravno tista štiri vozila, ki so mu bila zarubljena 23. 4. 2014. Iz 19. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je ravno ta rubež sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi, ne glede na to, da dolžnik potrebuje (tudi) osebna vozila, zarubljena na prvem rubežu. To pa pomeni, da je dejansko sodišče prve stopnje dolžnikove zahteve za odpravo nepravilnosti z vsebino, kot jo je podal v tej zahtevi, zavrnilo kot neutemeljeno, kot opozarja upnik v pritožbi. Sodišče prve stopnje je tako dejansko po uradni dolžnosti razveljavilo drugi rubež, ko je na podlagi seznanitve z dejstvom, da je bil opravljen tudi drugi rubež, samo, brez kakršnihkoli zatrjevanj strank postopka (torej po uradni dolžnosti) preizkušalo zakonitost in pravilnost opravljenega rubeža ter ugotovilo, da je drugi rubež bil opravljen v nasprotju z določbami ZIZ. Po mnenju pritožbenega sodišča v določbah ZIZ ni najti podlage za takšno postopanje prvostopenjskega sodišča, saj vendarle tudi v izvršilnem postopku sodišče vezano na načelo dispozitivnosti in sme odločati le v mejah postavljenih zahtevkom in trditev strank. Že pojmovno je nemogoče ugoditi predlogu za odpravo nepravilnosti, ki je bil vložen preden je sploh bilo opravljeno izvršilno dejanje, ki ga sodišče s sklepom razveljavi. Ker glede na povzeto sodišče prve stopnje dejansko ni ugodilo predlogu dolžnika za odpravo nepravilnosti, ki se nanaša na rubež z dne 23. 4. 2014, ker tega rubeža ni razveljavilo, kot utemeljeno navaja upnik v pritožbi, je bilo potrebno pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v V. točki izreka razveljaviti.

10. Utemeljene pa so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na vprašanje stroškov postopka, ki jih sodišče prve stopnje upniku ni priznalo. Strinjati se je namreč s pritožbenimi navedbami, da je nepravilno stališče sodišče prve stopnje, da upnik ni pravočasno priglasil stroškov naroka z dne 14. 10. 2014, saj tudi samo sodišče prve stopnje ugotavlja, da je te stroške upnik priglasil še istega dne po elektronski poti. Čeprav drži, da so ti stroški upniku nastali med narokom in bi jih lahko priglasil že do zaključka naroka, ker je bila do takrat že znana tudi njihova višina, ni mogoče šteti, da je priglasitev stroškov postopka, ki so nastali isti dan, prepozna. V izvršilnem postopku se mora v skladu s sedmim odstavkom 38. člena ZIZ povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v 30. dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da se v izvršilnem postopku zasleduje namen, da se o vseh vprašanj postopka izvršbe odloči čim prej in brez odlašanja. Glede na tako opredeljen namen določbe sedmega odstavka 38. člena ZIZ ni videti razumnega razloga, zakaj naj priglasitev stroškov naroka po opravljenem naroku z elektronsko vlogo istega dne ne bi ustrezala pravnemu standardu „takoj“. Takšna priglasitev namreč ni sodišču onemogočila, da bi o stroških v zvezi z narokom odločilo čim prej in brez odlašanja, saj vendarle sodišče o teh stroških ni odločilo s posebnim sklepom, ki bi ga izdalo takoj, temveč šele z izpodbijanim sklepom. Takšna razlaga pravočasnosti priglasitve stroškov kaže na očitno smiselno uporabo določb ZPP, ki določa, da mora stranka stroške priglasiti najkasneje do konca glavne obravnave. Po mnenju pritožbenega sodišča v zvezi s stroški udeležbe na razjasnitvenem naroku ni mogoče smiselno uporabljati določb ZPP o pravočasnosti priglasitve stroškov, saj ZIZ vsebuje posebno določbo v zvezi s pravočasnostjo priglasitve stroškov v že omenjenem sedmem odstavku 38. člena ZIZ, ki je v razmerju do določbe ZPP specialna in izključuje smiselno uporabo ZPP. Po mnenju pritožbenega sodišča bi zato moralo sodišče prve stopnje šteti, da je upnik stroške naroka z dne 14. 10. 2014 priglasil pravočasno in o njih tudi odločiti.

11. V zvezi s stroški upnikove vloge z dne 27. 5. 2014, s katero je upnik odgovoril na navedbe dolžnika v vlogi z dne 13. 5. 2014, s katero je dolžnik zahteval odpravo nepravilnosti in smiselno vložil ugovor zoper sklep o izvršbi po izteku roka, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o tem vprašanju odvisna od odločitve o utemeljenosti dolžnikove zahteve za odpravo nepravilnosti. Sodišče prve stopnje je namreč priglašeni strošek upnikove vloge z dne 27. 5. 2014 zavrnilo ravno iz razloga, ker naj ta upnikov strošek ne bi bil potreben, saj je sodišče prve stopnje ocenilo, da je v njem upnik neutemeljeno nasprotoval dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti, ki naj bi ji sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo. Ker pa je pritožbeno sodišče iz zgoraj navedenih razlogov odločitev o dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, je potrebno o stroških upnikove vloge z dne 27. 5. 2014 ponovno odločiti v skladu z odločitvijo o dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti z dne 14. 5. 2014. 12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, v katerih upnik opozarja na pavšalne in neobrazložene zaključke sodišča prve stopnje glede dejanske višine upnikove terjatve, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se v presojo teh navedb ni spuščalo, ker so za odločitev o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne, saj sodišče prve stopnje ni odločalo o (delni) ustavitvi izvršbe na podlagi ugoditve dolžnikovemu ugovoru po izteku roka, temveč o zahtevi za odpravo nepravilnosti, ki pa (vsaj praviloma) ni odvisna od dolžnikovih plačil. Ta del obrazložitve sodišča prve stopnje je zgolj pojasnilnega pomena in se ne nanaša neposredno na pravno relevantne razloge za sprejem izpodbijanih odločitev.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v pritožbeno izpodbijanih delih, to je drugem odstavku IV. točke in V. točki izreka razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 355. členom ZPP in 15. členom ZIZ), saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka in odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti.

14. V ponovljenem postopku odločanja o dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti vloženi 14. 5. 2014 bo sodišče prve stopnje moralo presojati utemeljenost dolžnikove zahteve v okviru trditev, ki jih je dolžnik podal v svojih vlogah z dne 13. 5. 2014, 10. 6. 2014 ter 19. 6. 2014 ter v zvezi s tem presoditi, ali je proti dolžniku kot pravni osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, mogoče dovoliti izvršbo na predmete, ki so dolžniku bili zarubljeni 23. 4. 2014, pri čemer se bo moralo opredeliti tudi do vprašanja, ali gre za predmete, ki so nujno potrebni dolžniku za opravljanje njegove dejavnosti. Prav tako bo moralo v odvisnosti od odločitve o dolžnikovi zahtevi za odpravo nepravilnosti vloženi 14. 5. 2014 odločiti tudi o potrebnosti in utemeljenosti s strani upnika priglašenega stroška upnikove vloge z dne 27. 5. 2014, ter odločiti o pravilnosti priglašene višine stroška upnika za udeležbo na razjasnitvenem naroku 14. 10. 2014. Za sprejete odločitve pa bo moralo sodišče prve stopnje navesti jasne in razumljive razloge, ki ne bodo sami s sabo v nasprotju ali v nasprotju z izrekom nove odločitve.