Jedro

Sodišče druge stopnje se do vprašanja, kaj pomeni "zglasiti se", ni natančnejše opredelilo. Ugotovilo je, da tožnik ni navajal, da je izrecno zahteval, da ostane na delu do dokončnosti sklepa, to pa verjetno zaradi svojega smiselno izraženega pravnega stališča, ki ga revizijsko sodišče ne sprejema, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, ugovor ne zadrži izvršitve do dokončne odločitve delodajalca in da torej v teh primerih določba 106. člena ZDR ni uporabljiva.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo, in da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo in mu za čas od 24.6.1992 dalje obračunati osebni dohodek z zamudnimi obrestmi ter plačati vse dajatve in prispevke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljal revizijska razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da v spornem času z dela ni bil odsoten neupravičeno, saj so mu vrnitev iz domačih krajev na delo preprečile nepričakovane razmere. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo drugostopenjskega sodišča spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane. Revizija bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v tej smeri ni preizkušalo.

Tožnik je revizijo sicer vložil zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP ni mogoče. Kljub temu pa je revizija utemeljena zaradi zmotne uporabe materialnega prava, na kar pazi revizijsko sodišče tudi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

V 6. točki prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je določba, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporednih pet delovnih dni in se ne vrne na delo, s prvim dnem odsotnosti z dela. To pomeni, da sta za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi določena dva kumulativna pogoja, neupravičena odsotnost zaporednih pet delovnih dni in nevrnitev na delo. Sodišči prve in druge stopnje sta sicer pravilno zaključili, da tožnika več kot pet dni neupravičeno ni bilo na delo, nepopolno pa sta ugotavljali, ali se je tožnik na delo vrnil ali ne, čeprav je prav to dejstvo relevantno za pravilno uporabo materialnega predpisa.

Revizijsko sodišče stoji na stališču, da tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja z uporabo 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, ni izključena uporaba določb 106. člena ZDR. Ta določa v prvem odstavku, da ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Zato se delavec do dokončnosti sklepa lahko vrne na delo. Vrnitev na delo pomeni, da ni več možna uporaba določb 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR glede prenehanja delovnega razmerja, saj gre lahko le za prenehanje delovnega razmerja po 5. točki prvega odstavka istega člena. Po tej pa delavcu delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela petih zaporednih delovnih dni, zaradi njegove vrnitve na delo, lahko preneha samo z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo obrazložilo kontradiktorno. Istočasno, ko ugotavlja, da se je tožnik, sicer po več kot petih mesecih odsotnosti, zglasil na delo (to lahko pomeni tudi vrnitev), uporabi zakonska določila, ki se lahko uporabijo v primeru nevrnitve na delo. Sodišče druge stopnje se do vprašanja, kaj pomeni "zglasiti se", ni natančnejše opredelilo. Ugotovilo je, da tožnik ni navajal, da je izrecno zahteval, da ostane na delu do dokončnosti sklepa, to pa verjetno zaradi svojega smiselno izraženega pravnega stališča, ki ga revizijsko sodišče ne sprejema, da v primeru prenehanja delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR, ugovor ne zadrži izvršitve do dokončne odločitve delodajalca in da torej v teh primerih določba 106. člena ZDR ni uporabljiva.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno vsaj preuranjena, saj drugostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi zaradi nepravilne uporabe določb 106. člena ZDR ni ugotavljalo, ali se je tožnik na delo dejansko vrnil in želel delati, pa mu je bilo to preprečeno s strani tožene stranke, ali pa je šlo samo za formalno zglasitev pri toženi stranki. To pomeni, da je bilo zaradi zmotne uporabe navedenega predpisa in posledično tudi določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).