Jedro

Navzven, v razmerju do tožnika, je glede na ugotovitve nižjih sodišč nastopal prvotoženec kot fizična oseba. V takšnem nastopanju se je vsak pravni subjekt dolžan v svojem imenu in na svoj račun vesti odgovorno, torej tudi odškodninsko odgovorno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V obravnavani odškodninski zadevi tožnik uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpel zaradi nezgode pri delu. Odškodnino je zahteval od prvotoženca P. N., pri katerem je delal brez pogodbe o zaposlitvi, zahteva pa jo tudi od drugotožene stranke, E. N. d.o.o., ker je izvajala dela na gradbišču. Sodišče prve stopnje je oba toženca solidarno zavezalo k plačilu odškodnine v višini 3.700.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V razlogih je navedlo, da je podana odgovornost obeh tožencev. Odgovornost prvotoženca je utemeljilo s tem, da je bil tožnik pri njem kot obrtniku zaposlen od 14.6.1988 do 31.8.1993. Tedaj je prvotoženec odjavil obrt, vendar pa je tožnik še naprej delal pri njem, kot da mu delo ne bi prenehalo. Nesreča se je pripetila 13.12.1994, tožnik pa je z drugotoženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi kasneje, 1.2.1995. Sodišče je tako ugotovilo, da je prvotoženec pasivno legitimiran, ker je tožnika najel za delo, čeprav na neformalni podlagi. Odgovornost prvotožene stranke je po ugotovitvah prvega sodišča krivdna, saj je škodo povzročila iz malomarnosti, ker delavcem ni zagotovila varnih sredstev za delo in ni poskrbela, da bi bili delavci preizkušeni z vidika varnosti pri delu tudi za delo na višini.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in takšno odločitev potrdilo. Sprejelo je dejanske razloge glede tega, da je tožnika za delo najel prvotoženec ter pritrdilo materialnopravnim razlogom glede obstoja krivdne odgovornosti.

Proti tej sodbi vlaga revizijo prvotoženec. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Sodišču predlaga, naj sodbo v izpodbijanem delu spremeni in zahtevek proti njemu zavrne, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da so si razlogi glede odgovornosti prve in druge tožene stranke v nasprotju ter da so nejasni, kar je razvidno iz spisu priloženih listin. V izpodbijani sodbi se namreč na podlagi listin ugotavlja, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri prvotožencu 31.8.1993, ko je prvotožena stranka prenehala s samostojnim podjetništvom. Dalje pa se v nasprotju z listinami in zapisniki o izpovedbi v postopku ugotavlja, da naj bi tožnik še nadalje delal na črno pri prvotoženi stranki, čeprav je bila že dolgo pred škodnim dogodkom drugotožena stranka vpisna v sodni register kot pravna oseba, prvotožena stranka pa je bila direktor te družbe. Prvotožena stranka glede na spisu priložene listine torej tedaj ni opravljala nobenega drugega dela, oškodovanec pa je tudi sam povedal, da je plačo dobival, čeprav na roko, od direktorja drugotožene stranke, to je prvotožene stranke. Revizija vsemu povedanemu pripisuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

V izpodbijani sodbi sodišče ugotavlja kot nesporno, da je bila izvajalec del na objektu drugotožena stranka. Prvotožena stranka zato ne more biti odgovorna tožniku za nastalo škodo. V skladu s 4. in 5. točko 177. člena ZOR bi šlo namreč lahko za solidarno odgovornost le, če bi bila prvotožena stranka nekdo tretji, ki ne bi spadal ki obratovalcu nevarne stvari. Ta pogoj pa ni izpolnjen. Ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi, da je prvotožena stranka kot direktor drugotožene stranke odgovorna krivdno, ker naj bi škodo povzročila iz malomarnosti, drugotožena stranka pa objektivno, ker naj bi obratovala z nevarno stvarjo, predstavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijo je v obravnavani zadevi vložila prvotožena stranka. Zato je tudi predmet revizijskega preizkusa lahko le tisti del izpodbijane sodbe, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost prvotožene stranke.

Revident najprej uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar pa je ta revizijski razlog uveljavljan zgolj navidezno. Po vsebini skuša revident spodbiti dokazno oceno in na njeni podlagi ugotovljeno dejansko stanje. Revident namreč nasprotuje ugotovitvi nižjih sodišč, da je prvotoženec kot fizična oseba najel tožnika za delo in mu za opravljeno delo tudi plačeval. Ta ugotovitev pa je dejanska ugotovitev ter je v reviziji več ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Takšna ugotovitev je bila plod dokaznega postopka in dokazne ocene. Revident ne trdi, da bi sodišče ugotovilo, da je takšno dejstvo zapisano v kakšni listini, v resnici pa bi bilo v tej listini zapisano drugače ali nasprotno ter sodbe iz tega razloga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Prav to priča o zgolj navideznem uveljavljanju bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki prekriva resnično, a na revizijski nedovoljeno, uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljana bistvena kršitev postopka tako ni bila ugotovljena.

Prav tako neutemeljen pa je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožnik sklenil neoblično pogodbo o delu, ki je bila tudi realizirana. Gre za atipično pogodbo o delu (podjem). Atipično zato, ker ne gre za obligacijo rezultata, marveč za obligacijo prizadevanja. To je tipično za primere pogodbe o delu, pri katerih je vsebina dolžnikove izpolnitve v goli storitvi. Gre za pogodbeno razmerje, ki navzven spominja na delovno razmerje. Razmerje med prvotoženo in drugotoženo stranko je za tožnika irelevantno. Gre za njuno notranje razmerje, ki je še toliko bolj ponotranjeno, ker je prvotoženec personalni substrat drugotoženca. Navzven, v razmerju do tožnika, je glede na ugotovitve nižjih sodišč nastopal prvotoženec kot fizična oseba. V takšnem nastopanju se je vsak pravni subjekt dolžan v svojem imenu in na svoj račun vesti odgovorno, torej tudi odškodninsko odgovorno. Prvotoženec je ravnal malomarno, saj tožniku (kot svojemu pogodbenemu partnerju) ni nudil ustreznih delovnih sredstev, zaradi česar se je klin lestve odlomil in je tožnik omahnil med 7 do 10 metrov v globino. Takšno nedopustno škodljivo ravnanje (opustitev potrebne skrbnosti) pa tudi po prepričanju revizijskega sodišča utemeljuje obstoj krivdne odškodninske odgovornosti prvotoženca.

Le ta izsek iz življenjskega dogodka se nanaša na pravno razmerje med tožnikom in prvotožencem ter, kot rečeno, utemeljuje obstoj prvotoženčeve odškodninske odgovornosti. V vprašanje dodatne, solidarne odškodninske odgovornosti tudi drugotožene stranke ter v razloge, ki utemeljujejo obstoj njene odškodninske odgovornosti, se revizijsko sodišče ni spuščalo, ker drugotožena stranka revizije ni vložila. Revizijsko sodišče je nazadnje v okviru uradnega materialnopravnega preizkusa še ugotovilo, da je prisojena odškodnina po višini primerna in skladna z merili, ki izhajajo iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR).

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP)