Jedro

Kadar izrek sodbe vsebuje odločbo o obstoju ali neobstoju terjatev, mora biti določen. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožnik tožencu plačeval določen mesečni znesek na roko za delo v lokalu njegovega podjetja, le to pa mu bo izplačevalo minimalno plačo, se pravno razmerje med pravdnima strankama presoja po pogodbi o delu (600. čl. ZOR) in zato spada v pristojnost sodišča splošne pristojnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke; ugotovilo, da obstoji terjatev tožene stranke ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 5.500,00 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Gorenjske banke d.d. Kranj na dan plačila z zamudnimi obrestmi po obrestni meri za hranilne vloge v DEM, vezane za čas nad eno leto na vpogled pri tej banki od 1.4.1995 dalje do plačila. Sklenilo je, da ni stvarno pristojno za razsojo o zahtevku po nasprotni tožbi ter bo zadeva po pravnomočnosti odstopljena stvarno in krajevno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Kranju. Odločilo je, da mora tožeča stranka Č. B. tožencu N. S. povrniti 41.135,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.1999 dalje.

Proti navedeni sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijana sodbo in sklep tako spremeni, da tožbenemu zahtevku po tožbi ugodi, tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi pa v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da je izrek prvostopne sodbe nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je v izreku ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke in terjatev tožene stranke, pri tem pa ni navedlo, kakšni sta ti terjatvi po višini. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je pobotni ugovor utemeljen, pri tem pa se ni izjasnilo o višini terjatve toženca. Izrek sodbe je sam s seboj v nasprotju tudi v tem, ko šteje, da obstoji terjatev tožene stranke proti tožniku, kolikor jo toženec uveljavlja v pobot, hkrati pa se izreka za stvarno nepristojno za odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi, čeprav toženec navaja enak pravni temelj svoje terjatve proti tožniku v pobotnem ugovoru in nasprotni tožbi. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da terjatev toženca proti tožniku iz nasprotne tožbe ne obstoji. Zahtevek iz nasprotne tožbe bi moralo torej zavrniti.

Pasivna legitimacija tožnika kot fizične osebe ni podana. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je nekritično sprejelo kot resnične izmišljotine toženca, čeprav so le-te nelogične in same s seboj v nasprotju. Tožnik je zaslišan kot stranka povedal, kakšen je bil dogovor med njim kot direktorjem firme G. in tožencem. Nikdar ni bilo kakega dogovora, da bi toženec z delom v firmi G. odslužil svoj dolg do tožnika kot fizične osebe, še manj pa, da bi poleg plačila, ki ga je prejemal na tekoči račun, dobival še 200.000,00 SIT mesečno na roke. Takih zneskov, kot jih zatrjuje toženec, konec leta 1995 in v začetku leta 1996 ni mogel dobiti noben natakar, četudi je vodil delo v restavraciji. Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je v izjavi T. R. navedeno, naj bi prala in likala v novembru in decembru 1996 ter v januarju in aprilu 1997, restavracija pa je prenehala obratovati v aprilu 1996. Pritožba je utemeljena.

Ker je izrek sodbe (I. - III. izreka) nerazumljiv, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 354. člena ZPP in je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti že iz tega razloga. Pri procesnem pobotanju je izrek sodbe tričlenski: sodišče v izreku ugotovi obstoj tožnikove terjatve, nato posebej obstoj toženčeve terjatve, potem pa izreče pobotanje in v celoti (ali deloma) zavrne tožbeni zahtevek (tretji odstavek 338. člena ZPP). Ker v primeru, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo je toženec uveljavljal z ugovorom zaradi pobota, odločba o obstoju ali neobstoju take terjatve postane pravnomočna (tretji odstavek 333. člena ZPP), mora biti izrek tudi v tem delu določen. Tako tožeča kot tožena stranka sta v objektivnem in subjektivnem smislu natančno opredelili, kakšno pravno varstvo želita, vendar sodišče prve stopnje tega v izrek odločbe ni povzelo. V ponovljenem postopku bo moralo izrek sodbe oblikovati v skladu z navedenimi napotili in v okviru postavljenega tožbenega zahtevka tožeče stranke oziroma pobotnega ugovora tožene stranke (le-ta zaenkrat obresti od v pobot ugovarjane glavnice ni uveljavljala). Pri tem bo moralo upoštevati, da se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 337. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).

Tožena stranka zatrjuje, prvo sodišče pa je to sprejelo, da je bil dogovor o tem, da bo toženec dolg odslužil z delom v restavraciji, osebni dogovor med pravdnima strankama. Za terjatev iz naslova "premoženjskih in drugih posamičnih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem" (2. točka 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Ur. l. RS, št. 16/94) bi šlo, če bi toženec uveljavljal zahtevek iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1.11.1995, sklenjene z delodajalcem G.. Predmet spora pa ni terjatev iz naslova delovnega razmerja, ampak je to, kot je pri obravnavanju pobotnega ugovora pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, plačilo po pogodbi o delu (600. člen ZOR), ki jo je toženec sklenil s tožnikom kot fizično osebo, ne pa s podjetjem G..

Če je temu tako, je za reševanje zadeve po nasprotni tožbi, ki temelji na enaki pravni podlagi kot v pobot uveljavljana terjatev, pristojno sodišče splošne pristojnosti, ne pa delovno sodišče. Ker je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo prvi odstavek 21. člena ZPP, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijani sklep (točka IV.) razveljaviti in zadevo tudi v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek. Le-to bo moralo v ponovljenem postopku odločiti tudi o utemeljenosti zahtevka po nasprotni tožbi. V tej fazi postopka je pripomniti, da pritožbeno sodišče nima bistvenih pripomb na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na vsebino dogovora med pravdnima strankama. Pritrditi je sicer pritožbenemu očitku, da se pisna izjava T. R. z dne 10.5.1999 časovno ne ujema z obdobjem, ko je toženec delal za tožnika, vendar pa takšna neskladnost v odsotnosti drugih dokazov še ne more pripeljati do drugačnih zaključkov od tistih, ki jih je v razveljavljeni odločbi napravilo sodišče prve stopnje.

Ker je ugotovilo, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijana sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (prvi odstavek 369. člena in 3. točka 380. člena ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.