Jedro

Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora predstavljati upošteven poseg v posestno stanje tožeče stranke. Zgolj dvakratna odstranitev vrtnega pohištva z dela parcele, četudi potrditvah tožeče stranke na nasilen način, pa je mogoče opredeliti le kot bagatelno spremembo posestnega stanja, ki nima niti pravnega, niti ekonomskega pomena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki v roku 15 dni stroške pritožbenega postopka v znesku 229,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da sta toženi stranki motili mirno posest tožnika s tem, ko je dne 12.6.2009 ob 19.30 uri M. G. protipravno prišel na del nepremičnine parc. št. 165/5 k.o. H. in nasilno odstranil mizo in klop tožeče stranke in s tem, ko sta istega dne ob 22.00 uri M. G. in M1. G. protipravno na delu nepremičnine parc. št. 165/5, k.o. H. parkirala avtomobil in nasilno odstranila mizo in klop tožeče stranke, medtem pa sta oba žalila in grozila tožniku tako, da sta mu rekla,da se bosta zdaj vsak dan tam vozila, saj nima drugega kot luknje v riti ter na prepoved tožencema v bodoče na tak ali podoben način posegati v posest navedene nepremičnine. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 762,76 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sklepa. Nepravilna je odločitev sodišča, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z ogledom na kraju samem. Tožnik je vztrajal pri ogledu na kraju, da bi se sodišče seznanilo z velikostjo sporne poti in da navedbe tožene stranke glede obračanja samo nekaj metrov na sporni poti ne držijo. Glede verbalnega motenja posesti se tožnik ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da trditvena podlaga ni bila podana. Tožnik je navedel, kako sta ga toženi stranki verbalno napadli in predlagal dokaze. Verbalno motenje lahko nastopi tudi zaradi žaljivk in groženj izrečenih neposredno na tožnikovi nepremičnini, ki povzroči tožniku nelagodje in prestrašenost. Glede dovoljene samopomoči tožene stranke pa je sodišče napačno sledilo spremembi trditvene podlage tožene stranke, čeprav je bila že prekludirala z navajanjem novih dejstev. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je sporna le posest zadnjega dela dovozne poti preko parcele št. 165/5, k.o. H., ki vodi do parcele št. 165/4, k.o. H., pri čemer ne obrazloži, kateri je „ta zadnji“ del poti, niti do kod sega. Zmotno je prepričanje, da je bilo 5 ton drv, ki jih je kupila tožeča stranka in so bila cel mesec raztresena na poti na parc. št. 165/5 le na točki, označeni s krogom. Takšna količina drv je prekrila celotno pot na tej parceli in je fizično nemogoče, da bi kdorkoli takrat vozil mimo po sporni poti. Tožnik je z odmetavanjem snega in urejanjem poti izkazal posest, medtem ko je tisti del, kjer je klopca, izkoristil kot prostor za odmetan sneg, iz česar sledi logičen zaključek, da ravno tožena stranka na tem delu ni imela posesti, saj zaradi snega ni mogla dostopati do delavnice po tej poti. Tožnik izrecno nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bilo njegovo dejanje s postavitvijo vrtnega pohištva šikanozno. Ni logično, da bi zaradi neznatnega posega v posest tožnika, kot to ugotavlja sodišče, policista toženca spoznala za odgovornega za prekršek. Tožnik poudarja, da je kot zakoniti dedič po pokojnem J. G. postal neposredni posestnik celotne nepremičnine parc. št. 165/5, torej je sporno obdobje le od 10.10.2008 do 12.6.2009, za to obdobje pa tožena stranka ni uspela dokazati, da bi imela na nepremičnini soposest oziroma celo delno posest. Poudarja, da ima še zmeraj od 12.6.2009 dalje na istem mestu postavljeno vrtno pohištvo, ki onemogoča dostop na parcelo tožencev, torej ima tožnik ekonomski in pravni interes, da se ugodi prepovednemu zahtevku, medtem ko toženi stranki posestnega varstva nikdar nista sodno uveljavljali.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo kot neutemeljene zavrača vse pritožbene trditve in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Namen posestnega varstva, kot ga opredelujejo določbe 24. do 36. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, je preprečevanje samovoljnih poseganj v posest drugega in v ohranitvi dotedanjega načina uporabe stvari, čeprav le začasno, do ugotovitve resničnega stanja pravic na nepremičnini, ki predstavljajo pravno podlago za posest. Sodišče torej ugotovi, kdo je bil zadnji posestnik stvari ter ali je bila posest sploh motena oziroma odvzeta, pri čemer ne sme upoštevati niti pravice do posesti niti dobrovernosti posestnika (1. odstavek 33. člena SPZ).

Glede na navedeno pravno izhodišče je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je ugotavljalo, ali je bil tožnik posestnik oziroma soposestnik tistega dela parc. št. 165/5 k.o. H., na katerem naj bi prišlo do motenja posesti ter ali ravnanje tožene stranke sploh predstavlja takšno ravnanje, ki opravičuje posestno varstvo. Potem ko je ugodilo skoraj vsem dokaznim predlogom pravdnih strank (razen dokaznemu predlogu z ogledom na kraju samem, ki ga je utemeljeno zavrnilo in odločitev v tem delu pravilno obrazložilo), je ugotovilo sledeče dejansko stanje: tožeča in tožena stranka so neposredni sosedje, pokojni oče tožnika je bil lastnik parc. št. 165/5, prvi toženec je lastnik parc. št. 165/4 k.o. H.; tožnik je dne 12.6.2009 na dovozno pot na parc. št. 165/5 k.o. H. postavil vrtno mizo in klop; tožena stranka je dne 12.6.2009 navedeno vrtno pohištvo dvakrat odstranila, pri drugem dogodku pa tudi parkirala na poti avto; tožnik na spornem zadnjem delu poti (višje do narisanega kroga na prilogi C1) ni imel posesti, pač pa tožena stranka; v ostalem delu poti sta bili pravdni stranki v soposesti dela parc. št. 165/5. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pa temelji ne le na dejanski ugotovitvi, da tožnik ni bil posestnik tistega dela parc. št. 165/5 k.o. H., ki v naravi predstavlja pot in na katerega je dne 12.6.2009 postavil vrtno pohištvo, očitno z namenom, da toženi stranki prepreči vožnjo do parc. št. 165/4 iste k.o., ampak tudi na pomanjkanju ekonomskega interesa in s tem pravnega interesa za vložitev tožbe zaradi motenja posesti ter majhnega pomena zatrjevanjega motitvenega dejanja. Tožnik namreč kot motenje posesti zatrjuje sledeče ravnanje: da je prvi toženec 12.6.2009 ob 19.30 uri na delu nepremičnine parc. št. 165/5 k.o. H. nasilno odstranil mizo in klop, da je istega dne ob 22.00 uri skupaj z drugotoženko parkiral avtomobil in nasilno odstranil mizo in klop tožeče stranke ter da sta medtem oba tožnika žalila in mu grozila. Pritožbeno sodišče se sicer delno strinja s pritožbo, ko glede zadnjega stanja posesti na „zadnjem“ delu sporne poti kritizira ugotovljeno dejansko stanje in sprejeto dokazno oceno. Vendar pa soglaša z nadaljnjo oceno prvostopnega sodišča, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker za neznatne posege v posest, kot jih zatrjuje tožeča stranka, ni mogoče upravičiti posestnega varstva. Da neko dejanje pomeni motenje posesti, mora predstavljati upošteven poseg v posestno stanje tožeče stranke. Zgolj dvakratna odstranitev vrtnega pohištva z dela parcele, četudi potrditvah tožeče stranke na nasilen način, pa je mogoče opredeliti le kot bagatelno spremembo posestnega stanja, ki nima niti pravnega, niti ekonomskega pomena. Tožeča stranka namreč ne trdi, da sta toženca po dogodku dne 12.6.2009 ponavljala motilna dejanja, čeprav je tožnik na sporni del nepremičnine ponovno postavil vrtno pohištvo. Nadaljnje navedbe tožeče stranke o tem, da ne gre za neznaten poseg, ker so policisti toženca spoznali odgovorna za prekršek, pa tudi ne more omajati pravilne ocene prvostopenjskega sodišča o pomanjkanju ekonomskega in pravnega interesa tožeče stranke za posestno varstvo. Pritožbeno sodišče pri tem poudarja, da je stališče prvostopenjskega sodišča skladno s stališčem sodne prakse. Ker torej že dejstvo, da je bilo ravnanje tožene stranke neznaten poseg v zatrjevano posestno stanje tožnika na delu nepremičnine parc. št. 165/5 k.o. H., zadostuje za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, se pritožbeno sodišče ni podrobneje opredeljevalo glede ostalih pritožbenih trditev o sporni posesti zadnjega dela dovozne poti. Tako ostane le še presoja verbalnega motenja posesti. Iz obrazložitve sklepa pravilno izhaja stališče sodne prakse, po katerem je kot motenje posesti sicer opredeljeno verbalno motenje, vendar le, če pomeni resno grožnjo, zaradi katere moteni opusti izvrševanje posesti. O tem, da že iz trditev tožeče stranke ne izhaja takšna situacija, vsebuje sklep obširne in v celoti pravilne razloge.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni našlo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena ZPP. Stroški tožene stranke se nanašajo na vložitev odgovora na pritožbo in so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo.