Jedro

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo nastane v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. Odškodninska terjatev zastara v subjektivnem roku treh let in objektivnem roku petih let, pri čemer objektivni zastaralni rok začne teči naslednji dan po škodnem dogodku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek s katerim je tožnik od obeh toženih strank zahteval plačilo nematerialne in materialne škode ter plačilo rente. V posledici take odločitve je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov in sicer prvotoženi stranki v znesku 78.696,00 SIT in drugotožencu 60.490,00 SIT.

Zoper tako sodbo se pritožuje tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi tožnik navaja, da gre za specifičen dejanski stan in problem, saj je do škodnega dogodka prišlo 18.11.1981, tožba pa je bila vložena 30.9.1987, vendar bi bilo potrebno presoditi okoliščine v katerih je tožnik vložil tožbo. Tožnik je utrpel težke možganske poškodbe (psihoorganski sindrom) in je njegovo psihično stanje zelo težko, toda bistveno boljše kot ob škodnem dogodku. Uporaba čl. 376/2 ZOR je krivična, čeprav vsa pravna teorija zagotavlja, da so relativni roki tako dolgi, da ne pride v poštev oškodovanje upnika. Oškodovanec je sicer pokreten, uradno poslovno sposoben, v vsakdanjem življenju v kritičnem času ni mogel uveljavljati svojih pravic. Sodišče bi moralo uporabiti določila čl. 383 ZOR in analogno določila čl. 385 ZOR, ker gre za objektivne zadržke, ki so tožniku preprečili vložitev tožbe.

Uporabiti bi bilo potrebno tudi čl. 376 ZOR, ko je govora "odkar je škoda nastala", škoda nastane tudi tedaj, ko je znan približen obseg.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je dne 1.10.1987 vložil tožbo s katero vtožuje od obeh toženih strank škodo, ki jo je utrpel 18.11.1981 v hotelu Slon v Ljubljani.

Ob tem, ko sta obe toženi stranki ugovarjali zastaranje, je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo, ko je zavrnilo zahtevek zaradi zastaranja. Po določilu 1. odst. čl. 376 ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. V vsakem primeru pa zastara terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek čl. 376 ZOR). Odškodninska terjatev torej zastara v subjektivnem roku treh let in objektivnem roku petih let, pri čemer objektivni zastaralni rok (pet let) začne teči naslednji dan po škodnem dogodku (enako dr. Boris Stroksock Odškodninsko pravo 1982 stran 104). Ker je od nastanka škode pa do vložitve tožbe preteklo več kot 5 let, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi zastaranja. Glede na določila ZOR se tožnik ne more uspešno sklicevati na specifičen dejanski stan in primer, ter da je uporaba čl. 376/2 ZOR krivična, ker za presojo specifičnih primerov sodišče nima pooblastila v zakonu. Okoliščina ali je neka določba zakona krivična, pa ne more vplivati na pravilnost odločitve ob tem, ko sodišče ni pristojno, da odloča o pravičnosti oziroma krivičnosti neke prave norme. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na zadržaje zastaranja iz čl. 383 ozrioma 385 ZOR, saj v konkretnem primeru ne gre za nepremagljive ovire oziroma poškodbe, ki jih je utrpel tožnik niso take nepremagljive ovire, prav tako pa tožnik tudi ni v ničemer izkazal, da bi bil poslovno nesposoben.

Ker tako ni podan uveljavljani pritožbeni razlog, niti ni sodišče prve stopnje bistveno kršilo določil postopka iz čl. 354/2 ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (čl. 365/2 ZPP) je bilo pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP).