Jedro

Tožena stranka se v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovih navedb na zaslišanju ter do listinske dokumentacije, v kateri njegovo članstvo v organizaciji Kulturbund ni potrjeno, in s tem v zvezi ni ocenila vseh dokazov, kar je v nasprotju z načelom materialne resnice in načelom presoje dokazov. Upravni organ tožnika ni seznanil, da se na podlagi ugotovitev o obstoju njegove nemške narodnosti in bivanja v tujini domneva, da je podana tudi okoliščina, da je bil nelojalen. S tem mu ni bila dana možnost, da učinkovito zavaruje svoje pravice in dokaže svojo lojalnost.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 23. 4. 1998, odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Upravne enote A. z dne 5. 3. 1995, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik, roj. 13. 3. 1917 v B., Avstrija, ni državljan RS in da se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (Uradni list RS, št. 1/91-I), ni štel za jugoslovanskega državljana.

Ugotovljeno je bilo, da je bil državljan bivše Kraljevine Jugoslavije z domovinstvom na dan 6. 4. 1941 v takratni občini A., vendar iz razlogov, ki so navedeni v noveli 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), na dan 28. 8. 1945 ni postal državljan Nove Jugoslavije. Ugotovljeno je namreč bilo, da je tožnik nemške narodnosti in je že pred 4. 12. 1948 živel v tujini. Tako sta bila izpolnjena dva pogoja iz novele 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, dočim tretjega pogoja, to je obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v skladu s 3. odstavkom 63. člena Zakona o denacionalizaciji, prvostopni organ ni ugotavljal. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača pritožbene navedbe tožnika ter se strinja z ugotovitvijo prvostopnega organa. Navaja, da gre v konkretnem primeru za ugotovitev državljanstva v postopku denacionalizacije in je bil glede na 3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji prvostopni organ dolžan ugotoviti zgolj dvoje dejstev iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, in sicer tožnikovo nemško narodnost in njegovo prebivanje v tujini pred 4. 12. 1948. Okoliščine, ki so bile v postopku ugotovljene, po mnenju tožene stranke nesporno kažejo na tožnikovo nemško narodnost, pri čemer imajo pisni dokazi večjo težo od njegove izjave, da je po materi slovenske narodnosti. Tožnik se je namreč dne 1. 2. 1946 prijavil na policiji v C., Avstrija, kot Volksdeutscher (oseba nemške narodnosti).

Pomembno je tudi dejstvo, da so mu organi ZR Nemčije kot demobiliziranemu nemškemu vojaku takoj po vojni podelili nemško državljanstvo. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da je bila nacistična organizacija Kulturbund politična organizacija, ki je med drugim imela za cilj raznarodovanje slovenskega naroda. Zato so bile v to organizacijo sprejete le osebe nemške narodnosti in tisti, ki so se ob včlanitvi v to organizacijo tako opredelili. Zavrača pritožbene navedbe tožnika v delu, ko tožnik navaja, da je bil na dan 28. 8. 1945 nesporno jugoslovanski državljan, kar izhaja iz zaplembene odločbe, ki je bila izdana pozneje. Novela 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ je bila uveljavljena 4. 12. 1948, vendar je imela povratno moč in se je zato kategorijo oseb uporabljala od 28. 8. 1945 dalje. Po mnenju tožene stranke je irelevantna pritožbena navedba tožnika, da ni ugotovljeno, da bi se tožnik pregrešil proti narodnim in državnim interesom narodov in države FLRJ. Po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji je vzpostavljena domneva nelojalnosti, ki je izpodbojna, vendar nosi breme dokazovanja nasprotnega dokaza stranka, torej tožnik. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji, kakor tudi v pritožbenem postopku, ni z ničemer izpodbijal domnevo nelojalnosti oziroma ni dokazal svoje lojalnosti, tudi upravni organ ni imel razlogov za dokazovanje nasprotnega. Tožniku pojasnjuje, da se ne more opirati zgolj na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč bi bil lahko uspešen le, če bi ponudil navedbe in dokaze o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost ali pa bi moral dokazati obstoj okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevo o nelojalnosti. Ker tega ni storil, je upravni organ za podlago svoje odločitve vzel domnevo nelojalnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, saj je kot pravno podlago svoje odločitve uporabila 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu FLRJ ni predvidel retroaktivne oziroma povratne veljave zakona, kot to navaja tožena stranka v obrazložitvi, zato je tožena stranka kršila načelo zakonitosti, ko je določila 2. odstavka 35. člena uporabila retroaktivno za leto 1945. Poleg tega je tožena stranka napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožena stranka navaja, da prvostopni organ zaradi ˝takratne interpretacije določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu˝ v postopku ni ugotavljal nelojalnega ravnanja tožnika. Če je tožena stranka to v postopku ugotovila, bi že iz tega razloga morala odločbo prvostopnega organa odpraviti. Po navodilu Ustavnega sodišča RS bi morala tožena stranka v postopku ugotavljati tožnikovo nelojalno ravnanje oziroma mu dati možnost, da svojo lojalnost dokaže. Tožena stranka pa tožniku te možnosti ni dala, s čimer je kršila določbo 135. člena ZUP in tako nepopolno ugotovila dejansko stanje. Tožnik je kljub posledicam, ki jih za seboj potegne njegova izjava o nemški narodnosti, sam izpovedal, da se smatra za osebo nemške narodnosti. Navedel pa je tudi, da nikoli ni bil član Kulturbunda ali podobne nemške organizacije. Zakaj tožena stranka tej njegovi izpovedbi ne verjame iz odločbe ni razvidno, v sami odločbi pa o tem tudi ni nobene dokazne presoje. Tožena stranka le navaja, da iz Arhivov MNZ (torej njenih arhivov) izhaja, da je bil tožnik član KB, jasno pa je, da so spiski, na katere se tožena stranka sklicuje, nastali v letu 1952 in so bili sestavljeni od takratne OZNE. Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi ter odpravi odločbo tožene stranke in vrne zadevo v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva razsodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je njena odločitev pravilna in pri njej vztraja, sodišču pa predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo RS, je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Upravno sodišče RS je s sodbo U ... z dne 11. 5. 2000 zavrnilo tožbo tožnika, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom I Up ... z dne 26. 2. 2003 pritožbi tožnika ugodilo, sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U ... z dne 11. 5. 2000, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje.

V ponovnem sojenju je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena.

V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije po določbi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, po katerem izda občinski upravni organ, pristojen za notranje zadeve ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Na podlagi 1. odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji je upravičenec do denacionalizacije tisti, ki je imel ob podržavljanju status jugoslovanskega državljana. Za ugotavljanje jugoslovanskega državljanstva v času odvzema premoženja se uporabljajo takrat veljavni predpisi o državljanstvu.

Tožnik izpodbija uporabo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ki je bil sprejet z novelo tega zakona in je začel veljati 4. 12. 1948. Določil je, da se za državljane FLRJ ne štejejo osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Predpisal je torej izjemo od pravila iz 1. odstavka 35. člena, po katerem veljajo za državljane FLRJ vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ. Določba 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se je uporabljala retroaktivno, kar je pomenilo, da določene osebe nemške narodnosti, pri katerih sta bila izpolnjena še druga dva pogoja, to sta odsotnost in nelojalno ravnanje, niso pridobile državljanstva FLRJ. Ustavno sodišče RS je vprašanje, ali je retroaktivna uporaba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ pri današnjem ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva ustavno dopustna, že presojalo. Z odločbo, št. U-I-23/93 je ugotovila, da retroaktivna uporaba določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ ni nasprotovala splošnim pravnim načelom, ki so jih tedaj priznavali civilizirani narodi, ki so bili v 2. svetovni vojni žrtve nacionalsocialističnega totalitarnega režima.

Glede na odločitev Ustavnega sodišča so tožnikove navedbe, da se v postopku ugotavljanja državljanstva ne bi smel uporabiti 2. odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, neutemeljene. Ustavno sodišče RS pa je z odločbo, št. U-I-23/93 ugotovilo, da se je določba 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji v tistem delu, v katerem določa, da v postopku ugotavljanja državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, v sodni praksi razlagala protiustavno in v nasprotju s splošnimi interpretacijskimi pravili. Po presoji Ustavnega sodišča RS določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ vsebuje domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotno.

V obravnavanem primeru je prvostopni upravni organ v postopku le ugotavljal, ali je tožnik nemške narodnosti ali je zapustil ozemlje takratne Jugoslavije pred uveljavitvijo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, to je pred 4. 12. 1948. Ni pa ugotavljal nelojalnosti tožnika ter mu tudi ni omogočil, da bi domnevo nelojalnosti izpodbijal. Iz zapisnika o zaslišanju tožnika pred prvostopnim upravnim organom z dne 24. 11. 1994 izhaja, da je uradna oseba tožniku predočila, da iz Arhiva MNZ RS izhaja, da je bil od januarja 1940 član nemške organizacije Kulturbund, na kar je tožnik izjavil, da ni bil nikoli član nobene nemške organizacije, tudi ne Kulturbunda. Med 2. svetovno vojno je imel zeleno legitimacijo. Nadalje iz podatkov v upravnih spisih izhaja, da v arhivskem gradivu, ki ga hrani Referat za dislocirano arhivsko gradivo II (prej Arhiv Inštituta za novejšo zgodovino) o tožniku niso našli podatkov (dopis Arhiva RS z dne 6. 9. 1994). Iz dopisa Pokrajinskega arhiva A. z dne 4. 7. 1994 izhaja, da so poslali kopijo tožnikove zaplembne odločbe, opr.št. ZP ..., drugih dokumentov, ki bi koristili v postopku o ugotavljanju državljanskega statusa pa niso našli. Pregledali so tudi ohranjeno arhivsko gradivo vojaškega sodišča A. ter sodišča slov. narodne časti A., vendar med obsojenci priimka B. niso zasledili. V spisu pa se nahaja preslikava tožnikovega vpisa v seznam Kulturbunda, 118/2 stran 430, ki ga je posredovalo MNZ, katerega verodostojnost pa tožnik izpodbija. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da se tožena stranka v izpodbijani odločbi ni opredelila do tožnikovih navedb na zaslišanju ter do listinske dokumentacije, v kateri njegovo članstvo v Kulturbundu ni potrjeno in s tem tudi ni ocenila vseh dokazov, kar je v nasprotju s 7. členom ZUP/86 (načelo materialne resnice) ter 9. členom ZUP/86 (presoja dokazov).

Upravni organ tožnika tudi ni seznanil, da se na podlagi ugotovitev o obstoju njegove nemške narodnosti in bivanja v tujini domneva, da je podana tudi tretja okoliščina, to je, da je bil tožnik nelojalen. Šele na tak način bi bila dana tožniku tudi možnost, da učinkovito zavaruje svoje pravice, ker bi lahko dokazoval zakonski domnevi nasprotno ravnanje, to je svoje lojalno ravnanje, pri čemer bi mu morala biti dana tudi možnost, da zato predloži dokaze. Sodišče je tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo po določbi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je spoznalo, da v postopku za izdajo upravnega akta niso bila upoštevana pravila postopka (2. točka 1. odstavka 25. člena ZUS). Ker je sodišče sledilo predlogu tožnika, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek, ni sledilo tožnikovemu predlogu, da opravi glavno obravnavo, saj tožnik v tožbi ni predlagal, da sodišče o zadevi meritorno odloči. Ker je sodišče v upravnem s poru odločalo le o zakonitosti upravnega akta, po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.