Jedro

Pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, je odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode.

V konkretnem primeru ni bila sporna metoda izračuna preostale vrednosti predmetov leasinga (torej ali bo to prodajna cena oziroma kupnina ali kako drugače ocenjena vrednost), temveč (kot sta to utemeljeno opozarjali toženki in kar je nesporno) da tožnica pri izračunu odškodnine ni upoštevala nobene vrednosti predmetov leasinga. Takšen zahtevek pa je v nasprotju s formulo izračuna višine odškodnine v 11.3 točki Splošnih pogojev, kot tudi načelom popolne odškodnine.

Neprodaja predmetov leasinga ne more biti pravno dopusten razlog, da bi bila upravičena do odškodnine, ki bi presegala njeno dejansko škodo. Pomeni kvečjemu, da je tožnica odškodninski zahtevek vložila preuranjeno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni tožnici nerazdelno z družbo D. d. o. o. - v stečaju plačati 57.543,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2008 dalje (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženkama v roku 15 dni povrne 1.434,71 EUR pravdnih stroškov, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se je iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožnica. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Toženki sta na pritožbo odgovorili in višjemu sodišču predlagali, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je višje sodišče že pojasnilo v odločbi I Cpg 1147/2015, je pri odškodnini, s katero leasingodajalec zaradi predčasne odpovedi pogodbe o leasingu zahteva povračilo pozitivnega pogodbenega interesa, odločilno, ali je bila vsota nezapadlih obrokov leasinga diskontirana na čas prenehanja pogodbe o leasingu in ali je bila skladno s tretjim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) od tega zneska odšteta preostala vrednost predmeta leasinga. Gre namreč za kriterija, ki dajeta garancijo, da odškodnina ne presega dejanske škode (169. člen OZ).

6. Tožnica (leasingodajalka) se je glede formule izračuna višine odškodnine sklicevala na točko 11.3 Splošnih pogojev (A4), ki v primeru predčasnega odstopa od pogodbe upošteva oba gornja kriterija (diskontiranje nezapadlih obrokov in odštetje vrednosti odvzetega ali vrnjenega predmeta leasinga). Kljub temu tožnica po tej formuli ni določila višine odškodnine, saj od diskontiranih nezapadlih obrokov ni odštela vrednosti predmetov leasinga. Po njenih navedbah, ker ji leasingojemalec ni vrnil predmetov leasinga oziroma ker se je potem, ko je šel leasingojemalec v stečaj, s stečajnim upraviteljem dogovorila, da se predmeti prodajo v stečajnem postopku, zaradi česar dosežena tržna vrednost oziroma kupnina še ni ugotovljiva.

7. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavzelo stališče, da okoliščina, da do prodaje predmetov leasinga še ni prišlo, za razrešitev obravnavanega spora ni relevantna. V 11.3 točki Splošnih pogojev je namreč določeno, da se od diskontirane vrednosti še nezapadlih in neplačanih obrokov leasinga odšteje dosežena tržna vrednost predmetov leasinga. Dosežene tržne vrednosti pa po oceni sodišča prve stopnje ni mogoče enačiti s kupnino oziroma je ta termin najmanj nejasen. Sodišče prve stopnje je zato štelo, da je dosežena tržna vrednost enaka tržni vrednosti, tj. ocenjenemu znesku, ki bi ga kupec v trenutku pridobitve blaga (na določeni dan) pod pogoji lojalne konkurence moral plačati dobavitelju. Ker pa tožnica vrednosti predmetov leasinga na dan odstopa od pogodbe ni opredelila, niti za njeno ugotovitev ni predlagala ustreznega dokaza, je sodišče prve stopnje zahtevek na plačilo odškodnine zavrnilo.

8. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je s pojmom dosežena tržna vrednost mišljena kupnina. Da bi bilo temu tako namreč nikjer iz Splošnih pogojev ne izhaja oziroma implicitno izhaja ravno nasprotno, tj. da ne gre za sopomenki, saj tožnica termin dosežena tržna vrednost uporablja poleg in ne namesto termina kupnine (prim. točko 11.3 Splošnih pogojev). Ker tožnica vsebine termina dosežene tržne vrednosti v Splošnih pogojih tudi ni opredelila, ga je sodišče prve stopnje upravičeno (83. člen OZ) razlagalo kot ocenjeni znesek, ki bi ga kupec v trenutku pridobitve blaga (na določeni dan) pod pogoji lojalne konkurence moral plačati dobavitelju. Takšna razlaga pa ni le v korist toženk, temveč predvsem v korist tožnice, saj le-tej omogoča, da zahteva plačilo odškodnine, čeprav predmeti leasinga še niso bili prodani (in zato višjemu sodišču niti ni jasno, zakaj se tožnica takšni razlagi sodišča prve stopnje sploh upira).

9. Predvsem pa očitki o domnevno zmotni razlagi določb Splošnih pogojev za odločitev niti niso pravno odločilni. V konkretnem primeru namreč ni bila sporna metoda izračuna preostale vrednosti predmetov leasinga (torej ali bo to prodajna cena oziroma kupnina ali kako drugače ocenjena vrednost), temveč (kot sta to utemeljeno opozarjali toženki in kar je nesporno) da tožnica pri izračunu odškodnine ni upoštevala nobene vrednosti predmetov leasinga. Takšen zahtevek pa je v nasprotju s formulo izračuna višine odškodnine v 11.3 točki Splošnih pogojev (drugačni pritožbeni očitki so protispisni), kot tudi načelom popolne odškodnine, saj bi na njegovi podlagi tožnica prejela več, kot če bi bila Pogodba redoma izpolnjena (kar smiselno priznava tudi tožnica, saj v tožbi navaja, da bo, v primeru, da bodo predmeti leasinga prodani, za znesek prejete kupnine tožbo umaknila, prim. četrti odstavek na l. št. 2 spisa).

10. Ker torej že iz tožbenih navedb izhaja, da zahtevek na plačilo odškodnine po materialnem pravu ni utemeljen (t. i. nesklepčnosti pa tožnica, kljub ugovoru toženk, ni odpravila), so pritožbeni očitki o razporeditvi dokaznega bremena izkažejo kot nerelevantni. Enako velja za očitke pritožnice, ki temeljijo na predpostavki, da bi moral leasingodajalec v primeru predčasne odpovedi pogodbe najprej prodati predmet leasinga in šele potem morebitno razliko terjati od leasingojemalca, saj kaj takega iz obrazložitve sodbe ne izhaja (nasprotno: sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da za določitev odškodnine v konkretnem primeru ni relevantno, da do prodaje predmetov leasinga še ni prišlo, saj bi se tržna vrednost lahko ugotovila tudi že pred njihovo prodajo). Pa tudi, če bi sledili navedbam tožnice, da pri izračunu odškodnine ni mogla upoštevati vrednosti predmetov leasinga, ker le-ti še niso bili prodani in tako njihova vrednost še ni bila znana, višje sodišče pritožnici pojasnjuje, da neprodaja predmetov leasinga ne more biti pravno dopusten razlog, da bi bila upravičena do odškodnine, ki bi presegala njeno dejansko škodo. Pomeni kvečjemu, da je tožnica odškodninski zahtevek vložila preuranjeno.

11. Pritožnica nadalje trdi, da toženki kot porokinji ne moreta odgovarjati za manj, kot znaša priznana obveznost glavnega dolžnika v stečajnem postopku. Vendar to ne drži: v skladu z drugim odstavkom 1024. člena OZ dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nima učinka nasproti poroku. Prav tako ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem ali kaj naj bi tožnica zahtevala več, kot znaša poroštvena obveznost toženk (prim. 10. v zvezi z 7. in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

12. Končno je zgrešena tudi pritožbena graja, da bi plačilo 3.843,84 EUR sodišče prve stopnje moralo šteti kot pripoznavo dolga oziroma, da bi se do tega vprašanja moralo posebej opredeliti. V obravnavani zadevi je namreč tožnica od toženk zahtevala plačilo zapadlih neplačanih obrokov leasinga ter plačilo odškodnine. Kot je višje sodišče že pojasnilo v odločbi I Cpg 1147/2015, pa sta toženki s plačilom omenjenih obrokov plačali neplačane in zapadle obroke leasinga (to izhaja tudi iz navedb tožnice, gl. l. št. 22 spisa). Jasno je tako, da takšno plačilo ne more pomeniti tudi priznanja odškodninskega dela obveznosti, saj ima le-ta povsem drugo pravno podlago.

13. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, ta stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tudi toženki morata zato sami kriti stroške, ki so jima z njim nastali.