Jedro

Dodatni rok za izpolnitev mora biti enostransko določen. V konkretnem primeru sta stranki sporazumno določili dodatni rok, torej ni šlo za enostransko izjavo iz drugega odstavka 105. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, je pa dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati glavnico v znesku 11.274,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 9. 2021 do plačila v roku 15 dni, vse pod izvršbo (I. izreka). Toženi stranki je še naložilo, da v roku 15 dni povrne tožeči stranki 2.355,91 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in tožbeni zahtevek tožene stranke v celoti zavrne in tožeči naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki je predlagala, da jo višje sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta bili v poslovnem odnosu in sicer je tožena stranka pri tožeči stranki naročila prevod listin, za katere bo plačala po izstavljani ponudbi tožeče stranke, tožeča stranka pa se je zavezala, da bo prevod opravila do 13. 9. 2021. Kot nesporno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta stranki soglasno podaljšali rok oddaje prevoda najprej do 15. 9. 2021 in potem še do 20. 9. 2021 in da je tožeča stranka prevod dostavila 21. 9. 2021. Nesporno je bilo tudi, da je toženi stranki tožeča po elektronski pošti prevode listin poslala 21. 9. 2021. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke izhaja, da je prejeti prevod v elektronski pošti tudi odprla in pregledala ter navajala, da prevod ni bil kvaliteten. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da ugovor tožene stranke, da prevod ni bil kvaliteten, ni bil zadostni meri konkretno zatrjevan, zato je ta ugovor zavrnilo. Tožena stranka se zoper ta del razlogov sodbe sodišča prve stopnje niti ne pritožuje.

6. Med strankama je bilo sporno ali geslo, ki ga je oglaševala tožeča stranka: "Ne zamujamo ali pa ne plačate ničesar." pomeni del ponudbe, ki jo je toženi stranki izstavila tožeča. Tožena stranka je namreč trdila, da zaradi tega ker tožeča stranka ni oddala prevoda 20. 9. 2021, pač pa šele naslednji dan 21. 9. 2021, ni dolžna plačati ničesar.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo še, da med strankama ni bilo dogovora o še enem dodatnem roku oddaje prevoda, tj. 21. 9. 2021, saj tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je toženka z enodnevnim podaljšanjem soglašala. Sodišče prve stopnje je pa ugotovilo, da dani rok za dostavo prevoda ni bila bistvena sestavina pogodbe, zato je v skladu z določbo 105. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odločilo, da je predložitev prevoda en dan po dogovorjenem roku ustrezna in da je tožena stranka dolžna tožeči plačati odmeno za opravljeno delo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba iz 619. člena OZ, ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa zavezuje, da mu bo za to plačal. Ker je za odločitev v tej zadevi bistveno tudi, ali je bilo delo opravljeno pravi čas, je treba uporabiti določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve (103. do 111. člen).

9. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pogodbo med strankama glede zapisa "Ne zamujamo - ali pa ne plačate ničesar." Iz ponudbe tožnice (l. št. 15) med drugim na prvi strani, kjer je naveden opis storitev tožnice, izhaja zapis: "Ne zamujamo - ali pa ne plačate ničesar", vendar pa je na drugi strani, kjer je navedena individualizirana številka ponudbe za toženko OF45153-04 pri datumu o zaključku projekta navedeno: "po dogovoru." Iz sodbe sodišča prve stopnje in samih pritožbenih navedb izhaja, da sta se stranki o roku izpolnitve še tudi kasneje usklajevali in tako je mogoče zaključiti, da rok izpolnitve kot stranska točka pogodbe ni bil vključen v ponudbo (prim. 22. člen OZ).

10. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da gre za sodbo presenečenja in s tem kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je sodišče prve stopnje ves čas postopka ukvarjalo s tem ali je bilo dogovorjeno enodnevno podaljšanje roka za oddajo prevoda, potem pa je odločilo mimo trditvenega in dokaznega okvira glede vprašanja ali je šlo pri podjemni pogodbi med pravdnima strankama za to, da je bila izpolnitev v roku bistvena sestavina pogodbe.

11. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je takšna trditev nasprotju s podatki v spisu, saj je sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva toženo stranko izrecno vprašalo ali je bil rok 20. 9. 2021 dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe in če je bil, ali je tožena stranka razvezala pogodbo ali kaj drugega (l. št. spisa 77). Tožena stranka je na to odgovorila v svoji prvi pripravljalni vlogi, kjer je navedla, da je bil rok 20. 9. 2021 bistvena sestavina pogodbe in da je to bilo tako že od samega začetka dogovarjanja za izvedbo naročila. Pritožnica torej ne more trditi, da je bilo zanjo presenečenje, ko je sodišče prve stopnje uporabilo zakonska določila, ki se uporabijo v primeru trditev o zamudi pri izpolnitvi obveznosti. Še posebej upoštevaje, da ima kvalificiranega pravnega zastopnika. Ni mogoče govoriti o sodbi presenečenja, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki jo je stranka ob zadostni procesni skrbnosti in ob izvedenem materialno procesnem vodstvu lahko predvidela.1

12. Pritožnica je še navedla, da ni odstopila od pogodbe, saj je delovala znotraj sklenjene pogodbe in sicer da se je navezala na zapis tožnice: "Ne zamujamo ali pa ne plačate ničesar". Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kakšne so bile sestavine pogodbe med pravdnima strankama. Iz ponudbe številka OF 45153-04, ki jo je toženka sprejela in kjer sta določena delo in cena, ne izhaja rok, ki bi bil fiksen, ampak je zapisano: "Zaključek projekta: po dogovoru". Pritožnica napačno meni, da je navedba na ponudbi: "Ne zamujamo ali pa ne plačate ničesar" pogodbeno določilo, ki bi določilo fiksen rok pogodbe, glede na to, da v sami ponudbi tožnice ta rok ni bil določen in sta ga stranki uskladili šele kasneje. Sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tudi če je rok datumsko zelo natančno določen, še ne pomeni, da gre za rok kot bistveno sestavino pogodbe, pri kateri nastopijo posledice iz 104. člena OZ in sicer, da če je izpolnitev obveznosti v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa je v tem roku ne izpolni, je pogodba razvezana po samem zakonu in je vsaka stranka prosta svojih obveznosti (111. člen OZ), kar se glede na to, da je toženka sprejela prevod, ni zgodilo. Določba tretjega odstavka istega člena tudi določa, da če upnik zahteva izpolnitev pogodbe, pa je ni v primernem roku dobil, lahko odstopi od pogodbe, česar tožena stranka nesporno ni storila in tako ni mogoče slediti njenim trditvam, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe.

13. Zakon namreč izhaja iz domneve, da je pri obveznostih, kjer je rok bistvena sestavina pogodbe, kasnejša izpolnitev za pogodbo zvesti stranki brez pomena.2 Iz teorije3 izhaja, da je potrebno bistveno sestavino pogodbe napolniti kot pravni standard upoštevaje vse okoliščine pogodbenega razmerja. Prvi pravni položaj je določba četrtega odstavka 104. člena OZ, ki določa, da se bo pogodba štela za razdrto, če ne bo izpolnjena v določenem roku. Takšnega določila med pravdnima strankama v njunem dogovoru ni bilo. Lahko pa stranki pomen, ki ga ima čas izpolnitve za njuno razmerje, dogovorita tudi drugače. Splošno sprejeto stališče je, da sama določitev natančnega časa, ko je treba upravljati opraviti izpolnitev, ne zadošča. 14. Pri pogodbah, kjer je rok bistvena sestavina, je pomembno, da je za stranko pomembno ne samo, da pričakuje izpolnitev ob dogovorjenem času, ampak izjavlja tudi voljo, da je kasnejša izpolnitev zanjo brez pomena. V konkretnem primeru tožena stranka sicer zatrjuje, da je bilo zanjo sklepanje pogodbe pod točno določenim rokom zelo pomembno, vendar pa iz dejstev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne izhaja, da bi bilo to vključeno tudi v dogovor med pravdnima strankama. Teorija4 poudarja, da mora biti volja za izpolnitev ob točno določenem času posebej izražena in da takšen pomen časa izpolnitve sprejme tudi nasprotna pogodbena stranka kot element svoje obveznosti. Dogovor o časovni fiksnosti izpolnitve obveznosti se namreč v gospodarskih pogodbah kaže v besednih zvezah kot so: "najkasneje", "do določenega datuma točno ali fiksno", "kasnejša ali do določenega datuma kasnejša izpolnitev ne pride v poštev", česar pravdni stranki nista zatrjevali niti ne izhaja iz njune medsebojne komunikacije iz prilog v spisu.

15. Drugo merilo, ki bi lahko kazalo na čas kot bistveno sestavino pogodbe, je pravna narava posla. Čas je tam tako bistvena sestavina, da brez nje posel nima smisla (prodaja vstopnic za datumsko točno določeno prireditev, dobava določenih izdelkov pred prazniki in tako naprej). V konkretnem primeru oddaje prevoda besedila takšno merilo ni izpolnjeno.

16. Ohranitev veljavnosti fiksne pogodbe je mogoča le, če po preteku fiksnega roka stranka, v interesu katere je rok določen, nemudoma izjavi, da pri pogodbi kljub neizpolnitvi vztraja. Pravdni stranki sta najprej določili rok 13. ozr. 15. 9. 2021, vendar je bila tožeča stranka tista, ki je zaprosila za dodaten rok, tožena stranka pa je s tem podaljšanjem na 20. 9. 2021 soglašala. Zaključiti je torej mogoče, da rok 15. 9. 2021 ni bil bistvena sestavina dogovora med pravdnima strankama.

17. Pritožbena navedba, da je sodišče napačno uporabilo določilo 105. člena OZ, saj tudi če bi rok ne bil bistvena sestavina pogodbe, je tožeča tožena stranka tožeči rok iz 15. 9. 2021 podaljšala na 20. 9. 2021 in ker do tega roka tožeča stranka ni izpolnila in prevodov ni predložila, je enodnevna zamuda v skladu s 105. členom OZ pripeljala do enake posledice, to je do razveze pogodbe, kot je to določeno v primeru, ko je rok bistvena sestavina pogodbe. Pritožbeno sodišče odgovarja, da situacija v konkretnem primeru ni bila taka, saj je tožeča stranka sama prosila za dodaten rok za izpolnitev, ko še ni bila v zamudi. Prva zamuda je nastopila šele 21. 9. 2021, ko je tožnica po novo dogovorjenem roku 20. 9. 2021, svojo obveznosti izpolnila dan kasneje.

18. V primerih, ko čas izpolnitve ni bistven element obveznosti, ne pride do avtomatične razveze pogodbe. V primeru zamude ima pogodbi zvesta stranka možnost, da vztraja pri izpolnitvi obveznosti in lahko zahteva od izpolnitelja, da opravi izpolnitev kasneje, po sodni ali zunajsodni poti. Druga možnost je, da doseže prenehanja pogodbe v skladu z določbami 105. člena OZ. V konkretnem primeru tožena stranka ni odpovedala pogodbe, ravno nasprotno, po elektronski pošti je prevzela prevod tožeče stranke. Tožena stranka bi torej morala doseči prenehanje pogodbe, če je ocenila, da enodnevna zamuda zanjo predstavlja takšno oviro, da se pogodba razdre. To bi lahko storila tako, da bi neizpolnitelju (tožeči stranki) enostransko določila primeren dodatni rok za izpolnitev obveznosti. To je posebna izjava volje, ki mora izpolnjevati določene pogoje. Pogodbi zvesta stranka lahko določi dodatni rok kadarkoli po neizpolnitvi nasprotne stranke. Rok lahko določi takoj, ko je nastopila dolžniška zamuda. Dodatni rok mora biti enostransko določen.5 V konkretnem primeru sta stranki sporazumno določili dodatni rok, to je 20. 9. 2021, kar je nesporno. Torej ni šlo za enostransko izjavo iz drugega odstavka 105. člena OZ. Tako enodnevna zamuda tožeče stranke pri oddaji prevoda ne ustreza situaciji zamude iz tretjega odstavka istega člena, ki določa, da če dolžnik ne izpolni v dodatnem roku nastanejo enako posledice kot takrat, ko je rok bistven sestavina pogodbe (torej razveza pogodbe po samem zakonu). Če je tožena stranka želela doseči odstop od pogodbe bi morala ob zamudi, tožeči stranki dati dodatni rok za izpolnitev in šele v primeru te zamude bi nastopile posledice razveze pogodbe in bi vsaka stranka vrnila tisto, kar je prejela oziroma bi bila prosta svoje obveznosti (111. člen OZ). V konkretnem primeru pa sta stranki sporazumno določili nov rok, 20. 9. 2021. Tudi iz teorije6 izhaja, da je treba od enostransko določenega primernega dodatnega roka, ki ima pravno naravo fiksnega roka, razlikovati kasnejši sporazum pogodbenih strank, da se spremeni čas za izpolnitev obveznosti. Sporazumno določen čas za kasnejšo izpolnitev sam po sebi nima pravne narave fiksnega časa, ampak je treba v vsakem primeru posebej ugotavljati pomen, ki sta ga času določili stranki.

19. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta pravdni stranki prvotni rok 13. 9. 2021 zaradi bolezni prevajalca pri tožeči stranki podaljšali do 15. ozr. 20. 9. 2021. Če bi bil rok 20. 9. 2021 bistvena sestavina pogodbe, potem bi držalo stališče tožene stranke, da je pogodba razvezana in da ji ni treba plačati ničesar. A če rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, potem je dolžna sprejeti izpolnitev tožeče stranke po danem roku, kar se je v konkretnem primeru tudi zgodilo, saj je tožena stranka prevod preko elektronske pošte sprejela, in ga očitno tudi prebrala glede na to, da je grajala kakovost prevoda. Iz priloge B8 tudi izhaja, da je zakonita zastopnica tožene stranke 24. 9. 2021 prejeti račun tožnice zavrnila z navedbo, da mora projekt še v celoti pregledati, ter dodala, da prosi, da počakajo, da zadevo v celoti uredijo in se nato pogovorijo o plačilu. Šele v e-sporočilu zakonite zastopnice toženke z dne 30. 9. 2021 (priloga B8), torej 17 dni po danem roku, je navedeno, da dodatno zavračajo račun v celoti zaradi zamude dogovorjenega roka izvedbe. Navedeno izkazuje, da trditve tožene stranke o tem, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe ne držijo. V primeru, da bi bil rok res fiksna sestavina pogodbe, potem bi morala zavrniti sprejem elektronske pošte s prevodom in tožečo stranko takoj obvestiti o njeni zamudi in o tem, da je pogodba razvezana, ne pa da si je s tožečo stranko dopisovala o kakovosti prevoda. Glede na navedeno niso relevantne pritožbene navedbe toženke, da naj bi bilo med strankama podano soglasje volj, da je rok bistvena sestavina pogodbe.

20. Določba 103. člena OZ določa, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine. Tožeča tožena stranka ničesar od navedenega ni zatrjevala, da je storila potem, ko je prejela prevod 21. 9. 2021. 21. Pritožnica tudi nima prav, ko navaja, da zapis tožnice "Ne zamujamo, če pa, ne plačate ničesar." pomeni dogovorjeno pogodbeno kazen za primer zamude. Takšen zapis pogodbene kazni ne vzdrži sodne presoje. Navedbe pritožnice, da je zakonita zastopnica tožene stranke izpovedala, da je bil zanjo rok pomemben, da se je s prevodi mudilo, kar je brez dvoma vedela tudi tožeča stranka, pa ne more spremeniti dejstva, da v pogodbi ni bil določen fiksen rok. Stranke so po prejemu ponudbe rok prvi rok izpolnitve 13. 9. 2021 usklajevale preko elektronske pošte in tudi tam ni nikjer navedeno, da gre za bistveno sestavino pogodbe, niti da je dogovorjena pogodbena kazen (priloga B4, B6). Trditve pritožnice, da sta zakonita zastopnika tožene stranke izpostavila, da je bil rok gotovo pomemben, saj se drugače ne bi dogovarjali glede podaljšanja, pa ne izkazuje, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe glede na že citirane določbe 104. in 105. člena OZ.

22. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je plačati tožeči stranki njene stroške in sicer: sestava odgovora na pritožbo v višini 500 točk (tarifna številka 22/1 OT), materialni stroški v višini 10 točk (tretji odstavek 11. člena OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 373,32 EUR, ki ji jih mora tožena stranka plačati v roku 15 dni po prejemu te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

1 Glej tudi VS RS Sodba II Ips 75/2016. 2 Juhart, M., Plavšak N. in ostali (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2003, prva knjiga, str. 567 in nasl. 3 Enako. 4 Enako. 5 Enako, str. 574. 6 Enako, str. 574.