Jedro

Odpoved pravici do odpravnine je dopustna, vendar mora biti podana kot jasna in nedvoumna izjava volje v pisni obliki, sicer nima pravnih učinkov. Morebitni ustni dogovori ne morejo zavezovati tožnika do te mere, da bi se štelo, da se je pravici do odpravnine odpovedal, zlasti kadar se delavcu pravica do odpravnine v skladu z ZDR prizna v sklepu delodajalca o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijana sodba se v 1. točki izreka delno spremeni tako, da se glasi: " 1. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 310.371,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneskov: - 180.000,00 SIT od 27.9.1992 dalje - 130.371,00 SIT od 23.5.1993 dalje do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 116.896,00 SIT (namesto zneska 176.602,00 SIT), v osmih dneh pod izvršbo, višji tožbeni zahtevek pa se zavrne." V ostalem se pritožba tožene stranke ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 11.250,00 SIT v osmih dneh pod izvršbo, svoje pritožbene stroške pa nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 360.648,00 SIT (230.277,00 SIT iz naslova premalo plačane odpravnine ter 130.371,00 SIT iz naslova razlike v plači za obdobje od 1.6.1991 do 30.9.1992) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospelosti posameznih zneskov, navedenih v izreku sodbe, do plačila, ter ji povrniti stroške postopka v znesku 176.602,00 SIT, v osmih dneh pod izvršbo (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (2. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer se tožena stranka zavzema za zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, tožeča pa predlaga, da pritožbeno sodišče zahtevku v celoti ugodi.

Podrejeno pa obe predlagata razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožeča stranka izpodbija zavrnilni del navedene sodbe iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo ugovor zastaranja glede terjatve iz naslova premalo izplačanih plač tožniku za obdobje od 1.1.1990 do 30.9.1992, kar ni pravilno. Tožena stranka je delavcem in tudi tožniku izdala potrdilo o premalo izplačanih plačah za navedeno obdobje, na podlagi katerega je tožnik, ki ni vložil te svoje terjatve v lastninjenje podjetja, z vlogo z dne 22.5.1996 razširil tožbo. Lastninska nakaznica nedvomno predstavlja pripoznavo dolga, s katero se je zastaranje pretrgalo.

Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi ponavlja stališče, da je bil tožnik sporazumno dogovorjeni presežni delavec, pod pogojem, da se mu izplača polovična odpravnina. Na sestanku je bilo delavcem povedano, da tožena stranka nima denarja, zato ponuja delavcem le 50% odpravnino ter odločbe o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, s pravicami na zavodu za zaposlovanje ter možnostjo upokojitve pod ugodnejšimi pogoji. Tožnik je na ustni dogovor pristal ter se je s prenehanjem delovnega razmerja pod takimi pogoji strinjal in se s konkludentnimi dejanji odpovedal polovici odpravnine. Ostali delavci so ustmeni dogovor spoštovali in razlike v odpravnini niso nikoli uveljavljali. Tožena stranka ugovarja tudi zastaranje tožbenega zahtevka iz naslova odpravnine za razliko med 180.000,00 SIT ter 230.277,00 SIT, ker je bil tožbeni zahtevek zvišan šele 8.5.1998, torej po preteku petletnega zastaralnega roka. Tožena stranka ugovarja tudi zastaranje tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači, ki jo je tožnik uveljavljal šele s spremembo tožbe z dne 23.5.1996, torej po poteku triletnega zastaralnega roka, ki velja tako za plače kot občasne terjatve, kot tudi za stranske terjatve - obresti. Pritožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je sklep skupščine z dne 7.6.1991 o 30% znižanju plač presežnim delavcem v času šestmesečnega odpovednega roka nezakonit. Sklep je bil veljavno sprejet, sodišče pa sklepa skupščine ne sme spreminjati.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 365. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Sprejeta odločitev je v pretežnem delu materialnopravno pravilna, deloma pa je napačna zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni v celoti upoštevalo ugovora zastaranja, ki ga uveljavlja tožena stranka.

Tožnikova pritožba, s katero izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je del tožbenega zahtevka na plačilo razlik v plači za čas od 1.11.1990 do vključno maja 1991 neutemeljen, ker je upoštevalo ugovor zastaranja za to terjatev. Zmotno je stališče tožeče stranke, da pomeni pisno obvestilo tožene stranke o razlikah v plači, ki pripadajo tožeči stranki v spornem obdobju za čas od 1.11.1990 do 30.9.1992, pripoznavo zahtevka, zaradi česar se po 387. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78 - 57/89) šteje, da je zastaranje z izdajo obvestila v letu 1996 pretrgano.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je glede na datum vložene tožbe zastarala glavnica iz naslova razlike v plači za obdobje pred 21.5.1991 (razliko v plači je tožnik uveljavljal s spremembo tožbe z dne 23.5.1996). Potrdilo tožene stranke o premalo izplačanih plačah ne predstavlja pripoznave zastaranih terjatev iz naslova neizplačane razlike plače v smislu določb 1. odst. 366. člena ZOR, oz. pripoznave dolga, ki bi v smislu 387. člena ZOR pretrgala tek zastaralnih rokov, saj ni nobenega dvoma o tem, da je bilo izdano le za potrebe lastninskega preoblikovanja tožene stranke in ga je zato potrebno šteti le za del izvedbe lastninskega preoblikovanja po zakonu o lastninskem preoblikovanju (ZLP - Ur.l. RS št. 55/92, 7/93, 31/93), ne pa kot pripoznavo dolga v smislu citiranih določb ZOR-a. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno upoštevalo ugovor zastaranja.

Pritožbena navedba tožene stranke, da ji je tekom postopka na prvi stopnji uspelo dokazati, da je bil med strankama glede izplačila polovične odpravnine dosežen ustni dogovor, je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bila tožena stranka svoje obveznosti do plačila razlike v odpravnini prosta le, če bi se tožnik izrecno odpovedal odpravnini, do katere je bil upravičen kot trajno presežni delavec v skladu s 4. točko sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.3.1992 oz. v skladu z določbo 3. odstavka 36.f člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Tožnik se ni odpovedal pravici do odpravnine s pisno izjavo. Odpoved pravici do odpravnine je dopustna, vendar pa mora biti podana kot jasna in nedvoumna izjava volje, sicer nima pravnih učinkov. Zato tudi morebitni ustni dogovori ne morejo zavezovati tožnika do te mere, da bi se štelo, da se je pravici do odpravnine odpovedal, zlasti kadar se delavcu pravica do odpravnine v skladu z ZDR prizna v sklepu delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Dopis direktorja tožene stranke, ki vsebuje ponudbo delavcem za izplačilo polovice odpravnine ter zapisnik 2. seje Upravnega odbora, v katerem je zapisano, da je vodstvo podjetja v razgovorih z delavci "izpogajalo" polovični znesek odpravnine, ne dokazujeta, da se je tožnik delu pripadajoče odpravnine izrecno odpovedal, ampak kažeta zgolj na to, da so bile s strani tožene stranke dane ponudbe o izplačilu polovične odpravnine. Tudi dejstvo, da so se drugi delavci, ki so bili v enakem položaju kot tožnik (sporazumno opredeljeni presežni delavci), strinjali le s polovico odpravnine, ki bi jim sicer pripadala kot trajno presežnim delavcem, in niso sodno zahtevali plačila razlike odpravnine, ne dokazuje, da se je odpravnini odpovedal tudi tožnik. Uveljavljanje pravic pred sodiščem je namreč v dispoziciji vsakega posameznika, ki lahko to pravico izkoristi ali pa ne.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno razsodilo, da je tožbeni zahtevek na plačilo razlike v odpravnini utemeljen, vendar ne v celotnem prisojenem znesku, ampak le v višini 180.000,00 SIT. Tožena stranka namreč uveljavlja zastaranje dela tožbenega zahtevka iz tega naslova, ki presega prvotno uveljavljani znesek 180.000,00 SIT, saj je tožnik šele s pripravljalno vlogo z dne 8.5.1998 tožbeni zahtevek zvišal na znesek 230.277,00 SIT, kolikor znaša razlika med pripradajočo odpravnino v znesku 410.944,00 SIT ter plačanim zneskom 180.677,00 SIT. Ugovor zastaranja je torej utemeljen glede zneska 50.277,00 SIT iz naslova odpravnine, ker je tožnik zvišal tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine po izteku splošnega petletnega zastaralnega roka, upoštevajoč zapadlost te terjatve - odpravnina je zapadla v plačilo ob prenehanju delovnega razmerja tožniku, tj. dne 27.9.1992 (3. odstavek 36.f člena ZDR), tožba pa je bila spremenjena šele 8.5.1998. V tem delu je torej pritožba tožene stranke utemeljena.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja tudi zastaranje terjatve iz naslova razlike v plači ter zamudnih obresti zaradi poteka triletnega zastaralnega roka. Po uveljavljeni sodni praksi se plača ne šteje za občasno terjatev, za katero bi veljal triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 372. člena ZOR, ampak za terjatev, ki zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku v skladu z določbo 371. člena ZOR. Zato ugovor zastaranja glede razlik v plači, ki jih tožeča stranka zahteva za čas od 23.5.1991 dalje, ni utemeljen. Utemeljen pa je ugovor zastaranja glede zamudnih obresti od prisojenih mesečnih zneskov razlik v plači za to obdobje, saj zamudne obresti kot občasna stranska terjatev zastarajo v triletnem roku iz 1. odstavka 372. člena ZOR. Zamudne obresti od mesečnih razlik v plači, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku, mu torej pripadajo le za čas treh let pred vložitvijo tožbe, torej od 23.5.1993 dalje do plačila, medtem ko so zamudne obresti od dospelosti mesečnih zneskov do 22.5.1993 zastarane in tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen.

Neutemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, v katerem oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo razliko do 100% nadomestila plače za čas šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sklep skupščine z dne 7.6.1991, po katerem so se znižale plače presežnim delavcem za čas odpovednega roka za 30%, ni zakonit. Delodajalec ne more zniževati plač oz. nadomestil plač le določeni kategoriji delavcev, to je presežnim delavcem, v nasprotju z določbami panožne kolektivne pogodbe (62. ter 67. člen kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije, Ur.l. RS št. 12/91). Pritrditi je potrebno stališču, da delavcem pripadajo plače po določbah panožne kolektivne pogodbe, ki določa minimum pravic delavcev, in da sklep skupščine že zaradi tega, ker se ne nanaša na vse delavce, ne more predstavljati sklepa o znižanju plač po 62. členu navedene panožne kolektivne pogodbe, ki bi lahko predstavljal zakonito podlago le za 20 % znižanje plač glede na izhodiščne plače po panožni kolektivni pogodbi. Odločitev, da tožniku tudi za čas odpovednega roka pripada razlika v plači, je torej pravilna, pritožba tožene stranke pa je v tem delu neutemeljena.

Ker so pritožbeni razlogi, ki jih s pritožbo uveljavlja tožena stranka, podani v navedenem obsegu, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo izpodbijano sodbo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeni zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sprememba se nanaša na znižanje zneska prisojene odpravnine od 230.277,00 SIT na znesek 180.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1992 dalje do plačila, ter na zavrnitev dela tožbenega zahtevka, ki presega 180.000,00 SIT iz naslova odpravnine (zavrnjen je za 50.277,00 SIT višji tožbeni zahtevek). Poleg tega je pritožbeno sodišče priznalo tožniku od zneska 130.371,00 SIT (razlika v plači) zamudne obresti le od 23.5.1993, medtem ko je v presežku zavrnilo obrestni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za čas od dospelosti mesečnih zneskov razlik v plači do 22.5.1993. Glede na tako odločitev je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po načelu uspeha ob upoštevanju določb 154. in 155. člena ZPP ter veljavno Odvetniško tarifo. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uspel v deležu 80%. Potrebni stroški tožeče stranke znašajo 171.742,00 SIT, priznani potrebni stroški tožene stranke po stroškovniku pa 102.462,00 SIT. Upoštevajoč 80% uspeh je tožeča stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 137.393,00 SIT, tožena stranka pa v višini 20.497,00 SIT, tako da je po medsebojnem pobotanju tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 116.896,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče tudi odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je stroške, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, znižalo na znesek 116.896,00 SIT (namesto zneska 171.602,00 SIT).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 154. in 166. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama trpi stroške pritožbenega postopka, medtem ko mora toženi stranki, ki je delno uspela s pritožbo, povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov glede na načelo uspeha. Pritožbeni stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in znašajo 125 točk, tj. 11.250,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).