Jedro

Tožeča stranka izpodbija sklep o odmeri stroškov za nagrado in potrebnih izdatkov zagovornika v kazensko preiskovalni zadevi. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep sodišča predstavlja odločitev sodne veje oblasti v smislu 3. člena ZUS-1 in torej ni upravni akt, ki ga je v skladu z 2. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Gre za akt, izdan v okviru izvajanja ustavnih pristojnosti sodne veje oblasti, zoper katerega pa je zagotovljeno sodno varstvo v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti. Prav tako izpodbijani sklep ni drugi akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj noben zakon ne določa, da je zoper odločitev sodišč splošne pristojnosti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom Okrožnega sodišča na Ptuju so bili tožeči stranki odmerjeni stroški za nagrado in potrebne izdatke zagovornika A.A. v kazensko preiskovalni zadevi I Kpr 3751/2019 v znesku 1.166,06 EUR (1. točka izreka). Z 2. točko izreka je bilo odločeno, da se po pravnomočnosti tega sklepa gornji znesek izplača iz sredstev Okrožnega sodišča na Ptuju določenih za pokrivanje stroškov kazenskega postopka. S 3. točko izreka pa je bila zahteva tožeče stranke v presežku do priglašenih stroškov (1.189,24 EUR) zavrnjena kot neutemeljena.

2. S tožbo vloženo pri tem sodišču tožeča stranka izpodbija citirani sklep Okrožnega sodišča na Ptuju zaradi napačne uporabe materialnega prava iz razloga, ker sodišče pri odmeri stroškov v skladu z Odvetniško tarifo ni upoštevalo nove vrednosti točke v višini 0, 60 EUR. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje oziroma podredno, da se izpodbijani sklep spremeni in tožeči stranki odmerijo stroški v znesku 1487,90 EUR.

3. Tožba ni dovoljena.

4. V skladu z določbo 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v pravnem sporu odloča sodišča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, oblastveni, posamični pravni akt izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po določbi 3. člena ZUS-1 upravni akti niso odločitve, ki jih nosilci zakonodajne in sodne veje oblasti sprejemajo za izvrševanje svojih ustavnih pristojnosti, in tisti akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil. 5. Kot je bilo uvodoma že navedeno, tožeča stranka s tožbo izpodbija sklep Okrožnega sodišča v Mariboru o odmeri stroškov za nagrado in potrebnih izdatkov zagovornika A.A. v kazensko preiskovalni zadevi I Kpr 3751/2019 z dne 4. 7. 2019. Navedeno pomeni, da izpodbijani sklep sodišča predstavlja odločitev sodne veje oblasti v smislu 3. člena ZUS-1 in torej ni upravni akt, ki ga je v skladu z 2. členom ZUS-1 mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Gre za akt izdan v okviru izvajanja ustavnih pristojnosti sodne veje oblasti, zoper katerega pa je zagotovljeno sodno varstvo v postopkih pred sodišči splošne pristojnosti. Prav tako sporni sklep ni drugi akt iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj noben zakon ne določa, da je zoper odločitev sodišč splošne pristojnosti zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Tožeča stranka je v konkretnem primeru imela zagotovljeno pravno varstvo v okviru Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s pritožbo, o kateri je odločal senat treh sodnikov Okrožnega sodišča na Ptuju, ki je s sklepom opr. št. II Ks 3751/2019 z dne 22. 7. 2019 pritožbo zoper citirani sklep kot neutemeljeno zavrnil (na podlagi tretjega odstavka 93. člena v zvezi s šestim odstavkom 25. člena ZKP). Vrhovno sodišče pa je že v dosedanji sodni praksi (npr. sklep VSRS I Up 37/2016 z dne 18. 5. 2016) zavzelo stališče, v skladu s katerim dejstvo, da je v zadevi odločalo sodišče, že samo po sebi pomeni, da je bilo stranki zagotovljeno sodno varstvo njenega pravnega položaja, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v upravnem sporu ni potrebno, oz. zahtevano in zato upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev. Dodatno sodno varstvo v upravnem sporu pa ne izhaja niti iz zahteve po izčrpanju pravnih sredstev pred vložitvijo ustavne pritožbe. Prav tako v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati kršitev ustavnih pravic v kazenskem postopku (kot samostojni razlog za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1), temveč je njihovo varstvo mogoče uveljavljati v okviru pravnih sredstev, določenih v ZKP, po njihovem izčrpanju pa z ustavno pritožbo.

6. Glede na navedeno je zato sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker izpodbijani sklep Okrožnega sodišča na Ptuju ni upravni akt, oz. akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.