U-I-240/97

16. 3. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Biserke Kumer iz Štrigove na seji dne 16. marca 2000

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. in 4. člena Navodila o izvajanju Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 54/97) ter njegove skladnosti s Sporazumom med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o zaposlovanju (Uradni list RS, Mednarodne pogodbe št. 10/94) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pobudnica navaja, da je hrvaška državljanka in živi na Hrvaškem. Že od leta 1980 pa je zaposlena pri istem delodajalcu v Sloveniji. Delovno razmerje ima sklenjeno za nedoločen čas, izpodbijano Navodilo o izvajanju Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 54/97 - v nadaljevanju: Navodilo) pa naj bi spreminjalo njene pridobljene pravice, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Meni, da bi Navodilo lahko veljalo le za tujce, ki na novo sklepajo delovna razmerja v Republiki Sloveniji, ne pa tudi za tiste, ki že imajo sklenjena delovna razmerja za nedoločen čas.

2.Določba tretje alinee 4. člena Navodila naj bi bila v nasprotju s 135. členom Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - v nadaljevanju: ZDR), ker naj bi spreminjala delovno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas, v delovno razmerje za določen čas. Zahteva po vsakoletni predložitvi pogodbe o zaposlitvi naj bi namreč pomenila, da bo morala vsako leto znova sklepati tako pogodbo za čas enega leta, kolikor velja delovno dovoljenje in delovni vizum. Zahteva po vsakoletni predložitvi potrdila o zdravstveni sposobnosti naj bi bila v nasprotju s predpisi, ki taksativno naštevajo, za katera dela je treba opravljati preventivne zdravstvene preglede tudi po sklenitvi delovnega razmerja za nedoločen čas. Določba o prijavi potrebe po delavcih v primerih, ko je delovno mesto že zasedeno, naj bi bila v nasprotju z 8. členom ZDR, ki tako obveznost predpisuje le v primeru, ko se želi skleniti delovno razmerje na novo. Bila pa naj bi tudi v nasprotju z 19. členom Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o zaposlovanju, po katerem naj bi se delovna dovoljenja dnevnim migrantom izdajala brez objave.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve na pobudo ni odgovorilo. Ker iz navedb ni bilo povsem jasno dejansko stanje njenega primera (pobudi pa tudi ni predložila nobenih listin), je bila pobudnica pozvana, naj vlogo dopolni posebej glede pravnega interesa. Pobudnica je poziv za dopolnitev prejela 9. 6. 1999, do odločanja Ustavnega sodišča pa pobude ni dopolnila.

Zato je Ustavno sodišče o pobudi odločilo le v okviru navedb v vlogi z dne 26. 9. 1997.

B.

4.Pobudnica utemeljuje pravni interes le z dejstvom, da je zaposlena pri delodajalcu v Sloveniji za nedoločen čas od leta 1980 dalje. Izpodbijane določbe naj bi s predpisovanjem dokumentov, ki jih je treba predložiti vlogi za pridobitev delovnega dovoljenja za tujce, ogrožale oziroma spreminjale njen pravni položaj in z zakonom že pridobljene pravice.

5.Po drugem odstavku 162. člena Ustave lahko vsakdo da pobudo za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem, če izkaže svoj pravni interes. Po določbi 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je pravni interes za vložitev pobude podan, če izpodbijani predpis neposredno posega v pobudnikove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča mora biti pravni interes neposreden in konkreten.

Splošen in abstrakten interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča. Ugoditev pobudnikovemu predlogu mora privesti do spremembe njegovega pravnega položaja (tako na primer v sklepih št. U-I-72/97 z dne 16. 10. 1997 - OdlUS VI,129 in št. U-I- 156/97 z dne 17. 6. 1998 - OdlUS VII, 135).

6.Izpodbijano navodilo je bilo izdano na podlagi 20. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92 in 43/98-odl.US - v nadaljevanju: ZZT), ki predpisuje tudi vsebino tega podzakonskega (izvršilnega) predpisa. Način obveščanja o sklenjenih delovnih razmerjih tujcev in način vodenja evidenc se tiče delodajalcev in Republiškega zavoda za zaposlovanje ter na pravice in obveznosti zaposlenih tujcev nima vpliva. Pobudnica pa izpodbija določbe tistega dela Navodila, ki na podlagi prve alinee 20. člena ZZT predpisuje vsebino in obliko vloge iz 6. člena ZZT. Vendar pri tem spregleda, da Navodilo ločeno obravnava vloge delodajalca (II. poglavje, členi od 3 do 6) in vloge tujcev za pridobitev osebnih delovnih dovoljenj (III. poglavje, členi od 7 do 10). Pobudnica je dnevni delovni migrant, ki na podlagi 7. člena ZZT lahko za zaposlitev ali nadaljevanje zaposlitve v Sloveniji pridobi osebno delovno dovoljenje. Tako delovno dovoljenje pa se pridobi na vlogo tujca samega in ne delodajalca (prvi odstavek 6. člena ZZT). Vsebino vloge za izdajo osebnega delovnega dovoljenja in dokumente, ki jih mora tujec predložiti, pa predpisujejo prvi in drugi odstavek 7. člena in prvi odstavek 8. člena Navodila.

7.Tudi 19. člen Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o zaposlovanju ne določa tega, kar meni pobudnica. Ne gre za določbo, ki bi nalagala izdajo delovnih dovoljenj brez objave prostih delovnih mest, temveč za določbo, ki za dnevne delovne migrante izključuje uporabo pogoja, predpisanega v drugem odstavku 5. člena ZZT (prednost zaposlovanja brezposelnih oseb s slovenskim državljanstvom, prijavljenih pri zavodu za zaposlovanje).

8.Izpodbijane določbe se na primer, kot je pobudničin, ne nanašajo, in torej tudi morebitna ugotovitev zatrjevane neustavnosti in nezakonitosti njenega pravnega položaja ne bi spremenila. Pobudnica ni izkazala pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti, zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

9.Zoper morebitno negativno odločbo Republiškega zavoda za zaposlovanje o (ne)izdaji osebnega delovnega dovoljenja pa ima pobudnica na voljo pritožbo na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, tožbo na Upravno sodišče in nato še ustavno pritožbo. Morebitno nezakonito in napačno uporabo ZZT ali Navodila bo torej lahko uveljavljala v okviru zagotovljenega varstva pravic zoper posamično odločitev upravnega organa.

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i k : Franc Testen