Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sklep II Cp 4220/2010

ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.4220.2010 Civilni oddelek

zaplenjeno premoženje priposestvovanje lastninske pravice dobroverni posestnik
Višje sodišče v Ljubljani
16. februar 2011

Povzetek

Sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini. Pritožba je bila utemeljena, saj je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dobrovernost posesti tožencev in nedobrovernost tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je opozorilo na pomembnost pravilne obravnave učinka odločb iz drugih postopkov in na potrebo po natančnem ugotavljanju dejanskega stanja v ponovljenem sojenju.
  • Ugotavljanje dobroverne in nedobroverne posesti v postopku dedovanja.Ali so dediči pridobili dobroverno posest nepremičnine ob uvedbi dedovanja, ter ali je tožeča stranka imela nedobroverno posest.
  • Učinki odločb iz drugih sodnih postopkov.Kako sodišče obravnava učinke odločb iz drugih sodnih postopkov in ali lahko ugotavlja njihovo pravilnost.
  • Pridobitev pravice uporabe na nepremičnini.Ali je pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe na celotnem lokalu, ki se nahaja na dveh parcelah.
  • Materialnopravna pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje.Ali so bili zaključki sodišča prve stopnje o dobrovernosti posesti tožencev in nedobrovernosti tožeče stranke pravilni.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

S trenutkom uvedbe dedovanja dediči niso pridobili dobroverne posesti, posestnik stvari pa nedobroverne, saj velja, da preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti le v primeru, ko je bil posestnik stvari v trenutku uvedbe dedovanja zapustnik oziroma bi bil, če bi bil še živ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo, in sicer s sklepom kot neutemeljenega zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari in s sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnik 213/500-tin nepremičnine parc. št. 305/1.S v vl.št. 70 k.o. L. kar v naravi predstavlja del poslovnih prostorov v pritličju M. in C. M. v L., v posledici česar so toženci dolžni v 15 dneh izstaviti tožnici za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere se bo ta lahko vknjižila kot lastnica pri prej navedeni nepremičnini, tožeči stranki pa je tožena stranka dolžna povrniti tudi pravdne stroške. Tožeči stranki je naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v znesku 4.872,92 EUR v 15 dneh.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da ni resnična ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da je bilo s pravnomočnim sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Nz 130/93 odločeno o vrnitvi parcele št. 305/1 v celoti. Z odločbo Občine L. štev. 464-38/81-04/SP z dne 23. 12. 1981 in sklepom iste občine štev. 464-38/81-04/DM z dne 02. 10. 1992 je namreč prešla z dnem uveljavitve Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih iz leta 1974 (ZPSPP) pravica uporabe na T. na poslovnih prostorih v L., M. (C. M.) s površino 240,31 m2, kar predstavlja 213/500-tin celotne zgradbe M. (C.M.) v L., kar obsega celotni tu obravnavani lokal, ležeč tako na parc. št. 305/2 kot na parceli št. 305/1, sedaj parcele 305/2.S in 305/1.S. Za takšen prehod pravice uporabe ni bil pogoj zemljiškoknjižni prenos, ampak je zadostovala že odločba občine. Vse navedeno je bilo Vrhovnemu sodišču RS ob odločanju v revizijskem postopku zoper sklep opr. št. Nz 130/93 znano in se je torej odločba vrhovnega sodišča nanašala tudi na obravnavani lokal, v kolikor se ta nahaja na parc. št. 305/1. Ker pa sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Nz 130/93 v izreku nima navedenega, kdo je zavezanec za vrnitev tega premoženja, je ta sklep ničen, o čemer pa sodišče prve stopnje ni podalo razlogov in to predstavlja kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je postopek bistveno kršilo tudi s tem, ko najprej ugotovi, da za prenos pravice uporabe ni potreben vpis v zemljiško knjigo, nato pa na tak vpis opre svojo odločitev, da je sklep opr. št. Nz 130/93 postal pravnomočen tudi glede parc. št. 305/1 k.o. L. Po prepričanju sodišča prve stopnje se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Nz 47/96 nanaša izključno na parc. št. 305/2 k.o. L., kar ni res, saj je tam priznan znesek odškodnine za celoten lokal, torej tudi za del, ki je na parc. št. 305/1.S. Nadalje je zmotna ugotovitev, da so toženci na podlagi dedovanja in vknjižbe v zemljiški knjigi na zakonit način postali lastniki parc. št. 305/1.S, saj je pravica uporabe na tej nepremičnini prešla na pravnega prednika tožnice po ZPSPP, kar je bilo v nepravdnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opr. št. Nz 130/93 in pozneje Nz 47/96 vsem udeležencem znano. Torej toženci v zapuščinskem postopku niso mogli biti dobroverni glede pridobitve lastninske pravice na prej navedeni nepremičnini in zato niso mogli postati njeni lastniki. Četudi pravni prednik tožnice ni bil vknjižen s pravico uporabe tudi na parc. št. 305/1 k.o. L., je z njo lahko razpolagal in jo je tudi dejansko vložil v tožnico pri lastninjenju oziroma pri njeni ustanovitvi leta 1991, čeprav je v pogodbi o ustanovitvi tožnice (priloga A 9) navedena le parc. št. 305/2, dejansko pa je šlo za celoten lokal tožnice. Torej ni res, da pogodba o ustanovitvi tožeče stranke (priloga A 9) ni pravni naslov za pridobitev lastninske pravice tožnice na parc. št. 305/1 k.o. L. Pritožba nadalje očita zmotno ugotovitev v izpodbijani sodbi, da tožnica nima naslova za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 305/1.S k.o. L. ker naj bi bila odločba Občine L. iz leta 1981 in popravni sklep iste občine iz leta 1992 pomanjkljiva za vknjižbo, ker nimata deleža pri parc. št. 305/1. Pritožba utemeljuje, zakaj je prej navedena odločba s popravnim sklepom zadostna podlaga za vknjižbo lastninske pravice na tožnico. Pritožba trdi, da parc. št. 305/1.S k.o. L. ni bila predmet dedovanja tožencev, ker je bil sklep opr.št. Nz 130/93 z odločbo Vrhovnega sodišča RS v tem delu razveljavljen, s čimer so bili toženci v nepravdnem postopku pod opr. št. Nz 130/93 in pozneje Nz 47/96 seznanjeni z odločbo Občine L. iz leta 1981 in popravnim sklepom iz leta 1992. Tudi niso bili dobroverni in se zato ne morejo sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V posledici navedenega tožnica ni mogla postati nedobroverna z uvedbo dedovanja po upravičencema vrnjenega zaplenjenega premoženja, kot zmotno ugotovi sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe. Sodišče v pravdi ugotavlja učinke odločb v drugih postopki in ni res, da ni res, da ni pristojno ugotavljati pravilnosti teh odločb, kot ponovno zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Ker sodišče ni zaslišalo prič A. B., An. B. in D. S., potem pa ugotovi, da je potrebno dokazovati dobrovernost posesti, je kršilo postopek. Kršitev postopka je tudi v tem, ker ni bil izveden dokaz z izvedencem, ki bi ugotovil površino lokala, kar bi potrdilo, da je bil z odločbo Občine L. v zvezi s popravnim sklepom prenesen cel lokal, torej tudi parc.št. 305/1, in da ga ima tožnica vsega v dobroverni posesti.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe, ponavlja in dopolnjuje svoje navedbe, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje, potrjuje pravilnost ugotovitev in odločitve sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pravilno pojasni in utemelji sodišče prve stopnje (glej predpredzadnji odstavek na 11 strani izpodbijane sodbe), da sodišče v pravdnem postopku ne more ugotavljati pravilnosti odločb (tudi ne njihove ničnosti), izdanih v drugih sodnih postopkih. Pravilnost odločb se namreč lahko ugotavlja zgolj v postopkih s pravnimi sredstvi zoper odločbo v istem oziroma v povezavi z istim postopkom. Iz tega sledi, da se je sodišče prve stopnje s takšno obrazložitvijo opredelilo tudi o v pritožbi zatrjevani ničnosti odločbe iz nepravdnega postopka zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja. Res pa je, da se učinek sodnih odločb iz drugih sodnih postopkov lahko ugotavlja in tako je sodišče prve stopnje tudi postopalo, ko je ugotavljalo učinke drugih sodnih odločb, zlasti v nepravdnem postopku zaradi vrnitve zaplenjenega premoženja. Že iz podanih razlogov pa je vidna razlika med ugotavljanjem pravilnosti in ugotavljanjem učinka odločb iz drugih postopkov, kar pritožba (zavajujoče) zmotno enači. Ni slediti pritožbi o bistvenih kršitvah določb postopka, ko sodišče prve stopnje ugotovi nepotrebnost vknjižbe v zemljiški knjigi za pridobitev pravice po ZPSPP, potem pa na takšno vknjižbo veže svojo odločitev, ko ne zasliši predlaganih prič za potrditev navedb o izvajanju posesti, nakar ugotovi, da je potrebno dobroverno posest dokazovati, in ko ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem za ugotovitev površine lokala, kar bi potrdilo, da je bil z odločbo Občine L. iz leta 1981 (priloga A 3) v zvezi s popravnim sklepom iz leta 1992 (priloga A 4) prenesena pravica uporabe na celem lokalu, torej tudi, v kolikor se ta nahaja na sedanji parc. št. 305/1.S, in da ga ima tožeča stranka vsega v posesti. Sodišče prve stopnje namreč ne ugotovi, da pravni prednik tožeče stranke ni pridobil pravice uporabe na lokalu, v kolikor se ta nahaja na parc. št. 305/1, izključno zato, ker ta pravica v zemljiški knjigi ni bila vknjižena, ampak to enako ugotovi z vpogledom odločbe Občine L. iz priloge A 3 v zvezi s sklepom iz priloge A 4, ko zavzame stališče, da tudi iz teh dveh listin ne izhaja, da bi pravni prednik tožeče stranke pridobil pravico uporabe tudi na 213/500-tin parc. št. 305/1.S (glej zadnji odstavek na 10. strani in prvi odstavek na 11. strani izpodbijane sodbe). Posesti tožeči stranki na celotnem v tem postopku obravnavanem lokalu nihče ne oporeka in zato v pritožbi navedenih prič v tej smeri ni bilo potrebno zasliševati. Nedobrovernost te posesti pa je sodišče prve stopnje gradilo na dejstvu, ki je neodvisno od izpovedbe teh prič. Z odločitvijo o tožbenem zahtevku izmera predmetnega lokala ni potrebna, saj je nesporno, da tožeča stranka uporablja cel lokal, tako, da je bil dokaz z izvedencem utemeljeno zavrnjen.

Pojasniti pa je na utemeljenost pritožbenih trditev o zmotnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnice z odločbo Občine L. iz leta 1981 (priloga A 3) v zvezi s (popravnim) sklepom iz leta 1992 (priloga A 4) pridobil pravico uporabe le na 23/500-tin parcele št. 305/2 k.o. L., ne pa tudi na 213/500-tin parc. št. 305/1 iste k.o. Iz izrekov obeh navedeni odločb Občine L. je namreč nedvoumno ugotoviti, da tu obravnavani lokal stoji (v času izdaje obeh odločb) na parc. št. 305/1 in 305/2, vpisanih v vl.št. 70 k.o. L., hiša M. (C. M.) in da je ta poslovni prostor skupne izmere 240,31 m2, kar predstavlja 213/500-tin celotne zgradbe M. (C. M.). Nedvoumno torej se ta zgradba nahaja na parc. št. 305/1.S in 305/2.S k.o. L. in ker lokal predstavlja 213/500-tin te zgradbe, je to 213/500-tin parc. št. 305/1.S in 213/500-tin parc. št. 305/2.S. Pritožbenemu sodišču je nadalje dvomljiva materialnopravna pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o dobrovernosti posesti na sporni nepremičnini na strani tožencev v trenutku uvedbe dedovanja leta 1994 (s pravnomočnostjo sklepa Nz 130/93 z dne 21. 09. 1993) in nasprotno temu z istim trenutkom pričeta nedobroverna posest tožeče stranke. Najprej je namreč ugotoviti, da je določba 132. člena Zakona o dedovanju (ZD) uporabna v primeru, ko je bil posestnik stvari v trenutku uvedbe dedovanja zapustnik oziroma bi bil, če bi bil še živ, medtem ko je tu sporno nepremičnino nedvomno imela v posesti tožeča stranka.

Glede na nedvoumna in neprerekana ugotovljena dejstva v izpodbijani sodbi, ob upoštevanju zgoraj podane pripombe o pridobitvi pravice uporabe na spornem lokalu po odločbi iz priloge A 3 v zvezi s popravnim sklepom iz priloge A 4, da je pravni prednik tožnice pridobil pravico uporabe na celotnem lokalu, da je ta julija leta 1991 celoten lokal prenesel na ustanovljeno tožečo strank s pogodbo o njeni ustanovitvi (priloga A 9), pri čemer je bila v pogodbi navedena le parc. št. 305/2, dejansko pa je bil v posest tožeče stranke prenesen lokal v vsej njegovi površini, da je ves ta čas v celoti v posesti tožeče stranke, da je tožeča stranka aktivno uveljavljala svojo lastninsko pravico, kar je smiselno šteti tudi za dobroverno lastniško posest, na celem lokalu v nepravdnem postopku zaradi vračila zaplenjenega premoženja, pa bi se dalo sprejeti materialnopravni zaključek, da je tožeča stranka vse od nastopa dalje dobroverni posestnik spornega lokala, in to, v kolikor se ta nahaja na parc. št. 305/1.S, kakor tudi na parc. št. 305/2.S, ne glede na razumevanje odločbe v nepravdnem postopku opr. št. Nz 130/93 in pozneje Nz 47/96, zapuščinskih postopkih ob dedovanju te nepremičnine in vknjižbah lastninske pravice na njej v zemljiški knjigi. Če je temu tako, je potrebno ugotoviti še preostala pomembna pravno relevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku, zlasti možnost priposestvovanja ob omejitvi glede družbene lastnine (29. člen takrat veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR), pričetka teka priposestvovanja, prenehanje teka roka za priposestvovanje in še druga, ki bi se med postopkom izkazala za relevantna.

Pritožbeno sodišče je vsled zgoraj pojasnjene zmotne uporabe materialnega prava in temu posledično nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pritožbi tožeče stranke ugodilo, z njo izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je glede na obširnost neraziskanih dejstev postopka ni moglo dopolniti samo (355. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ob ponovljenem sojenju mora imeti sodišče prve stopnje v vidu zgoraj podane pomisleke in pripombe pritožbenega sodišča in naj bo dosledno zlasti pri presojanju dobroverne posesti tožeče stranke na nepremičnini, ki je predmet te pravde. Pri tem ne gre spregledati nedoločnosti sklepa pod opr. št. Nz 130/93, z dne 21. 09. 1993, saj se vrhovno sodišče ob odločanju o reviziji prej navedenega sklepa določno ne izjasni v obrazložitvi ali izreku svoje odločbe o obsegu nepremičnine, glede katerega je sklep sodišča prve stopnje postal pravnomočen oziroma je bil razveljavljen. Iz pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. Nz 47/96, z dne 27. 11. 2006, pa je ugotoviti, da se formalnopravno v sklepu določena odškodnina nanaša zgolj na 213/500-tin nepremičnine parc. št. 305/2 k.o. L., dejansko pa je bila odškodnina v tej višini izračunana za celotno površino v tem postopku obravnavanega lokala, torej tudi tistega dela, ki se nahaja na parc. št. 305/1.S iste k.o. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP in je ta pridržana za končno odločbo, da bo sodišče prve stopnje lahko o njih odločilo glede na končni uspeh strank v pravdi.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia