Jedro

S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugotovitev, da frekventnost prehodov, narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da bi mu bila onemogočena izraba odmora.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je poleg delne zavrnitve zahtevka za plačilo stroškov prevoza zavrnilo tudi celotni zahtevek za obračun in plačilo nadomestila za neizkoriščeni odmor v skupni višini 3.783,23 EUR (v določenih zneskih od januarja 2014 do novembra 2018) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, v delu, v katerem je bil zavrnjen njegov zahtevek v zvezi s pravico do odmora med delovnim časom, vložil predlog za dopustitev revizije glede vprašanj: - ali je pravilno stališče, da čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa; - ali sta nižji sodišči s tem, ko nista neposredno upoštevali prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) oziroma bi lahko od nje odstopili samo v primeru postavitve predhodnega vprašanja SEU, storili kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS v povezavi s 3.a členom Ustave RS;

3. ali je pritožbeno sodišče s tem, da je navedlo, da tožniku pravica do odmora ni bila kršena zaradi majhne obremenjenosti prehodov (kar pa predstavlja samo ugotovitev intenzitete posameznih delovnih nalog), storilo kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se glede narave dela tožnika sploh ni ukvarjalo in tako ni obrazložilo, zakaj je tožnik lahko koristil odmor kljub temu, da narava njegovega dela kot policista od njega zahteva, da je celoten delovni čas na svojem delovnem mestu v stanju stalne pozornosti na dogajanje in takojšnje reagiranje in s tem na razpolago za takojšnjo izvedbo vseh svojih nalog in dolžnosti, ki jih je dolžan opraviti, in ker se od njega zaradi tega zahteva stalen nadzor in varovanje mejnega prehoda;

4. ali je glede na vse okoliščine zadeve (glede na način organizacije dela pri delodajalcu) pravilno stališče sodišča, da sta narava in intenzivnost dela glede na naloge takšni, da sta omogočali izrabo odmora brez zagotavljanja zamenjave.

Predlagatelj s sklicevanjem na odločbe SEU polemizira s stališči Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 in meni, da bi moralo sodišče postaviti vprašanje za predhodno odločanje.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pogoji iz prvega odstavka 367. a člena ZPP za dopustitev revizije niso podani.

7. Vrhovno sodišče je v zadnjem času že odločalo v podobnih primerih, in sicer v sklepih VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022 in VIII Ips 35/2021 z dne 10. 3. 2022, dodatno obrazložitev pa je v zvezi s podobnimi vprašanji tožnika, ki ga zastopa isti pooblaščenec, podalo tudi v sklepih VIII DoR 74/2022 z dne 13. 9. 2022 in VIII DoR 167/2022 z dne 25. 10. 2022. Tudi v tej zadevi se sklicuje na razloge v navedenih sklepih in podaja še dodatna pojasnila.

8. S prvim vprašanjem tožnik sprašuje, ali čas odmora po slovenskem pravu ne ustreza pojmu časa počitka po Direktivi 2003/88/ES, ampak pojmu delovnega časa, vendar je vprašanje že v izhodišču napačno. V našem pravu se namreč čas odmora med delovnim časom všteva v delovni čas (peti odstavek 154. člena ZDR-1), kar pa ne pomeni, da ga je mogoče enačiti z delovnim časom in kršiti pravico do odmora ali to pravico omejiti. Vrhovno sodišče v zvezi s tem sicer opozarja na spornost stališča sodišča druge stopnje (podobno stališču sodišča prve stopnje), če ga beremo le izolirano - da odmora ni mogoče enačiti s pojmom počitka, saj tega ni mogoče razumeti, kot da gre za dva povsem različna pojma. Vrhovno sodišče je že v zadevi VIII Ips 54/2021 poudarilo, da ima odmor naravo počitka, vendar se od njega v nekaterih pogledih tudi razlikuje (npr. v trajanju, možnosti zagotovitve več krajših odmorov, plačilu po našem pravu). Z navedenim vprašanjem pa predlagatelj tudi sicer zgreši nosilne razloge odločitve v tej zadevi, saj sodišči prve in druge stopnje sodb nista oprli na razloge, iz katerih bi izhajalo, da odmor med delovnim časom obravnavata drugače kot počitek med delovnim časom, temveč na ugotovitev, da frekventnost prehodov, narava in intenzivnost tožnikovega dela ni bila takšna, da bi mu bila onemogočena izraba odmora.

9. Drugo tožnikovo vprašanje predpostavlja odstop od prakse SEU, kar ne drži, nosilni razlogi odločitve pa tudi ne kažejo, da tožnik ni imel odmora med delovnim časom. Vrhovno sodišče sprejema odločitve SEU v navedeni zadevi in odločitve SEU v drugih podobnih zadevah.

10. S tretjim vprašanjem tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišči nista ugotovili, da se je od njega zahtevala stalna pozornost in pripravljenost, vendar to ni odločilno. Iz izpodbijanje sodbe dovolj jasno izhaja dejanska ugotovitev, zakaj je tožnik lahko koristil odmor - ker je bila frekventnost prehodov majhna. Lahko se je zgodilo, da eno ali dve uri ni bilo nobenega prehoda meje, tudi je npr. tožnik sam izpovedal, da se je med delom lahko izobraževal, to pa zanika sedanjo trditev o zahtevani stalni pozornosti in razpoložljivosti.

11. Z zadnjim vprašanjem tožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča, kar pa ni dovoljen revizijski razlog.

12. Glede na navedene razloge je vrhovno sodišče predlog zavrnilo.

13. Odločitev je bila sprejeta soglasno.