Up-18/94

17/1-1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku preizkusa ustavne pritožbe H. G. iz L. J. 1, na seji dne 17/1-1995

s k l e n i l o

Ustavna pritožba H. G. zoper odredbo o hišni preiskavi Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, opr. št. I. Kr 789/92 z dne 15/11-1992 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da dopis Ministrstva za notranje zadeve št. 22/2-39 z dne 25/11-1992 dežurnemu preiskovalnemu sodniku Temeljnega sodišča v Ljubljani vsebuje podatke, ki so jih uradne osebe ministrstva pridobile v nasprotju s 37. in 38. členom Ustave Republike Slovenije. Da gre za kršitev navedenih ustavnih določb, pritožnik sklepa iz same navedbe v dopisu, ki izrecno navaja, da so dobili telefonske številke "na podlagi računalniško vodene evidence klicev" in so tako na podlagi tako pridobljenih podatkov predlagali hišne preiskave v stanovanjih, kjer so se nahajali telefoni z ugotovljenimi telefonskimi številkami. Pritožnik meni, da je telefonski promet oziroma v njegovem primeru promet preko osebnega klica - Paging varovan s 37. in 38. členom Ustave in bi uradna oseba lahko dobila podatke o telefonskih številkah le na podlagi odločbe sodišča. Sodišče bi moralo pri presoji utemeljenosti predloga za odredbo preiskave stanovanj upoštevati, da so bili podatki pridobljeni na protiustaven način in je tako po mnenju pritožnika postopalo pristransko in s tem kršilo tudi 23. in 125. člen Ustave. Pritožnik poudarja, da je odreditev preiskave stanovanj zanj imela širše posledice. Po opravljeni hišni preiskavi, je bil priveden v Urad kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Ljubljana, kjer mu je bil odrejen pripor, zoper njega je bila uvedena preiskava in pripor podaljšan ter vložena obtožnica. Ugotavlja tudi, da zoper odredbo o hišni preiskavi ni dovoljena pritožba in se sprašuje kakšen namen ima 25. člen Ustave, ki zagotavlja pravico do pravnega sredstva. Predlaga, da Ustavno sodišče izpodbijano odredbo odpravi ali razveljavi za nazaj oziroma odpravi vse posledice, ki so zanj nastale v kazenskem postopku zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Ustava Republike Slovenije v šesti alinei prvega odstavka 160. člena določa, da Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti, v tretjem pa dopušča odločitev o ustavni pritožbi le, če je izčrpano pravno sredstvo, kolikor zakon ne določa drugače. V skladu s tem ustavnim pooblastilom je Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v 51. členu predpisal, da se lahko vloži ustavna pritožba šele, ko so izčrpana vsa (redna in izredna) pravna sredstva. Izjema od tega načela je določena v drugem odstavku tega člena, ki dopušča vložitev ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev le ob pogoju, da je zatrjevana kršitev očitna in če bi z izvršitvijo posamičnega akta nastale za pritožnika nepopravljive posledice. Sprejeto je torej načelo, da Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prvi odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču) odloča o ustavni pritožbi le, če zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin niso bile odpravljene pri sodiščih na podlagi rednih in izrednih pravnih sredstev.

V obravnavni zadevi pritožnik zatrjuje kršitev pravice do tajnosti pisem in drugih občil iz 37. člena Ustave in kršitev pravice do varstva osebnih podatkov iz 38. člena Ustave, ki naj bi jih storile uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve v predhodnem postopku pri zbiranju obvestil na podlagi 151. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list SFRJ, št. 26/86, 74/87, 57/89 in 3/90), ki se je na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije smiselno uporabljal kot republiški predpis, kolikor ni nasprotoval pravnemu redu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91.I). Podatki, ki naj bi jih uradne osebe pridobile z dejanji, s katerimi naj bi kršili pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine in na podlagi katerih je sodišče odredilo hišno preiskavo, so z uvedbo kazenskega postopka zoper pritožnika, postali dokazi o določenih dejstvih, ki so pomembni za izvedbo kazenskega postopka zoper pritožnika in jih je dolžno najprej presojati sodišče samo. Pri tem je sodišče vezano na prvi odstavek 15. člena Ustave, ki določa, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, kar pomeni, da morajo sodišča določbe o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah v kazenskem procesnem pravu neposredno uporabljati.

Četrti odstavek 15. člena Ustave zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Na podlagi citirane ustavne določbe ima pritožnik pravico do sodnega varstva njegovih ustavnih pravic, ki naj bi mu bile kršene s posamičnimi dejanji uradnih oseb organov za notranje zadeve ter kot posledica teh kršitev tudi z odredbo o hišni preiskavi preiskovalnega sodnika. Zakon o kazenskem postopku, ki je veljal v času, ko je tekel kazenski postopek zoper pritožnika, je v četrtem odstavku 151. člena dopuščal pritožbo zoper dejanja in ukrepe uradnih oseb organov za notranje zadeve v predhodnem postopku na pristojnega javnega tožilca. Zoper odredbo o hišni preiskavi ni bila dovoljena posebna pritožba, vendar to ni pomenilo, da pritožnik ne bi mogel uveljavljati, npr. v pritožbi zoper uvedbo preiskave, v ugovoru zoper obtožnico ali v pritožbi zoper sodbo prve stopnje, da je sodišče uporabilo dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz obrazložitve sodbe prve stopnje opr. št. VK 82/93 z dne 15/4-1994 je razvidno, da je pritožnik že v kazenskem postopku na prvi stopnji uveljavljal zatrjevane kršitve, saj je skupaj s svojim zagovornikom predlagal zaslišanje uradne osebe organa za notranje zadeve v zvezi s pridobitvijo podatkov na osebnem klicu - paging, vendar je sodišče njegov dokazni predlog zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo prve stopnje je vložil pritožbo obtoženi H. G. - pritožnik in tudi temeljni javni tožilec. Ker kazenski postopek na drugi stopnji še ni končan, zadeva še ni pravnomočna in tako niso izčrpana redna pravna sredstva.

Na podlagi prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Ustavno sodišče ne more sprejeti ustavne pritožbe v obravnavo pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev. Ker je pritožnik vložil ustavno pritožbo preuranjeno, torej pred izčrpanjem rednih pravnih sredstev, jo je Ustavno sodišče moralo na podlagi 2. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodišču zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi 2. alinee prvega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču v sestavi: predsednik senata dr. Boštjan M. Zupančič in člana dr. Peter Jambrek in dr. Janez Šinkovec. Sklep je bil sprejet soglasno.

Predsednik senata

dr. Boštjan M. Zupančič