Jedro

Pogoja dejanskega življenja v Sloveniji ne izpolnjuje prosilec, ki se je zadržal v tujini na obisku več kot tri mesece, kolikor sme običajno najdalj trajati obisk na podlagi turistične vize.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika, državljana Republike BiH, za pridobitev državljanstva Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92). V obrazložitvi odločbe ugotavlja, da tožnik od decembra 1991 do 19.11.1992 ni živel v Sloveniji, s čemer je prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Na tej podlagi je zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, zato na navedeni pravni podlagi ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Tožnik v tožbi navaja, da je sicer točna ugotovitev, da od decembra 1991 do 19.11.1992 ni živel v Sloveniji ampak pri svoji mami v Sarajevu, kamor je odšel po junijskih dogodkih v Sloveniji na krajši obisk in počitek. Iz Sarajeva bi se že prej vrnil, vendar mu to glede na dogodke v tej državi ni uspelo. V Slovenijo se je vrnil s konvojem Slovencev, ki jim je država Slovenija omogočila vrnitev k sorodnikom v Sloveniji. Za navedeno obdobje je bil tako upravičeno odsoten. Na to kaže tudi dejstvo, da se je kot pripadnik JA takoj odzval pozivu Predsedstva Republike Slovenije in izstopil iz njenih vrst. Prijavil se je Zavodu za zaposlovanje Republike Slovenije, enoti v Ljubljani in je 9 mesecev tudi prejemal denarno nadomestilo. Vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije je vložil že v mesecu avgustu 1991. Meni, da je odločujoče tudi to, da že skoraj 7 let živi v izvenzakonski skupnosti s Slovenko, ki je tudi slovenska državljanka. Vseh navedenih okoliščin tožena stranka ni ugotavljala, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in v posledici česar so bila kršena pravila postopka in določba 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je tožnik prekinil dejansko bivanje v Sloveniji, saj od meseca decembra 1991 do 19.11.1992 ni živel v Sloveniji. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), po katerem državljan druge republike pridobi slovensko državljanstvo, če je imel na dan plebiscita 23.11.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi, če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih od uveljavitve zakona. Če katerikoli od navedenih pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V obravnavani zadevi tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji, ker od decembra 1991 do 19.11.1992 ni živel v Sloveniji, s čemer je prekinil dejansko življenje v Sloveniji. Navedene odločilne dejanske ugotovitve tožnik ne izpodbija, nasprotno sam izrecno navaja, da v Sloveniji ni živel od decembra 1991 do 19.11.1992. Toda tožnik zatrjuje, da je odšel k mami v Sarajevo le na krajši oddih in počitek in bi se vrnil že prej, vendar mu to zaradi znanih dogodkov v tej državi ni uspelo. Tožnik se torej le na splošno sklicuje na razmere v BiH, ne da bi konkretiziral okoliščine, ki naj bi mu preprečile nameravano vrnitev v Slovenijo. Zato takšnih pavšalnih navedb ni mogoče upoštevati, saj ni mogoče prezreti splošno znanega dejstva, da so se oboroženi spopadi v BiH začeli aprila 1992, tožnik pa je po lastnih navedbah v mesecu decembru 1991 odšel le na krajši obisk. Krajšega obiska v tuji državi ni mogoče opravičevati z daljšo odsotnostjo od treh mesecev, kolikor sme običajno največ trajati na podlagi turistične vize. Gre torej za daljšo časovno odsotnost v tujini, ki tudi po mnenju sodišča pomeni prekinitev prejšnjega dejanskega življenja v Sloveniji. Tožnikova vrnitev v Slovenijo tako ne pomeni nadaljevanja prejšnjega stanja, ampak pomeni novo stanje, ki ga prehodna določba 1. odstavka 40. člena navedenega zakona ni imela namena reševati. Tožena stranka zato pravilno zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji v smislu določbe 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu, zato na tej pravni podlagi ne more pridobiti državljanstva Republike Slovenije. Ker na tej pravni podlagi pridobijo državljanstvo samo tiste osebe, ki v celoti izpolnjujejo vse z zakonom predpisane pogoje, ne glede na druge okoliščine v katerih prosilec živi, na odločitev ne more vplivati zatrjevana izvenzakonska skupnost s slovensko državljanko niti to, da je tožnik na poziv Predsedstva Republike Slovenije izstopil iz bivše JA. Zato zatrjevanih okoliščin v postopku ni bilo potrebno razčiščevati.

Uveljavljani tožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.