Jedro

Tožena stranka je v zadostni meri pojasnila, zakaj dvomi v istovetnost tožnika, saj ne samo da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi izkazoval svojo istovetnost, ampak se je po lastni izjavi v Grčiji izkazoval tudi z drugimi podatki in drugim državljanstvom, saj je tam navajal, da je državljan Alžirije. Tožena stranka je tudi navedla, da je bil tožnik večkrat opozorjen in seznanjen s tem, da je dolžan predložiti dokazila in osebne dokumente. Tožena stranka meni, da je eden od načinov, s katerimi naj bi se ugotavljala njegova istovetnost, tudi ta, da naj bi tožnik sam pridobil dokazila o svoji istovetnosti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika zaradi ugotavljanja istovetnosti in za namen predaje pridržala na prostore in območje Centra za tujce v Postojni in obenem odločila, da se pridrži od ustne naznanitve pridržanja od 26. 7. 2018 od 13.30 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica.

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ob podaji prošnje pa ni predložil nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. V nadaljevanju obrazložitve povzema, kaj izhaja iz policijske depeše PP Črnomelj. Iz nje med drugim izhaja, da je tožnik kot ciljno državo navedel Nemčijo. Po podatkih baze EURODAC je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik obravnavan v Grčiji 28. 6. 2018. Nadalje v obrazložitvi sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik navedel ob podaji prošnje, kjer je med drugim povedal, da je v Slovenijo prišel preko Turčije, Grčije, Albanije, Črne Gore, Srbije, Bosne in Hercegovine in Hrvaške. Zanikal je, da bi v Grčiji zaprosil za mednarodno zaščito. Potni list mu je padel v vodo med potjo iz Turčije v Grčijo. Dokumentov, s katerimi bi se lahko ugotovila njegova istovetnost, ne bo mogel pridobiti.

3. Tožnik je po podani prošnji, ko je bil seznanjen z ukrepom pridržanja, še navedel, da se je v Grčiji izdajal z drugimi podatki, ki se jih ne spomni. Povedal je, da je državljan Alžirije in ne Maroka. To je storil zato, ker so mu prijatelji rekli, da v kolikor bo povedal po pravici, bo vrnjen v Maroko. V Grčiji ni želel ostati.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V konkretnem primeru se poraja tudi dvom v osebne podatke tožnika. Tožnik se je po lastni izjavi v Grčiji izkazoval z drugimi podatki in kot državljan Alžirije. Tožena stranka tudi meni, da potnega lista ni izgubil na poti med Turčijo in Grčijo, ampak ga je zavestno odvrgel, da ne bi bil vrnjen v izvorno državo. V Grčiji je navajal lažne podatke ravno zato, ker tam ni želel ostati. Na policijski postaji v Sloveniji je kot ciljno državo navedel Nemčijo, zato se toženi stranki poraja dvom, da ne bo ostal v Sloveniji, ampak bo pot nadaljeval v Nemčijo. Tožena stranka tožnikov razlog za odsotnost osebnih dokumentov ocenjuje kot njegovo nesodelovanje s pristojnim organom, ki kaže na nezainteresiranost za odločitev v postopku odločanja o pravici do mednarodne zaščite. Ni podal upravičenih razlogov, zakaj dokumentov nima. Če ne bi imel zadržkov, da razkrije svojo pravo identiteto, potem bi pri sebi imel osebne dokumente oz. bi jih priložil pristojnemu organu oz. bi vsaj izkazal interes in trud, da bo dokument pridobil in ne bi pri tem navajal, da ne more priskrbeti osebnega dokumenta. Tožena stranka sklepa, da namerava tožnik nadaljevati svojo pot, verjetno proti Nemčiji, s podajanjem izmišljenih osebnih podatkov pa verjetno upa, da kasneje ne bo vrnjen v Slovenijo, kot je to storil v Grčiji. Tožena stranka se je odločila, da tožniku omeji gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), s čimer se zasleduje namen tega ukrepa in sicer onemogočiti osebam, katerih istovetnost ni izkazana, da se prosto gibljejo po državi, in tudi, da se takšni osebi prepreči nadaljnje prehajanje mej držav članic EU.

5. Nadalje se tožena stranka sklicuje tudi na določilo drugega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III), iz katerega izhaja, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopka za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep o pridržanju sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih sredstev. Glede na merila iz poglavja III Dublinske uredbe III bo tožena stranka za prosilca pristojnim migracijskim organom Grčije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Tožena stranka je omenjeno državo zaprosila za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. Nadalje se tožena stranka sklicuje na to, da je Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je opredelitev pojma nevarnosti pobega izrecno vsebovana v 68. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) in presodilo, da tudi uporaba navedene določbe omogoča ustrezno uporabo Dublinske uredbe III glede ugotavljanja dejstva nevarnosti pobega v povezavi z osebo, ki je v postopku po tej uredbi. Glede na navedeno je tožena stranka najprej presojala, ali je tožnik dejansko izrazito begosumen, zaradi česar bi mu bilo potrebno omejiti gibanje. Pred prihodom v RS se je nahajal v dveh državah članicah EU pa tudi v ostalih evropskih državah. Izjavil je, da v Grčiji ni podal prošnje za mednarodno zaščito, kar pa nikakor ne drži, saj je v podatkovni bazi EURODAC zaveden pod št. 1, kar pomeni, da je bil v Grčiji prosilec in nikakor ne tujec, kot to navaja. Ob upoštevanju dejstva, da se od vsakega prosilca pričakuje, da za zaščito zaprosi v zanj prvi varni državi, je od prosilca mogoče tudi povsem razumno pričakovati, da v taki varni državi počaka na odločitev, česar pa tožnik nedvomno ni storil, ampak je pot nadaljeval z ilegalnim prehajanjem meja. To dejstvo pa ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). S tem, ko je nezakonito prehajal državne meje, v RS pa prav tako nima možnosti bivanja, so izpolnjene okoliščine iz 1. in 3. alineje drugega odstavka istega člena ZTuj-2. Ker pa mu gibanje v Azilnem domu ne bi bilo omejeno, bi Slovenijo lahko zapustil še pred končanjem postopka in tako ponovno ilegalno prehajal državne meje. Kot vse predhodne države bi zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kar bi ponovno pomenilo nesodelovanje v postopku. Tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v državo, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, kamor pa se ne želi vrniti. Če gibanje tožniku ne bi bilo omejeno, bi samovoljno zapustil Azilni dom in ponovno ilegalno prečkal meje držav EU, zato je bilo nujno potrebno omejiti gibanje. S pridržanjem na prostore Centra za tujce je mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

6. V nadaljevanju obrazložitve pa tožena stranka pojasnjuje, zakaj pri tožniku ni bil mogoč milejši ukrep, tj. pridržanje na območje Azilnega doma. Med drugim navaja, da varnostnika na območju Azilnega doma zaradi izvrševanja ukrepa pridržanja ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje Azilnega doma. Prosilec lahko zapusti območje Azilnega doma tudi pri glavnem vhodu, če se tako odloči, varnostnika pa mu tega ne moreta preprečiti. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne storilce se je izkazal za neučinkovitega, saj večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapusti.

7. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno opredelila znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil. Sklicuje se samo na ugotovitve, ki niso pomembne za presojo pojma nevarnosti pobega. Spregleda dejstvo, da je tožnik bil v Grčiji ves čas v strahu, da ga bodo grški varnostni organi vrnili nazaj v izvorno državo. Nikjer iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi bil tožnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje, da bi bil tako izpolnjen kriterij iz 3. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, ni zaznati, da bi posedoval tujo, ponarejeno ali drugače spremenjeno potno listino, kar bi ustrezalo kriterijem iz 4. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, in nikjer iz listin ni zaznati, da bi navajal lažne podatke oziroma ne sodeloval v postopkih pred slovenskimi in grškimi organi, kar bi ustrezalo kriteriju 5. alineje prvega odstavka 68. člena ZTuj-2. Ni dokazil za izpolnjevanje ustreznosti uporabe 68. člena ZTuj-2 in posledično Dublinske uredbe III. V konkretnem primeru bi bilo potrebno odrediti ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma in ne pridržanje na območje Centra za tujce, saj ni mogoče utemeljeno sklepati, da obstaja znatna nevarnost, da bi tožnik pobegnil. Glede ugotavljanja istovetnosti tožena stranka sama navaja, da je zagotovitev istovetnosti zelo pomembna, da se ugotovijo subjektivne okoliščine, na katere se tožnik sklicuje, ter poudari, da v samem postopku pridobitve mednarodne zaščite teh podatkov ne more pridobiti. Iz sklepa ni razvidno, katera so tista dejstva, ki jih bo tožena stranka preverila ali ugotovila v povezavi z pridržanjem na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Ti pogoji niso izpolnjeni in je zato sklep pomanjkljivo obrazložen. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi. Hkrati predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj tožena stranka po prejemu sodne odločbe preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočnosti odločitve v tem upravnem sporu. Izvrševanje ukrepa omejitve gibanja lahko tožniku prizadene nepopravljivo škodo. Dneve brez osebne svobode ne bo mogel nihče nadomestiti. Kršitev pravice do osebne svobode predstavlja škodo že samo po sebi. Dodaten argument za utemeljeno zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je dejstvo, da mora RS osebam, ki jim je kršena pravica do osebne svobode zagotoviti učinkovito sodno varstvo. Pot do pravnomočne rešitve primerov omejitve gibanja namreč vedno lahko traja nekaj mesecev, ki bi jih moral tožnik preživeti v Centru za tujce, pri čemer tožnik navaja čas odločanja med odločitvijo upravnega in vrhovnega sodišča v več primerih.

8. Tožena stranka je poslala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki I izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče je na glavni obravnavi dne 8. 8. 2018 vpogledalo v upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika.

11. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je potni list izgubil med potjo med Turčijo in Grčijo. Ima tudi druge osebne dokumente, vendar bi jih težko pridobil, ker je brez staršev oziroma ima probleme z bratom in očetom. V začetku ni imel ciljne države, samo da je zapustil Maroko. Res je bila njegova prvotna ciljna država Nemčija, vendar se je premislil in želi podati prošnjo v Sloveniji. V Grčiji ni zaprosil za azil. Tudi v drugih državah na poti ni zaprosil, ker ve, da te države niso primerne za živeti, v Sloveniji pa mu je všeč. V Grčiji je bil prijet s strani grških policistov in so mu odvzeli prstne odtise, potem pa so ga izpustili na prostost. Ne drži, da v Sloveniji ne bi takoj pri prvem stiku s policisti zaprosil za azil. Takoj ob prijetju je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Če bi se izkazalo, da je Grčija odgovorna država, se ne bi želel vrniti v Grčijo. Ne spominja se, s katerimi osebnimi podatki se je izkazal v Grčiji, vendar pa je res rekel, da je državljan Alžirije. V Grčiji mu pristojni organi niso rekli, da mora ostati v Grčiji. V Grčiji je bil obveščen o tem, da bi ga lahko deportirali nazaj v Turčijo ali njegovo izvorno državo. Zaradi strahu, da ga ne bi deportirali v matično državo, je navedel različno izvorno državo. Če bi ga deportirali v njegovo izvorno državo, bi bilo njegovo življenje ogroženo s strani sorodnikov. Nima stikov s komerkoli iz svoje države. Skušal je pridobiti kakšen dokument, vendar neuspešno, ker nima s kom kontaktirati. Glede osebne izkaznice ni imel možnosti kontaktirati s komurkoli in ne ve, če bo imel kdaj to možnost. Podatki, ki jih je navedel na sodišču, so njegovi resnični podatki in tudi ko je podal prošnjo, je podal vse resnične podatke. Ne želi si več v Nemčijo, želi ostati v Sloveniji. Razmere v Centru za tujce so dobre, situacija je v redu, nima pa izhoda, ker ni dovoljen. To mu ni všeč. V Maroku ima očeta in brata, mama pa je že pokojna. Sester nima. Od očeta in brata nima telefonske številke. Z njimi tudi ni v kontaktu preko interneta. V Grčiji je bival v Atenah, bil je nastanjen pri enem od svojih prijateljev v stanovanju. V Grčiji so mu enkrat odvzeli prstne odtise. Prav tako je v Grčiji dobil nek papir, na katerem je pisalo njegovo ime in priimek, ostalo pa ni vedel, kaj je, ker je bilo v grščini. Tolmača je v Grčiji imel, ni pa razumel, kaj piše na papirju. Ni vedel, da gre za postopek za mednarodno zaščito. Ta dokument je izgubil na poti v Albanijo.

12. Ob zaključni besedi je pooblaščenka tožene stranke še izjavila, da je tožena stranka prepričana, da če bi bil tožnik nastanjen na odprtem oddelku, ne bi bila mogoča njegova predaja odgovorni državi članici, kajti iz postopka je razvidno, da se ilegalno sprehaja po državah in se ne želi vrniti v Grčijo in bi tako onemogočil dejansko predajo odgovorni državi članici. Pooblaščenec tožnika pa je navedel, da je ves postopek omejitve gibanja pomanjkljiv in neobrazložen. Neargumentirano je navedeno, kateri so tisti razlogi, ki nakazujejo, da bi tožnik bil nevaren za pobeg. Izpoved tožnika na sodišču je skladna vsem dosedanjim izpovedbam. Iskren je v svoji izpovedi, glede njegove identitete pa meni, da je tožnik resnično izgubil potni list, kar ni nemogoče. Da pa ne more pridobiti določenih dokumentov iz svoje izvorne države, pa je prav tako razumeti, saj ima tam probleme. Zato pa je tudi prosil za mednarodno zaščito. Ne bi se smelo tako rigorozno posegati v njegovo pravico do svobode gibanja, vsaj dokler traja postopek pridobitve mednarodne zaščite.

13. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na 1. in 5. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Skladno s prvo alinejo prvega odstavka 84. člena lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo. 5. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa določa, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU (tj. Dublinska uredba III). Drugi odstavek 28. člena navedene uredbe pa določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih, manj prisilnih ukrepov. Prvi odstavek 28. člena Dublinske uredbe III določa, da države članice ne smejo pridržati osebe zgolj zato, ker v zvezi z njo poteka postopek predaje odgovorni državi članici.

14. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja obeh razlogov za pridržanje. Glede teh dveh razlogov sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost in da se je po lastni izjavi v Grčiji izkazoval z drugimi podatki in kot državljan Alžirije, zaradi česar se je po mnenju sodišča pravilno odločila, da tožniku omeji gibanje na podlagi 1. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Prav tako je pravilno ugotovila, da se je tožnik pred prihodom v RS nahajal v dveh državah članicah EU pa tudi v ostalih evropskih državah in da je bil v Grčiji prosilec za azil in ne tujec ter da tožnik tam ni počakal na odločitev o njegovi prošnji, ampak je pot nadaljeval z ilegalnim prehajanjem meja, kar ustreza relevantni okoliščini nesodelovanja v postopku (5. alineja prvega odstavka 68. člena ZTuj-2). Pravilno je tudi ugotovila, da je le s pridržanjem na prostore Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo ostal na območju RS, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

15. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da je v izpodbijanem sklepu premalo obrazložen pojem znatne nevarnosti pobega. Sodišče s tem v zvezi meni, da je ta pojem obrazložen v zadostni meri. Tožena stranka je namreč v obrazložitvi sklepa pojasnila, da je bila tožnikova ciljna država glede na njegove izjave na PP Nemčija. Pojasnila je, da ni počakal na odločitev pristojnih organov v Grčiji in obrazložila je, katere okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega v skladu z 68. členom ZTuj-2, so podane (stran 4 in 5 izpodbijanega sklepa). Nadalje je na strani 5 izpodbijanega sklepa tudi navedla, da tožnik ve, da ga želi Slovenija vrniti v državo, ki je pristojna za obravnavo njegove prošnje, tj. Grčijo, kamor pa se ne želi vrniti. Sodišče ne more slediti navedbam, o tem, da naj bi se tožnik v Grčiji bal, da bi bil vrnjen v izvorno državo, saj je sam rekel tudi na zaslišanju na sodišču, da ga je policija po tem, ko so mu odvzeli prstne odtise, izpustila. Sodišče s tem v zvezi meni, da če bi ga imela namen vrniti, ga ne bi izpustila, in da ga tudi ne bi mogla vrniti, dokler ni bilo odločeno o njegovi prošnji za azil. Sklep je torej v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Sodišče želi s tem v zvezi še dodati, da ne more slediti tožnikovim navedbam, da v Grčiji ni zaprosil za azil, saj podatki iz baze EURODAC kažejo drugače, kar je tožena stranka tudi ustrezno obrazložila v izpodbijanem sklepu. Sodišče tudi ne more slediti tožnikovim navedbam, da ni vedel, da gre v Grčiji za podajanje prošnje za mednarodno zaščito, saj je na zaslišanju na sodišču hkrati tudi rekel, da je imel tolmača, ki ga je razumel. 16. Nadalje je tožbeni očitek tudi ta, da je tožena stranka nepravilno uporabila 68. člen ZTuj-2, ki da v konkretnem primeru ne ustreza ugotovljenemu dejanskemu stanju, pri čemer je v tožbi navedeno, da iz spisovne dokumentacije ni razvidno, da bi bil tožnik obsojen za kaznivo dejanje, da bi posedoval tuje, ponarejene ali spremenjene listine, da bi navajal lažnih podatkov ali ne sodeloval v postopkih. S tem v zvezi sodišče meni, da je tožena stranka pravilno uporabila 68. člen ZTuj-2. Navedla je, da je podana okoliščina nesodelovanja v postopku, to pa je bilo storjeno s tem, da tožnik v Grčiji ni počakal, da bi bilo odločeno o njegovi prošnji. Prav tako je navedla, da je nezakonito prehajal državne meje in da v Sloveniji nima možnosti bivanja ter da sta s tem izpolnjeni okoliščini iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 68. člena Ztuj-2 (str. 5 izpodbijanega sklepa). Glede na navedeno je pravilno uporabila določilo 68. člena ZTuj-2. Iz spisovne dokumentacije res ne izhaja, da naj bi tožnik storil kaznivo dejanje ali da naj bi uporabil ponarejeno listino, pač pa je tožena stranka obrazložila druge okoliščine iz 68. člena ZTuj-2, ki kažejo na nevarnost pobega. Torej obrazložitev izpodbijanega sklepa tudi v tem delu ni pomanjkljiva in se ga da preizkusiti.

17. Tožena stranka pa je tudi natančno pojasnila, zakaj je bil odrejen ukrep pridržanja na območje Centra za tujce in ne na območje Azilnega doma, s tem da je podrobno pojasnila, da na območju Azilnega doma ni takega načina varovanja, da bi lahko preprečil prosilcem za azil, ki jim je omejeno gibanje, da zapustijo Azilni dom.

18. V tožbi je nadalje navedeno, da tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni navedla, katera so tista dejstva, ki jih bo preverila ali ugotovila v povezavi z ugotavljanjem istovetnosti tožnika. S tem v zvezi sodišče najprej pojasnjuje, da je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, zakaj dvomi v istovetnost tožnika, saj ne samo da tožnik ni predložil nobenega dokumenta, s katerim bi izkazoval svojo istovetnost, ampak se je po lastni izjavi v Grčiji izkazoval tudi z drugimi podatki in drugim državljanstvom, saj je tam navajal, da je državljan Alžirije. Tožena stranka je tudi navedla, da je bil tožnik večkrat opozorjen in seznanjen s tem, da je dolžan predložiti dokazila in osebne dokumente (zadnji odstavek na strani 3 izpodbijanega sklepa). Iz navedenega izhaja, da tožena stranka meni, da je eden od načinov, s katerimi naj bi se ugotavljala njegova istovetnost, tudi ta, da naj bi tožnik sam pridobil dokazila o svoji istovetnosti. Torej je sklep tudi v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. S tem v zvezi sodišče tudi meni, da tožnik ni v zadostni meri pojasnil, zakaj ne bi mogel dobiti iz Maroka nobenega dokazila o svoji istovetnosti. Četudi bi se sledilo navedbam, da z očetom in bratom ne kontaktira, po mnenju sodišča niso izključene tudi druge možnosti za pridobitev dokazil o identiteti, saj je skoraj nemogoče, da bi bili v Maroku tožniku edini poznani osebi oče in brat in je zelo verjetno da je imel tožnik tudi širši krog, če že ne sorodnikov pa vsaj znancev, in je skoraj nemogoče, da ne bi bilo možno pridobiti preko katerega od njih vsaj kakšnega od dokazov o istovetnosti.

19. Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

20. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, pomeni, da je z izdajo te sodbe (1. točka izreka) sodišče pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.