Jedro

Določba 302. člena ZFPPIPP ureja prerekanje terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu. Če je prerekana upnikova terjatev iz prvega odstavka tega člena, mora tisti, ki je prerekal terjatev, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve. Tožbo iz drugega odstavka tega člena mora tisti, ki je prerekal terjatev, vložiti proti upniku, katerega terjatev je prerekal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta pravdni stranki bili v času pet let pred začetkom stečaja v zunajzakonski skupnosti in da je bilo izpodbojno dejanje (notarski zapis o izvršljivosti in hipoteki terjatve z dne 12. 1. 2017) storjeno v tem času (slabe tri mesece pred začetkom stečaja nad tožnico).

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne.

II. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem stroškovnem delu (5. točka izreka) spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči plačati stroške v višini 4.118,30 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pritožbene stroške v višini 141,86 EUR v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo notarski zapis posojilne pogodbe in sporazum o zavarovanju denarne terjatve po 142. členu Stvarnopravnega zakonika z dne 12. 1. 2017 notarja A. A. iz Ljubljane in njune učinke, ki je bil sklenjen med tožečo stranko kot dolžnico in zastavljiteljico ter toženo stranko kot zastavnim upnikom, na podlagi katerega je tožena stranka do tožeče stranke pridobila terjatev v znesku 36.000,00 EUR s pripadki ter vsebovano zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo hipoteke ter zaznambe neposredne izvršljivosti terjatve pri tožeči stranki lastnem solastniškem deležu do 1/4 nepremičnine k.o. X, stavba in del stavbe, ki so v zemljiški v korist tožene stranke vknjiženi z navedenimimi ID znaki (vknjižbe hipoteke) in zaznambe neposredne izvršljivosti in izrecno in nepogojno dovolilo tožeče stranke toženi, da se v korist tožene vpiše zastavna pravica na osebnem vozilu znamke Fiat, za katero je AJPES izdal potrdilo o opravljenem vpisu (1. točka izreka sodbe).

Glede vknjižbe hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti terjatve pri zgoraj navedenem solastniškem deležu tožnice je dovolilo vknjižbo izbrisa hipoteke ter zaznambe neposredne izvršljivosti (2. točka izreka).

Glede vpisa zastavne pravice na osebnem vozilu je dovolilo, da se izbriše in se AJPES-u naloži, da na podlagi te sodbe izvede izbris zastavne pravice v registru neposestnih stvarnih pravic (3. točka izreka).

Ugotovilo je tudi, da ne obstoji zavarovana navadna terjatev toženca do tožeče stranke v višini 36.000,00 EUR ter da mora tožena stranka tožeči povrniti 2.757,90 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. in 5. točka izreka).

2. Zoper 1., 2. in 4. točko izreka sodbe se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagala, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi oziroma zadevo vrne sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je vložila pritožbo zoper 5. točko izreka sodbe in sicer zoper odločitev o stroških zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pravilno odmeri pravdne stroške in jih prisodi tožeči stranki. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je od 29. 3. 2017 v osebnem stečaju. Toženec je v stečaju prijavil terjatev v višini 36.000,00 EUR zavarovano z ločitveno pravico na v 1. točki te obrazložitve navedeni nepremičnini in na osebnem vozilu. Sodišče prve stopnje je v skupno obravnavanje združilo dve zadevi, v katerih je upravitelj najprej izpodbijal pravna dejanja (glede nastanka terjatve toženca na podlagi posojilne pogodbe in zavarovanja le-te) osebne dolžnice v korist toženca in potem še prerekal prijavljeno terjatev toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev ne obstoja in da je tudi podana izpodbojnost pravnega dejanja v skladu s 391. členom v zvezi z 271. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

Glede pritožbe tožene stranke

6. Iz pritožbe tožene stranke je razvidno, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje le v povezavi s terjatvijo v višini 21.000,00 EUR in v zvezi z zavarovanjem in zaznambo neposredne izvršljivosti v povezavi z nepremičnino k.o. X. Glede zneska prerekane terjatve v višini 15.000,00 EUR in zavarovanja povezanega z avtomobilom Fiat je namreč tožena stranka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje priznala dejstvo, da toženec tega zneska tožnici nikoli ni dal, čeprav je to zapisano v notarskem zapisu. Iz istih razlogov tudi ni vložil pritožbe zoper ta del sodbe. Pritožbeno sodišče se je zato ukvarjalo le s terjatvijo v višini 21.000,00 EUR in z zaznambo neposredne izvršljivosti in hipoteke pri nepremičnini k.o. X. 7. Pritožbeno sodišče primarno ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevaje vloženi tožbi upravitelja in združitev pravd pravilno ugotovilo, da terjatev v višini 36.000,00 EUR (pritožbeno izpodbijano 21.000,00 EUR) ne obstoji.

8. Določba 302. člena ZFPPIPP ureja prerekanje terjatev, ki temeljijo na izvršilnem naslovu. Če je prerekana upnikova terjatev iz prvega odstavka tega člena, mora tisti, ki je prerekal terjatev, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo za ugotovitev neobstoja prerekane terjatve. Tožbo iz drugega odstavka tega člena mora tisti, ki je prerekal terjatev, vložiti proti upniku, katerega terjatev je prerekal. 9. Upravitelj je vložil tožbo proti tožencu, saj njegova terjatev temelji na notarskem zapisu, ki je izvršilni naslov.

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da terjatev toženca na podlagi posojilne pogodbe ne obstoji in da je fiktivna. Ugotovilo je, da toženec ni zmogel dokazati denarnega toka 36.000,00 EUR tožnici, saj je zatrjeval (ne pa tudi dokazal), da je denar tožnic posojal za razne izdatke (letalske karte, namestitev v ZDA, plačilo sodne takse za pravdo pred Okrožnim sodiščem v Celju) in da sta potem to kot skupno posojilo zapisala v spornem notarskem zapisu. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je kršilo določila postopka, ko ni zaslišalo pravdnih strank, ko bi toženec lahko povedal, kako je za tožnico zalagal stroške potovanj v ZDA za potrebe posla in da (tudi) iz tega izvira njegova terjatev. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. Predlagani dokaz ni bil v zadostni meri konkretiziran.

Določba 212. člena ZPP namreč določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika.

Pritožbeno sodišče namreč v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom toženca ugotavlja, da svojih navedb o predhodnih „zalaganjih stroškov“ tožnice ni ustrezno konkretiziral tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti (npr. tako, da bi opredelil, kdaj in od kod do kod so prevozi potekali, koliko so stale letalske vozovnice in namestitve v ZDA itd.), pri čemer pa vsebina dokaza (zaslišanje pravdnih strank) pomanjkljive trditvene podlage ne more in ne sme nadomestiti.1 Pritožbene navedbe o tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb, za katere vse namene je tožnici posojal denar, so ostale na ravni pavšalnosti, saj jih ne konkretizira, prav tako ne pojasni, katera dejstva o dogovoru z dne 25. 3. 2016 so pomembna. Tudi očitek sodišču prve stopnje, da je napačno navedlo, da ni predložil dokumentacije, ostane na ravni pavšalnosti, saj ne pojasni, katerih listinskih dokazov ni upoštevalo, še več, navede, da jih ni predložil v izogib podvajanju, čeravno ne pojasni, za katere konkretne listine naj bi sploh šlo.

11. Sodišče prve stopnje je sicer ugotavljalo tudi izpodbojnost pravnih dejanj dolžnice, kar glede na njegovo ugotovitev, da terjatev toženca zoper stečajno dolžnico ne obstoji (4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje), ne bi bilo potrebno. Posledično je pritožnik izpodbijal sodbo in njene razloge tudi glede izpodbijanja pravnih dejanj in zato je sodišče druge stopnje odgovorilo nanje.

12. Določba 391. člena ZFPPIPP določa posebna pravila o izpodbojnosti za dolžnike, ki so fizične osebe in sicer je (1.) obdobje izpodbojnosti iz 269. člena ZFPPIPP v postopku osebnega stečaja zadnjih pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja za: 1) pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro naslednjih oseb: - osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, - pravne osebe, v kateri je imel stečajni dolžnik ali osebe, ki so z njim ožje povezane, v času, ko je bil sklenjen pravni posel ali izvedeno drugo pravno dejanje, posamično ali skupaj najmanj 25 odstotni delež v kapitalu ali 25 odstotni delež glasovalnih pravic ali pravico imenovati ali odpoklicati osebe, upravičene za njeno zastopanje, - pravne osebe, v kateri je stečajni dolžnik ali oseba, ki je z njim ožje povezana, v času, ko je bil sklenjen pravni posel ali izvedeno drugo pravno dejanje, opravljala funkcijo, pri kateri je bil v skladu s pravili te pravne osebe ali na podlagi zakona upravičen za njeno zastopanje, ali - pravne osebe, ki je imela v času, ko je bil sklenjen pravni posel ali izvedeno drugo pravno dejanje, položaj povezane družbe po 527. členu ZGD-1 s pravno osebo iz druge ali tretje alineje te točke, in 2) pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena tega zakona.

(2) Pravna dejanja iz 1. točke prvega odstavka tega člena so izpodbojna ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka 271. člena tega zakona.

13. Določba 271. člena ZFPPIPP ureja izpodbojnost pravnih dejanj dolžnika, ki je pravna oseba, in 1) sicer je izpodbojno pravno dejanje:

(1) če je bila posledica tega dejanja: - bodisi zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno, - bodisi, da je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika, in

(2) če je oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

2) Pravno dejanje stečajnega dolžnika, na podlagi katerega je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, je izpodbojno ne glede na to, ali je izpolnjen pogoj iz 2. točke prvega odstavka tega člena.

3) Za pravno dejanje, ki je izpodbojno po prvem ali drugem odstavku tega člena, velja tudi opustitev pravnega dejanja, zaradi katere je stečajni dolžnik izgubil premoženjsko pravico ali je zanj nastala kakšna premoženjska obveznost. 14. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki ožje povezani osebi in sicer izven zakonska partnerja, zato je zaključilo, da je izpodbojno pravno dejanje glede notarskega zapisa o izvršljivosti in hipoteki na nepremičninah k.o. X, ne da bi ugotavljalo subjektivni element izpodbojnosti iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

15. Pritožnik izpodbija to ugotovitev sodišče prve stopnje s trditvami, da naj bi bil poročen in sicer naj bi imel soprogo v ZDA ter tako ni mogel biti v izven zakonski skupnosti s tožnico. V zvezi s tem pa ni predlagal nobenih konkretnih dokazov, razen svojega zaslišanja, pa tudi ta dokazni predlog je nekonkretiziran, saj bi moral toženec podati kaj več trditev o svoji zakonski zvezi v ZDA, da bi jih lahko sodišče prve stopnje z izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem preverilo. Na drugi strani je namreč tožnica uspela dokazati, da je toženec v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (P 395/2014) izjavil (priloga spisa A25, str. 7), da je v bližnjem odnosu s tožnico in je na vprašanje, v kakšni zakonski ali zunajzakonski zvezi živita, odgovoril, da sta partnerja približno devet let. Ne držijo pritožbene navedbe, da je s tem mislil na poslovni odnos in da je za nesporazum kriv prevod, saj tudi iz angleškega zapisa zaslišanja izhaja, da se je vprašanje v angleškem jeziku glasilo: „Does the gentleman have a close relationship with plantiff?“ in odgovor: „Yes I do“. Na vprašanje: „Is he living in a marital or extramarital union?“ je odgovoril: „So we have been partners for approximately 9 years.“ Pritožbeno sodišče ugotavlja, da trditve pritožnika o sodni praksi glede obstoja zunaj zakonske skupnosti, niso relevantne, saj je prešlo trditveno in dokazno breme, da ovrže obstoj izven zakonske skupnosti s tožnico nanj, tako da dokaže zatrjevani obstoj zakonske zveze v ZDA in ovrže dejstvo, da ne drži zapis iz Okrožnega sodišča v Celju glede obstoja izven zakonske skupnosti. Sam pa tega trditvenega (s kom je poročen v ZDA, kje ta oseba živi, kdaj se je poročil itd.) in tudi dokaznega bremena (ni predložil nobenih dokazov razen pavšalne navedbe o lastnem zaslišanju s tem v zvezi) ni zmogel, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna.

16. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, da sta pravdni stranki bili v času pet let pred začetkom stečaja v zunajzakonski skupnosti in da je bilo izpodbojno dejanje (notarski zapis o izvršljivosti in hipoteki terjatve z dne 12. 1. 2017) storjeno v tem času (slabe tri mesece pred začetkom stečaja nad tožnico).

17. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ni se opredeljevalo o toženčevem vztrajanju, da je tožnici denar posodil in da pa ne ve, kaj je tožnica s tem denarjem plačala, saj so povsem nekonrkretizirane.

18. Ker so se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki tožene stranke izkazali za neutemeljene, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi tožene stranke odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te odločbe (353. člen ZPP).

Glede pritožbe tožeče stranke

19. Sodišče prve stopnje je zavrnilo 1.783,53 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke, ker je menilo, da je tožnica neupravičeno vložila dve tožbi in s tem povzročila nepotrebne stroške. Sodišče namreč v skladu z določbo 155. člena ZPP povrne samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo.

20. Pritožbeno sodišče po pregledu (združenega) spisa ugotavlja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna v delu, ko tožnici ni priznalo stroškov za pripravljeno vlogo, saj sta obe vlogi (tako v zadevi (XI Pg 2688/2017 in XI Pg 2288/2017) povsem identični in tako s sestavo vloge z dne XI Pg 2288/2017 z dne 19. 2. 2019) tožnici niso nastali posebni stroški, ki bi jih bilo treba še enkrat priznati (sodišče prve stopnje jih je priznalo za identično vlogo v zadevi XI Pg 2688/2017 z dne 19. 2. 2017).

21. Pritožbeno sodišče pa ji je priznalo stroške za tožbo v zadevi XI Pg 2288/2017 z dne 19. 2. 2017) v višini 800 odvetniških točk (skupaj z 2% administrativnimi stroški in pripadajočim DDV), saj je vsebina tožbe drugačna od tiste v zadevi XI Pg 2688/2017 z dne 20. 12. 2017 in je sledilo pritožbenim navedbam upravitelja, da je tako ravnal, ker je moral slediti določbam ZFPPIPP, ki določajo stroge prekluzivne roke glede vlaganja tožb na izpodbijanje oziroma ugotovitev terjatve. Iz istega razloga je priznalo stroške sodne takse za tožbo v zadevi XI Pg 2288/2017 v višini 873,00 EUR. Dodatno mu je priznalo 1.360,40 EUR in skupno torej znašajo stroški (z že priznanimi 2.757,90 EUR) 4.118,30 EUR, ki jih mora plačati tožena stranka v roku 15 dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

22. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je s pritožbo uspela v 76 %, zato ji mora tožena stranka povrniti sorazmeren del njenih stroškov (250 točk za pritožbo, skupaj z 2% administrativnimi stroški in pripadajočim DDV), kar znese 141, 86 EUR.

1 Npr. sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. III Ips 12/2004 s 26. 11. 2015, sodba Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 66/2010 s 1. 2. 2010 ter sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 800/2016 s 27. 9. 2017.