Jedro

Gre za ugotovitev dejstva o neupravičeni predložitvi akceptnega naloga v vnovčitev. Edino dejstvo, ki ga je z ugotovitveno sodbo mogoče ugotavljati, je le ugotovitev pristnosti ali nepristnosti kakšne listine ne pa ugotovitev drugih dejstev, sicer pomembnih za odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku. Tožnik tudi nima pravnega interesa kot splošne predpostavke za izdajo ugotovitvene sodbe, če isti cilj lahko doseže z dajatveno.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki glasi: "Ugotovi se, da je tožena stranka neupravičeno predložila akceptni nalog št. C 6633624 za znesek 5.185.700,37 SIT," zavrne. V preostalem izpodbijanem delu (2., 4. in 5. točka izreka) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo, da je tožena stranka neupravičeno predložila na vnovčenje akceptni nalog št. C 6633624 za znesek 5.185.700,37 SIT (1. točka izreka) in toženi stranki naložilo, da mora tožeči plačati znesek 5.185.700,37 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.2.1996 dalje do plačila v 8-ih dneh (2. točka izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek 7zavrnilo (3. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 558.280,00 SIT v 8-ih dneh (4. točka izreka) in odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške (5. točka izreka). Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz "vseh pritožbenih razlogov" in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Navedla je, da je tožeča stranka zamujala z deli, prav tako dela niso bila vredu opravljena, na kar je bila tožeča stranka večkrat opozorjena. Sodišče predloženih dokazov v tej smeri ni presojalo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je bila prisiljena vnovčiti akceptni nalog, saj je sama svoje pogodbene obveznosti izpolnila, kar pa ne velja za tožečo stranko. Za vnovčenje akceptnega naloga je imela podlago v 6. členu pogodbe, saj sta stranki v njem sporazumno izbrali zavarovanje in določili široke možnosti vnovčitve inštrumenta zavarovanja, kar dokazuje izdan bianco akceptni nalog. Zato ne more biti odločilno, kaj je tožena stranka vpisala v akceptni nalog, pač pa vsebina pogodbenega razmerja. Nerazumljiv je zaključek prvostopnega sodišča, ki se ga ne da preizkusiti, da je tožena stranka dolžna vrniti znesek zaradi neutemeljene vnovčitve akceptnega naloga tudi, če bi bila na drugi podlagi res upravičena do njega, v tem primeru bi bila tožeča stranka neupravičeno obogatena. Iz obrazložitve sodbe tudi ni razvidno, v čem je smotrnost odločitve sodišča za dovolitev razširitve tožbe. Glede na postavljeno vrednost spornega predmeta pa so tudi pravdni stroški previsoko odmerjeni. Pritožbenih stroškov ni priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je z ugotovitveno sodbo odločilo, da je tožena stranka neupravičeno predložila v vnovčitev akceptni nalog št. C 6633624 za znesek 5.185.700,37 SIT. Gre za ugotovitev dejstva o neupravičeni predložitvi akceptnega naloga v vnovčitev. Edino dejstvo, ki ga je z ugotovitveno sodbo mogoče ugotavljati, je le ugotovitev pristnosti ali nepristnosti kakšne listine (1. odstavek 187. člena ZPP) ne pa ugotovitev drugih dejstev, sicer pomembnih za odločitev o dajatvenem tožbenem zahtevku. Tožnik tudi nima pravnega interesa kot splošne predpostavke za izdajo ugotovitvene sodbe, če isti cilj lahko doseže z dajatveno. Dajatveni zahtevek pa je tožeča stranka uveljavljala v teku pravdnega postopka. Na podlagi 4. točke 373. člena ZPP je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v ugotovitvenem delu spremenilo tako, kot izhaja iz 1. točke dispozitiva te sodbe. V preostalem delu pritožba ni utemeljena. Akceptni nalog je listina, ki o nastalem pravnem razmerju seznanja druge, zlasti Agencijo za plačilni promet. Pravno razmerje, iz katerega izvira akceptni nalog, pa je naročilo. Z njim izdajatelj akceptnega naloga naroči prevzemniku naročila, da zanj predloži akceptni nalog Agenciji za plačilni promet v izvršitev, da bi prevzemnik naročila lahko dosegel izpolnitev neke terjatve od naročitelja (primerjaj 1. odstavek 749. člena in 770. člen ZOR). Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožeča stranka kot naročnik toženi stranki kot prevzemniku naročila izročila bianco akceptni nalog. Vendar bi ga tožena stranka morala izpolniti skladno z naročilom, za katerega ji je bil akceptni nalog izročen. Obseg naročila sta pravdni stranki določili v 6. členu Pogodbe št. 31/95 o izvajanju gradbenih del (priloga A2). Tožeča stranka kot izvajalec del je toženi stranki kot naročniku izročila akceptni nalog za zavarovanje kvalitete in roka izvedbe del (torej v zavarovanje jamčevalnih zahtevkov tožene stranke in dogovorjenih penalov zaradi zamude) z naročilom, da ga tožena stranka sme vnovčiti le v primeru, če bi tožeča stranka prekršila dogovor, da bo prevzeta dela izvršila po dogovorjeni tehnični dokumentaciji, tehničnih predpisih, veljavnih standardih in določbah pogodbe, kot pravilno ugotavlja pravostopno sodišče. Pri tem je prvostopno sodišče tudi dokazno pravilno ocenilo predložene listine in napravilo pravilen zaključek, da je tožena stranka vnovčila akceptni nalog, ker je po plačilu začasne situacije za oktober 1995 naknadno ocenila zmanjšanje vrednosti del za 5.185.700,37 SIT (priloga B2) zaradi nepravilno vodene gradbene knjige, kar je razvidno tudi iz namena plačila, vpisanega v akceptni nalog: "vračilo preplačila po poračunu za pogodbo 31/95 objekt Godomin." Nepravilno vodene gradbene knjige pa ni moč enačiti z nekvalitetno opravljenimi gradbenimi deli. Neutemeljen je očitek prvostopnemu sodišču, da ni ocenjevalo ostalih dokaznih listin tožene stranke, iz katerih je razvidno, da je tožečo stranko opozarjala na zamudo pri izvedbi del in napake del. Te listine je prvostopno sodišče ocenilo in pravilno zaključilo, da tožena stranka višine vnovčenega zneska akceptnega naloga ni utemeljevala z zamudo in nekvaliteto opravljenih del. K temu pritožbeno sodišče le še dodaja, da tožena stranka niti ni pojasnila, kolikšen del zneska iz vnovčenega akceptnega naloga naj bi odpadel na zahtevek iz naslova zamude (glede na 12. člen pogodbe) in kolikšen del na jamčevalni zahtevek zaradi nekvalitetne izvedbe del. Ob zgoraj povedanem je prav iz vsebine pogodbenega razmerja, na kar izrecno opozarja pritožnik razbrati, da tožena stranka akceptnega naloga ni uporabila skladno z namenom, za katerega ji je bil izročen, s čimer je prekoračila obseg danega ji naročila ob izročitvi akceptnega naloga po 6. členu pogodbe. Za vnovčitev akceptnega naloga ni imela podlage v citiranem določilu pogodbe. Odločitev prvostopnega sodišča, temelječa na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in določilu 210. člena ZOR je zato materialnopravno pravilna. Glede na trditveno podlago spora (neutemeljenost ali utemeljenost vnovčitve akceptnega naloga) pa se prvostopnemu sodišču ni bilo potrebnospuščati v presojo, ali ima tožena stranka kakršnekoli druge zahtevke iz pogodbe o izvajanju gradbenih del. V tem postopku namreč zahtevka ni uveljavljala v pobot, niti ni vložila nasprotne tožbe. Prvostopno sodišče sicer res ni obrazložilo, zakaj ocenjuje dopustitev spremembe tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka še na dajatveni del kot smotrno. Dajatveni zahtevek je temeljil na isti dejanski in pravni podlagi kot ugotovitveni. Razlogi ekonomičnosti postopka tedaj narekujejo dovolitev spremembe tožbe tudi v primeru, če se tožena stranka spremembi upira. Očitana pomanjkljivost pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni mogla vplivati. Pritožnik zmotno meni, da so odmerjeni stroški glede na postavljeno vrednost spornega predmeta previsoki. Pri tem očitno kot vrednost spora ocenjuje znesek, naveden v tožbi po vložitvi ugotovitvenega zahtevka (pcto 500.000,00 SIT). Čim pa je tožeča stranka postavila dajatveni zahtevek, je sodišče od uveljavljanja le tega imelo podlago za odločitev o stroških postopka, upoštevaje tudi višino dajatvenega zahtevka. Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti (2. odstavek 365. člena ZPP). Ker tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, je pritožbo v preostalem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Delna sprememba sodbe bi narekovala tudi spremembo odločitve o stroških vsega postopka (2. odstavek 166. člena ZPP). Ker pa do spremembe tožbe toženi stranki posebni pravdni stroški niso nastali, ugotovitveni del zahtevka pa je bil le dejanska podlaga za odločanje o dajatvenem zahtevku, ni mogoče trditi, da navedbe iz tožbene naracije niso bile potrebne. Pritožbeno sodišče zato odmere stroškov prvostopnega sodišča ni spreminjalo. Določbe ZPP/77 je pritožbeno sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS št. 26/99).