Jedro

Pravica uporabe družbene lastnine se je pridobila z odločbo, vpis v zemljiško knjigo pa ni bil konstitutivnega, temveč le deklaratornega značaja, zato se je pogosto dogajalo, da dejansko izvršenemu pravnemu prometu z nepremičninami niso sledili ustrezni vpisi v zemljiško knjigo. Predlagatelju torej ne more škoditi, da njegov pravni prednik ni pravočasno poskrbel za vpis svoje pravice uporabe na zdaj spornem delu poslovnega prostora. To pa pomeni, da predlagatelju ni mogoče odrekati pravice do odškodnine po 73. členu ZDen, ker je moral svoj poslovni prostor prepustiti denacionalizacijskim upravičencem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo predlog za določitev odškodnine na podlagi 73. člena Zakona o denacionalizaciji (1) (ZDen). Sklenilo je tudi, da vsak udeleženec nosi svoje stroške postopka.

2. Predlagatelj v pritožbi predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je skupna kvadratura spornega poslovnega prostora, imenovanega „P.“, znašala približno 178 m2. Lokal se je delno nahajal na naslovu G. t. 21, delno pa v stavbi z naslovom G. t. 22, od koder je bil tudi vhod. Predlagatelj je v postopku N 1/2005 uveljavljal pravico do odškodnine za tisti del poslovnega prostora, ki se je nahajal na naslovu G. t. 22, v izmeri 96,06 m2, v tem postopku pa za preostali del istega poslovnega prostora v izmeri 81,07 m2 na naslovu G. t. 21. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je pravni prednik predlagatelja uporabljal navedeni poslovni prostor v izmeri 178 m2 in se zanj zavezal plačati odškodnino Občini Novo mesto. Prostor je bil torej pridobljen odplačno in se je ves čas nahajal v premoženju oziroma sredstvih predlagatelja oziroma njegovih pravnih prednikov. Iz teh sredstev je bil tudi vrnjen denacionalizacijskim upravičencem. Napačna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi navedeno nepremičnino odplačno pridobilo podjetje E. -D.. Iz odločbe Skupščine občine Novo mesto, Komiteja za urbanizem, z dne 21. 10. 1981 izhaja, da je bilo na pravnega prednika E. O., d.d., preneseno le 200,60 m2 stavbe na naslovu G. t. 21. Spornega poslovnega prostora E. O., d. d., niti njeni pravni predniki nikoli niso pridobili ali ga imeli v posesti in uporabljali. Sklepanje sodišča prve stopnje, da bi bil sporni del lokala „P.“, ki je predmet tega postopka, lahko pridobljen tudi neodplačno, nima podlage v izvedenih dokazih. Pritožba opozarja na izpovedi zaslišanih prič, da je sporne prostore od sredine šestdesetih let uporabljal M.. Sodišče bi moralo upoštevati dejansko stanje, ne pa neurejenega zemljiškoknjižnega stanja, ki se od dejanskega razlikuje. Svoje odločitve ne bi smelo opreti na „Elaborat o vplivu denacionalizacije poslovnih enot na poslovanje M. S., d.o.o.“ iz septembra leta 1992, saj ga nobena od strank ni predlagala kot dokaz v tem postopku. Lokal v izmeri 178 m2 samo na naslovu G. t. 22 ni nikoli obstajal. Kje se je izgubilo odplačno pridobljenih 81,07 m2 spornega poslovnega prostora na naslovu G. t. 21, pa sodišče prve stopnje ni pojasnilo.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje, ki je v prejšnjem postopku ugodilo predlogu, je tokrat pri ponovnem odločanju o predlagani odškodnini podvomilo o aktivni legitimaciji predlagatelja. Razlogi, s katerimi je pojasnilo svojo odločitev o zavrnitvi predloga, pa po presoji pritožbenega sodišča niso prepričljivi, niti ne pravilni.

6. Ob nesporni ugotovitvi, da je pravni prednik predlagatelja zasedal prostore na naslovu G. t. 22, ki jih je naknadno razširil še v objekt na naslovu G. t. 21, je sodišče prve stopnje spregledalo naslednja dejstva: objekt na naslovu G. t. 21 stoji na parceli št. 1673 k.o. X., objekt na naslovu G. t. 22 pa na parceli št. 1669 iste k.o.; poslovni prostor, imenovan „P.“, je imel na G. t. 22 samo naslov, tam pa je bil tudi vhod v lokal; po sporazumu o odškodnini z dne 19. 3. 1979 z dodatkom z dne 25. 5. 1979 se je pravni prednik predlagatelja Občini Novo mesto zavezal plačati odškodnino za poslovni prostor na naslovu G. t. 22 v izmeri 178 m2; po izpovedih prič (D. P. in M. P. – na naroku 26. 5. 2010) je bila v pritličju stavbe na G. t. 21 levo trgovina E. – D., desno pa M.; predlagatelj je v nepravdni zadevi N 1/2005 pri istem sodišču že izposloval odškodnino za poslovni prostor v izmeri 96,06 m2, ki je lociran v stavbi na G. t. 22; po pravnomočni odločbi Ministrstva za kulturo RS z dne 8. 3. 2004 je denacionalizacijskima upravičencema (I. N. in S. P.) pripadel poslovni prostor v izmeri 197,97 m2 v pritličju levo poslovnostanovanjske stavbe G. t. 21, N. m., ki jima ga je morala vrniti v last in posest E. O., d.d., kot pravna naslednica E. – D.; po odločbi Skupščine občine Novo mesto, Komiteja za urbanizem, z dne 21. 10. 1981 je E. – D. pridobila v uporabo poslovni prostor na G. t. 21 v izmeri (le) 200,6 m2, medtem ko se je njena pravna naslednica E. O. d.d., vknjižila kot lastnica celotne nepremičnine s parc. št. 1673 k.o. X (stavbišče s stanovanjsko stavbo 443 m2, stavbišče z gospodarskim poslopjem 26 m2 in dvorišče 102 m2).

7. Po navedenem so pomisleki sodišča prve stopnje o površini poslovnega prostora „P.“ odveč. Nobenega dvoma ne more biti, da je skupna površina poslovnega prostora znašala 178 m2. Od tega se je zdaj spornih 81,07 m2 tega poslovnega prostora očitno nahajalo v stavbi na G. t. 21, in sicer v pritličju desno, kamor je pravni prednik predlagatelja razširil svoj poslovni prostor iz stavbe na G. t. 22. Predlagatelj je s predloženimi listinami izkazal, da je njegov pravni prednik plačal odškodnino za 178 m2 poslovnega prostora, s čimer je pridobil tudi pravico uporabe v takšnem obsegu. Dejstvo, da iz obračuna amortizacije osnovnih sredstev iz leta 1992 ne izhaja površina poslovnega prostora „P.“, glede na vse ostale zbrane dokaze ne more biti v škodo predlagatelja. Elaborat o vplivu denacionalizacije poslovnih enot na poslovanje M. S., d.o.o., iz septembra leta 1992 pa bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo v dokazne namene šele tedaj, če bi z njegovo vsebino poprej seznanilo oba udeleženca postopka in jima tako omogočilo, da se o tem dokazu izjavita. Niti predlagatelj niti nasprotna udeleženka namreč tega dokaza nista predlagala, v elaboratu navedena površina poslovnega prostora (77 m2) pa je očitno tudi sporna.

8. Vse kaže, da je bil tudi zdaj sporni del poslovnega prostora „P.“ v izmeri 81,07 m2, ki je bil z delno odločbo Ministrstva za kulturo RS z dne 14. 5. 1996 vrnjen denacionalizacijskima upravičencema, ne samo v posesti, ampak tudi v uporabi pravnega prednika predlagatelja. Dejstvo, da je bil ta po navedeni odločbi le zavezanec za vrnitev v posest, je mogoče pripisati zgolj zemljiškoknjižnemu stanju, ki se v tem primeru razlikuje od dejanskega. Navsezadnje je tudi iz obrazložitve navedene odločbe razvidno, da je imel poslovni prostor v uporabi pravni prednik predlagatelja, čemur E. O., d.d., ni oporekala. Čeprav ji je bilo z isto odločbo naloženo, da mora dopustiti vknjižbo lastninske pravice v korist denacionalizacijskih upravičencev, doslej v zvezi s tem očitno ni uveljavljala nobenih zahtevkov do nasprotne udeleženke; ta tej, v postopku večkrat ponovljeni trditvi predlagatelja, namreč ni obrazloženo nasprotovala.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bil predlagateljev pravni prednik le posestnik spornega poslovnega prostora in da v denacionalizacijskem postopku torej ni bil vrnjen iz njegovih sredstev, je potemtakem zmoten. Sodišče bi kljub drugačnim zemljiškoknjižnim podatkom vendarle moralo upoštevati dejansko stanje, kot ga je predlagatelju v tem postopku uspelo dokazati. Za promet z upravičenji na nepremičninah v družbeni lastnini so namreč veljala drugačna pravila. Tako se je pravica uporabe družbene lastnine pridobila z odločbo, vpis v zemljiško knjigo pa ni bil konstitutivnega, temveč le deklaratornega značaja, zato se je pogosto dogajalo, da dejansko izvršenemu pravnemu prometu z nepremičninami niso sledili ustrezni vpisi v zemljiško knjigo. Predlagatelju torej ne more škoditi, da njegov pravni prednik po sporazumu z dne 19. 3. 1979 ni pravočasno poskrbel za vpis svoje pravice uporabe na zdaj spornem delu poslovnega prostora. To pa pomeni, da predlagatelju ni mogoče odrekati pravice do odškodnine po 73. členu ZDen, ker je moral svoj poslovni prostor prepustiti denacionalizacijskim upravičencem.

10. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, nato pa tudi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je posledično izostalo ugotavljanje višine odškodnine. Izpodbijani sklep o tem nima razlogov, kar onemogoča njegovo spremembo v pritožbenem postopku. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo pritožbi predlagatelja ter izpodbijani sklep razveljavilo na podlagi 355. člena Zakona o pravdnem postopku (2) (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (3). V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje, upoštevaje navedena izhodišča, znova opredeliti o aktivni legitimaciji predlagatelja in o podlagi njegovega odškodninskega zahtevka, nato pa ugotoviti in odmeriti še višino odškodnine.

11. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

(1) Uradni list RS/I, št. 27/1991 do Uradni list RS, št. 18/2005. (2) Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB 3 in 45/2008. (3) Uradni list SRS, št. 30/1986 in 20/1988 ter Uradni list RS, št. 87/2002, 131/2003 in 77/2008.