Jedro

Pravice kot inštituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahtevka kot inštitutom procesnega prava. Zahtevek kot procesno sredstvo za uresničitev pravice je potrebno uveljaviti v rokih, določenih z zakonom.

Ker tožnik nove odmere starostne pokojnine pod pogoji, določenimi za zavarovance po splošnih predpisih v 38. členu, za vojaške zavarovance v 54. in 55. členu ter za borce NOV v 76. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ni uveljavil v času njegove veljavnosti oziroma v roku iz prvega odstavka 68. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72), ni izpolnil pogoja za priznanje uveljavljene pravice po materialnopravnih predpisih iz omenjenega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi dokončna odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero je bila vzdržana v veljavi odločba tožene stranke z dne 25.2.1994. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje je s to odločbo sicer priznal tožniku pravico do starostne pokojnine, ki jo je od 1.11.1993 na novo odmeril v znesku 52.582,92 SIT na mesec, hkrati pa odločil, da se namesto pokojnine, odmerjene po tej odločbi tožeči stranki kot ugodnejša še nadalje izplačuje akontacija vojaške starostne pokojnine, določena po sklepu SPIZ. Tožena stranka - kot tudi sodišče prve stopnje - je svojo odločitev oprla na določbo 294. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 - ZPIZ), s katero so urejene pravice zavarovancev, ki so dopolnili pogoje po starih predpisih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da med strankama ni sporno dejstvo, da se je tožnik kot vojaški zavarovanec upokojil 31.8.1964, z naslednjim dnem pa se ponovno zaposlil pri Komunalnem zavodu za socialno zavarovanje tako, da je bil nepretrgano v rednem delovnem razmerju tudi v času od 1.9.1964 do 31.7.1967. Po takrat veljavnih predpisih bi imel pravico pod ugodnejšimi pogoji do odmere nove pokojnine iz zavarovalne dobe, dopolnjene po uveljavitvi pokojnine in sicer od 1.8.1967 dalje.

Čeprav tedaj te pravice ni uveljavil, gre za pridobljeno pravico, ki ne zastara, zato je za presojo sporne zadeve uporabiti določila takrat veljavnega Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ, št. 51/64 s spremembami in dopolnitvami). Zato je, po navedbah revidenta, zmoten zaključek izpodbijane sodbe, da je glede na določbo 294. člena ZPIZ, veljavnega od 1.4.1992 dalje, uporabiti le predpise, ki so veljali do 31.3.1992, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 27/83 - 27/89 in Ur. list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) in Zakon o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90) ter Statut skupnosti SPIZ Slovenije (Ur. list SRS, št. 40/83 s spremembami). Sodišče druge stopnje bi moralo za svojo odločitev upoštevati v času prenehanja delovnega razmerja tožniku veljavne predpise. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa mora preizkusiti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah določila 365. člena ZPP. Pri tem je upoštevalo tiste materialnopravne predpise, pomembne za rešitev sporne zadeve (294. člen ZPIZ), ki urejajo pravice zavarovancev, ki so dopolnili pogoje po starih predpisih. Osebe, ki so do 31.3.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih, ki so veljali do tega dne, lahko uveljavijo to pravico po navedenih pedpisih, tudi po tem dnevu (prvi odstavek 294. člena). V drugem odstavku tega člena je izrecno določeno, da se tudi pri odmeri pokojnine po predpisih, ki so veljali do 31. marca 1992, upoštevata pokojninska doba in plače do dneva prenehanja zavarovanja. Ratio legis te določbe je omogočiti zavarovancem, ki so do uveljavitve novega zakona že izpolnili pogoje za priznanje določene pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja po prejšnjih predpisih, da jih tudi po tem datumu uveljavijo po prejšnjih predpisih, če je to zanje ugodnejše. Določba 294. člena ZPIZ je umeščena v 13. del VII. poglavja, ki v prehodnih in končnih določbah ureja razmerja, nastala zaradi prehoda iz ene pravne ureditve v drugo. To pomeni, da je z zakonom določeno, kateri predpisi se uporabljajo za uveljavljanje določenih pravic npr. zavarovancev, ki so dopolnili pogoje po starih predpisih (294. člen), zaradi dokončanja začetih postopkov (293. člen), ponovne odmere pravic iz invalidskega zavarovanja (296. člen), prevedbe po uradni dolžnosti (297. člen), prevedbe na zahtevo (298. člen), pravice oseb, ki niso zavarovane po tem zakonu (299. člen) itd. Za pravilno uporabo predpisa je zato potrebno ugotoviti rok, od katerega kakšna pravna norma velja - torej ima obvezno moč - do trenutka, ko preneha veljati, ko je torej konec njene obveznosti. Čas, ko pravni predpis neha veljati, je lahko določen v samem predpisu ali v predpisu - po hierarhiji pravnih aktov višje stopnje. Sicer pa velja pravilo, da predpis višje pravne veljave vedno lahko razveljavi pravni akt nižje vrste. Za razmerje predpisov enake pravne veljave pa je treba uporabiti pravilo, da pozneje izdani, torej mlajši predpis, razveljavlja starejši predpis, kolikor ima le-ta mlajšemu nasprotno vsebino (derogacija). Če pa pozneje sprejeti pravni predpis starejšega popolnoma odpravi, gre za abrogacijo.

Abrogacijsko ali derogacijsko klavzulo navadno vsebujejo tako imenovane "prehodne in končne določbe".

Tako je za presojo tožbenega zahtevka o ponovni določitvi starostne pokojnine na način in pod pogoji iz 38. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ, št. 51/64 s spremembami in dopolnitvami) veljavnega v času izpolnitve pogojev, uporabiti normo iz 82. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72, 18/76, 58/76), v katero je vgrajena izrečna abrogacija vseh zveznih predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki so bili v veljavi do 1.1.1973. V 75., 76., 78. in 79. členu tega zakona je sicer določeno, da se nekateri od teh predpisov uporabljajo tudi po 1. januarju 1973. Omenjene določbe, ki izjemoma dopuščajo začasno uporabo prej veljavnih predpisov - in sicer do sklenitve ustreznih družbenih dogovorov - se nanašajo na predpise o gostoti zavarovalne dobe, seznamu telesnih okvar, seznamu poklicnih obolenj, ter predpise o matični evidenci. Trajno pa se po predpisih, veljavnih do 31.12.1972, računa pokojninska doba, to je zavarovalna doba, zavarovalna doba s povečanjem in posebna doba, če je bila dopolnjena do tega dne. To pomeni, da je na podlagi določbe 82. člena omenjenega zakona s 1.1.1973 izgubila pravno veljavo določba 38. člena Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju (Ur. list SFRJ, št. 51/64), po katerem je imel starostni upokojenec, ki je po izpolnitvi pogojev iz 24. člena ali iz prvega odstavka 25. člena tega zakona uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo manj kot 40 let, po upokojitvi pa se znova zaposlil in v tej zaposlitvi prebil najmanj 3 leta zavarovanja v delovnem razmerju, pravico, da se mu po prenehanju take zaposlitve odmeri na zahtevo nova starostna pokojnina. Nova pokojnina se odmeri glede na skupno pokojninsko dobo, ki jo je upokojenec dopolnil pred upokojitvijo ali po upokojitvi, ki pa mora dosegati največ 40 oziroma 35 let, pri tem se pokojninska osnova v smislu 30. člena tega zakona izračuna iz osebnih dohodkov, ki jih je imel upokojenec v zadnjih petih letih zavarovanja, vanjo pa vselej vštejejo osebni dohodki, ki jih je imel v zaposlitvi po upokojitvi (prvi odstavek). Takšnemu upokojencu se torej na njegovo zahtevo starostna pokojnina odmeri povsem na novo ali po drugem odstavku omenjenega zakonskega določila poveča višina (odstotek) že priznane pokojnine. Za odstotno povečanje že priznane pokojnine se štejejo tudi zaposlitve po upokojitvi, ki so trajale manj kot 3 leta, če je upokojenec skupaj s to zaposlitvijo dopolnil pokojninsko dobo 40 (moški) oziroma 35 (ženske) let. Rok za uveljavitev te pravice je bil po določbi prvega odstavka 68. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72 s spremembami in dopolnitvami) odprt še do 31.12.1972, torej bi moral tožnik najkasneje do takrat uveljaviti pravico do nove odmere pokojnine po predpisu, ki je veljal v letu 1967. Pravice kot inštituti materialnega prava se uveljavljajo z vložitvijo zahtevka kot inštitutom procesnega prava. Zahtevek kot procesno sredstvo za uresničitev pravice je potrebno uveljaviti v rokih, določenih z zakonom. Tako določeni zakonski roki niso zastaralni, pač pa prekluzivni roki - z njihovim iztekom preneha sama pravica, če zakon ne določa drugače, ne le zahtevek za njeno uveljavitev.

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - kot materialne pravice - po določbi drugega odstavka 4. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) kot pravilno poudarja revizija, ne zastarajo, razen dospelih neizplačanih zneskov pokojnin in drugih denarnih prejemkov v primerih, določenih s tem zakonom. V obravnavanem primeru zato ni sporno vprašanje vštetja pokojninske dobe tožniku v zavarovalno dobo in sicer ves čas od 1.9.1942 dalje s presledki do 31.12.1989, ko mu je prenehalo zavarovanje samostojne dejavnosti v skupnem trajanju 49 let, 6 mesecev in 6 dni. Tožena stranka je glede na datum vložitve zahteve upoštevala predpise Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega od 1.4.1992, in glede na napotilno normo iz 294. člena uporabila za odmero pokojnine tožniku predpise, ki so veljali do tega dne, konkretno določbe 51., 53., 54. in 103. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 23/82 do 44/90). Za uporabo omenjenega predpisa je torej v danem primeru odločilnega pomena datum vložitve zahtevka in ne datum izpolnitve pogojev za pridobitev določene pravice. Pravica, če naj bo prisojena, mora biti uveljavljena na način in v roku, določenim z zakonom. Ker tožnik nove odmere starostne pokojnine pod pogoji, določenimi za zavarovance po splošnih predpisih v 38. členu, za vojaške zavarovance v 54. in 55. členu ter za borce NOV v 76. členu Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju, ni uveljavil v času njegove veljavnosti oziroma v roku iz prvega odstavka 68. člena Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. list SFRJ, št. 35/72), ni izpolnil pogoja za priznanje uveljavljene pravice po materialnopravnih predpisih iz omenjenega zakona. Zato je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodba ne pomeni materialnopravne zmotne sodbe.

Tudi ob uradnem preizkusu sodbe v materialnopravnem smislu, poleg že omenjenih vprašanj, revizijsko sodišče ni odkrilo, da bi šlo za zmotno uporabo materialnega prava.

Ker v reviziji ni podan razlog, zaradi katerega je bila vložena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP, Temeljnega zakona o pokojninskem zavarovanju in Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).