Jedro

Okoliščine, ki jih je navajal toženec in jih sedaj ponavlja (bolezen, preživljanje sina) niso izjemne in nepredvidljive oz. ga niso ovirale, da bi sprožil postopek uveljavljanja subvencije, česar namreč ni storil. Za bolezen je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni težja oz. hujša; razlog za zdravljenje je bilo večkrat slabo počutje, enkrat pa prometna nesreča, ki jo je kot kolesar utrpel zaradi zaužitega alkohola.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je bila sklenjena najemna pogodba za socialno stanovanje za nedoločen čas. Ker naj bi toženec leta 2013 prenehal plačevati najemnino in obratovalne stroške, mu je tožnik poslal opomin, in ker toženec kljub temu svojih obveznosti ni plačal, je vložil tožbo.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku po tej tožbi ugodilo in razsodilo, da se najemna pogodba odpove, da je toženec dolžan izprazniti stanovanje v roku 90 dni ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Sodišče je tožencu naložilo še plačilo 1.469,30 EUR (zapadle najemnine) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka v višini 729,95 EUR.

3. Toženec ni prerekal neplačila najemnin, ampak se je skliceval na obstoj izjemnih okoliščin po 104. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1), zaradi katerih najemne pogodbe ni mogoče odpovedati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec sicer večkrat v bolnišnici, vendar zaradi različnih vzrokov in nikoli za več dni, zato ni ocenilo, da gre za hujšo bolezen oz. za izjemne okoliščine. Toženec se je skliceval še na obveznost plačevanja preživnine, kar je sodišče prav tako zavrnilo, češ da ne gre za izjemno okoliščino in kot nerelevantno ocenilo tudi, da s tožencem živi njegov 23-letni sin, ki je brezposeln in ga zato preživlja toženec. Ker toženec ni predložil potrdila o sinovem šolanju, je sodišče štelo, da ga glede na starost toženec niti ni dolžan preživljati.

4. Zoper sodbo se toženec pritožuje, uveljavlja razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledične nepravilne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in novo sojenje. Nasprotuje oceni, da pri njem ne gre za izjemne okoliščine, pravi da je izkazal svojo večkratno hospitalizacijo in obremenitev plače zaradi preživninskih obveznosti. Dodaja, da je nekajkrat vlagal v stanovanje (6.000 EUR za napeljavo centralne napeljave, 5.000 EUR za prenovo kopalnice) in s tem dejansko povečal vrednost stanovanja. Meni, da bi se njegova terjatev morala pobotati s terjatvijo tožnika.

5. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo določbe materialnega prava in ni storilo relevantnih kršitev določb postopka.

8. Nesporno je, da toženec ni plačeval najemnin od januarja 2013 do junija 2014 in da ni nič plačal tudi po prejemu pisnega opomina tožnika. Prvostopenjsko sodišče je ob tem pravilno uporabilo tudi določbo 104. čl. SZ-1, ki določa: „Najemniku neprofitnega stanovanja ni mogoče odpovedati najemne pogodbe, če zaradi izjemnih okoliščin, v katerih se je znašel sam in osebe, ki poleg njega uporabljajo stanovanje in katerih ni mogel predvideti oziroma nanje ni mogel in ne more vplivati (smrt v družini, izguba zaposlitve, težja bolezen, elementarne nesreče in podobno), ni zmogel poravnati najemnine in drugih stroškov, ki se plačujejo poleg najemnine v celoti ter je najkasneje v 30 dneh po nastanku okoliščin sprožil postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in v tem roku o tem obvestil lastnika stanovanja.“

9. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, da okoliščine, ki jih je navajal toženec in jih sedaj ponavlja (bolezen, preživljanje sina), niso izjemne in nepredvidljive oz. ga niso ovirale, da bi sprožil postopek uveljavljanja subvencije, česar namreč ni storil. Za bolezen je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni težja oz. hujša; razlog za bolnišnično zdravljenje je bilo večkrat slabo počutje, enkrat pa prometna nesreča, ki jo je kot kolesar utrpel zaradi zaužitega alkohola. Vsega tega konkretno pritožba niti ne izpodbija. Pravilna je tudi ocena, da preživninska obveznost in slabe premoženjske razmere same po sebi še ne pomenijo utemeljenega razloga, zaradi katerega najemna pogodbe ne bi smela biti odpovedana. Tožnik je zato upravičeno ukrepal po 112. čl. SZ-1, ki ureja odpoved najemne pogodbe, sodišče pa je pravilno in zakonito odločilo v skladu s pogoji, ki jih določa 113. čl. SZ-1 (izročitev stanovanja lastniku).

10. Pritožnik v pritožbi naposled nedopustno uveljavlja pobotni ugovor. V postopku pred sodiščem prve stopnje tega ni storil in zato glede na določbo 3. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) tega v pritožbi ne more več nadoknaditi.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenih razlogov pritožbo moralo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP), saj tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo (2. odst. 350. čl. ZPP).