Jedro

Kumulativna pogoja za objavo popravka po 26. člena ZMed sta objava neresnice v članku in da je z objavo te neresnice prizadeta pravica ali interes tistega, na katerega se članek nanaša. Članek je potrebno vsebinsko ocenjevati le kot celoto in ne po njegovih parcialnih delih, zlasti ne samo po njegovem naslovu in uvodu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.447,93 EUR, v 15 dneh.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna objaviti popravek članka z naslovom „Neprofitna parkirišča bodo najemniki odplačevali celih 49 let“, v besedilu, kot ga zahteva tožeča stranka, in sicer je dolžna popravek objaviti na 8. in 9. strani svojega medija z enakimi črkami in z enako grafično obdelavo, kot je bil natisnjen članek, na katerega se popravek nanaša. Toženi stranki je naložilo v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v višini 667,50 EUR.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrne, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Sodišče prve stopnje se namreč ni izjasnilo niti z besedo o nujnem pogoju za uveljavljanja pravice do popravka, to je, da je v članku kaj narobe, zaradi česar se sodba ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V postopku se je nedvoumno ugotovilo, da nobena trditev iz članka ni napačna. Sam naslov članka „Neprofitna parkirišča bodo najemniki odplačevali celih 49 let“ je vsakomur razumljiva metafora, ki je povsem običajna in vsakdanja. Vsak povprečen bralec medija F., če tudi izhaja iz nižjih slojev, je članek razumel v opisanem kontekstu. Če v članku ni nič narobe, to avtomatično izključuje pravico do popravka, ne glede na pravico zasebnega interesa tistega, ki to zahteva. Tožnik lahko zahteva objavo popravka, če izkaže, da je prizadet njegov zasebni oziroma poslovni interes. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik izkazal obstoj resnega interesa. Klic nekaj desetih prosilcev od 2909 prosilcev, za katere je bila objava članka zanimiva, ne pomeni posebno velikega števila in verjetno število klicev niti bistveno ne odstopa od števila rednih klicev, ki jih tožeča stranka prejme od svojih strank vsak dan, kadar ni nobene zveze z objavo v časopisu. Če je izobrazbena struktura prosilcev nizka, je treba upoštevati dejstvo, da stranke tožnika z nizko izobrazbeno strukturo časnik F. redko berejo in ima časnik F. v takšni strukturi izjemno nizek doseg, torej ni mogel povzročiti neke posebne vznemirjenosti. Priča R. tudi ni vedela povedati, koliko točno strank se je na tožečo stranko obrnilo. Poslovni interes tožeče stranke je bil v lastni promociji, čemur pa pravica do popravka ni namenjena. Torej gre za javni interes po obveščenosti, kar tožena stranka že ves čas priznava, to pa je pravica do odgovora iz 42. člena Zakona o medijih (ZMed). Osebni interes oziroma poslovni interes tožnika mora biti prizadet v takšni meri, da mu to na podlagi določb ZMed daje upravičenje zahtevati popravek. Sodišče prve stopnje v razlogih ni postavilo standarda prizadetosti zasebnega interesa, ker bi šele ob ustrezni visoki prizadetosti zasebnega interesa tožniku bilo priznati pravico do objave popravka. Prizadetost zasebnega interesa bi bilo potrebno tudi opredeliti kot subjektivno in kot objektivno. Vsaka subjektivna prizadetost namreč ni objektivizirana do te mere, da bi dajala pravico do zahteve za objavo popravka. V konkretnem primeru bi zato bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti na podlagi 2. odst. 35. člena ZMed z ugotovitvijo, da interes tožnika ni bil prizadet. V obravnavanem primeru je vsebina zahtevka nedvomno širše zanimiva in zato v javnem interesu, da se glede tega informira javnost in je zato tožnik upravičen zahtevati objavo odgovora po 42. členu ZMed. Objavo odgovora ali popravka lahko zahteva vsakdo, ki ima pravni interes, kar pomeni, da pisanje določenega medija posega v tematiko iz njegove sfere, pri tem pa je glede na vsebino zahtevka in glede na naravo kršitve na strani medija potrebno ugotoviti, ali je v okviru pravnega interesa za vložitev zahteve temelj zahtevka v zasebnem ali javnem interesu. Kadar gre za javni interes, je pravni interes osebe, ki takšno objavo zahteva, v tem, da širša javnost izve za sicer neko pomembno okoliščino, ki pa ni nujno v direktni zvezi z objavljenim besedilom. In obratno, kadar je pravni interes tožnika v zaščiti zasebnega interesa, gre za popravek v tem smislu, da se konkretne napake v članku popravijo in v okviru tega popravka nečesa, kar je narobe, podajo tudi druge okoliščine, ki so neposredno povezane s popravljenim in ki koristijo zaščiti zasebnega interesa tožnika. V konkretnem primeru tožnik zatrjuje, da je prizadet interes njegovih 2909 prosilcev, ki so sicer njegove stranke, vendar pa glede na število tudi javnost, zato ni nobenega razloga, da ne bi mogel doseči objave odgovora v smislu 42. člena ZMed. Mediji imajo ustavno določeno pravico in dolžnost pravilnega obveščanja javnosti in ustavno zajamčeno pravico do svobode izražanja. Pravico do popravka v smislu 26. člena ZMed pride v poštev le takrat, kadar so v članku neresnice in kar ima za posledico poseg v zasebni interes tistega, na katerega se članek nanaša. Izpodbijana sodba se ne opredeli med določbo 39. člena Ustave RS (svoboda izražanja) v razmerju do določbe 40. člena Ustave RS (pravica do popravka in odgovora). Sodišče prve stopnje preširoko interpretira določbo 40. člena Ustave RS, s čimer direktno vpliva na svobodo izražanja po 39. členu Ustave. Tudi načelo enakega orožja je sodišče prve stopnje napačno uporabilo. Če bi namreč vzdržala njegova logika, bi vsi novinarski članki, ki bi bili izdelani v skladu z vsemi standardi novinarske skrbnosti in profesionalnosti, bili zaradi posega v zasebni interes avtomatično inkriminirani. Pri citatu „vsak najemnik neprofitnega stanovanja bo 18.000,00 EUR, kolikor je za parkirišče plačala V., vračal 49 let“. Gre za vsakomur razumljivo metaforo in ne gre za kakršnokoli napačno informiranost bralcev. Osnovna ekonomska logika pove, da najemniki vedno financirajo investitorja in investitor bo plačanih 18.000,00 EUR skozi najemnino dobil povrnjeno v 49 letih. V postopku pred prvostopenjskim sodiščem se tožena stranka ni več sklicevala, niti ni ugovarjala nesorazmernosti dolžine popravka, zato je obrazložitev v zvezi s tem brezpredmetna. Če sodišče prve stopnje meni, da je pri presoji pravice do popravka nebistvena resničnost oziroma žaljivost zahtevka in resničnost navedb v zahtevanem popravku, bi to pomenilo, da tudi v primeru, ko je članek napisan z vso dolžno novinarsko skrbnostjo in je v njem vse resnično in pravilno, lahko prizadeti lastnik vedno doseže objavo popravka s čisto napačno in lažnivo vsebino in se medij ne bi mogel braniti. Gre za absurd. V konkretnem primeru je bil članek napisan v skladu s pravili novinarske stroke s potrebno skrbnostjo in vse, kar je napisano, je res in prav.

Pritožba je utemeljena.

Res sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izrecno ne izpostavi in se ne opredeli, kaj konkretno v predmetnem članku ni resnica, iz obširnih razlogov pa je nedvoumno ugotoviti, da je očitek neresnice v članku zapis, da bodo neprofitna parkirišča najemniki odplačevali celih 49 let (naslov članka), da bo vsak od najemnikov neprofitnega stanovanja 18.000,00 EUR za parkirišče vračal 42 let in da je 18.000,00 EUR za parkirišče lani plačala L. V. (oboje v uvodu članka). To zadostuje standardu za možnost preizkusa odločitve sodišča prve stopnje, tako da sodišče prve stopnje ni zagrešilo v tej smeri zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka.

Utemeljeno pa nadalje pritožba izrecno in smiselno opozarja, da v članku ni neresnic, ki bi lahko ali bi imele za posledico prizadetost tožnikove pravice ali interesa. Po določbi 1. odst. 26. člena ZMed ima pravico zahtevati objavo popravka objavljenega obvestila vsakdo, katerega pravica ali interes sta bila prizadeta. Da se popravek nanaša na v objavljenem obvestilu podano neresnico, izhaja iz 4. odst. 26. člena ZMed. Torej sta kumulativna pogoja za objavo popravka po 26. člena ZMed, kot ga v tožbi v tej pravdi zahteva tožeča stranka, objava neresnice v članku in da je z objavo te neresnice prizadeta pravica ali interes tistega, na katerega se članek nanaša. Pri vpogledu zgolj naslova in uvoda obravnavanega članka, kjer je zapisano, da bodo neprofitna parkirišča najemniki odplačevali celih 49 let in da bo vsak od najemnikov neprofitnega stanovanja 18.000,00 EUR za parkirišče vračal 42 let, bi se resnično lahko sklepalo, da bodo morali garaže odplačevati najemniki neprofitnih stanovanj. Vendar, ko se članek prebere v celoti, ne more biti nobenega dvoma, da bodo najemniki plačevali le po približno 31,00 EUR mesečne najemnine za parkirišče in s tako plačevano najemnino bo kupcu garaž plačana kupnina povrnjena v 49 letih, kar pa je neoporekana resnica. Po oceni pritožbenega sodišča je zapis celotnega članka tako, kot je predhodno navedeno, razumljiv prav vsakemu bralcu medija F., tudi tistemu z najnižjo, osnovno izobrazbo. Sledi, da zaradi prej citiranega zapisa članek ne obsega neresnice (članek je potrebno vsebinsko ocenjevati le kot celoto in ne po njegovih parcialnih delih, zlasti ne samo po njegovem naslovu in uvodu), torej v tem delu članka ni podlage v 26. členu ZMed za objavo popravka.

Neresnica v članku pa je lahko zapis v uvodu, da je L. za parkirišče lani plačala V. po 18.000,00 EUR, ker je bila kupnina dejansko plačana po podpisu pogodbe, ob določenih pogojih in v več delih. Konkretno samo glede te neresnice pa tožeča stranka ni zatrjevala, da bi bila prizadeta njena pravica ali interes oziroma te prizadetosti ni opredeljeno zatrjevalo, tako, da je sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, niti je ni ugotavljalo. Torej za neresnični zapis o plačilu parkirišč lani nista podana oba kumulativna pogoja po 26. členu ZMed za objavo popravka in tožbeni zahtevek tudi zaradi te neresnice ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev določb postopka, na katere pazi skladno 2. odst. 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, in ne da bi se poprej opredeljevalo o še preostalih v pritožbi zatrjevanih razlogih, ker se ti nanašajo na pravno irelevantna dejstva za odločitev o tožbenem zahtevku, že na podlagi zgoraj navedenih razlogov pritožbi ugodilo in z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljenega zavrnilo (2. točka 358. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 2. odst. 165. člena ZPP in je tožeča stranka, ki s svojim tožbenim zahtevkom v pravdni ni uspela, dolžna toženi stranki povrniti za pravdo potrebne stroške celotnega postopka. Ti skupno znašajo 1.447,93 EUR, kar obsega 347,10 EUR nagrade za postopek, 320,40 EUR nagrade za zastopanje na narokih, 40,00 EUR materialnega stroška, 229,50 EUR nagrade za pritožbo, skupaj z 2,11 EUR materialnih stroškov, vse skupaj povišano za 20 % DDV, in 321,00 EUR sodnih taks za pritožbo.