Jedro

Ker je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo več in drugo kot je zahteval in tožena stranka to uveljavlja v pritožbi,je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ima tožnik po posojilni pogodbi s tožencem pravico vknjižbe zastavne pravice za svojo terjatev v znesku 60.000 DEM pri 33/400 z.k. telesa II, parc.štev. 2066/1 vl.št. 2430, katerih lastnik je toženec. Tožencu je naložilo, da mora tožniku v 15 dneh izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis tožnikove zastavne pravice na nepremičnini kot je bila zgoraj navedena ter mu naložilo, da mora povrniti tožniku tudi 108.000,00 SIT pravdnih stroškov v 15 dneh. Proti sodbi se je pritožil toženec. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. odstavka 2. člena ZPP. Tožeča stranka je zahtevala ugotovitev, da ima po posojilni pogodbi z dne 19.5.1993 zastavno pravico na 33/400 stanovanja štev. 7 in da ji je toženec dolžan izstaviti za vpis zastavne pravice primerno listino, sodišče pa je razsodilo, da ima tožnik pravico vknjižbe zastavne pravice pri 33/400 celotnega zemljiškoknjižnega telesa II parc.štev. 2066/1 ter da mu je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis zastavne pravice v takem obsegu. Gre za nedopustno prekoračitev tožbenega zahtevka saj je sodišče tožniku prisodilo več kot je zahteval. Meni, da je sodba nepravilna tudi v materialnopravnem pogledu. Sporazum o ustanovitvi zastavne pravice z dne 19.5.1993 ne more biti veljaven, ker toženec ob vpisu še ni bil lastnik zadevne nepremičnine. Ker je tožnik tožencu posodil le 20.000 DEM, bi moral plačati kar 49.000 DEM obresti, kar naj bi bila približno 169% letna obrestna mera, ki je očitno oderuška. Ker gre za oderuške obresti, določene v nasprotju z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne smejo biti deležne sodnega varstva. Tudi dejstvo, da je toženec že deloma poravnal tožnikovo terjatev, bi moralo sodišče upoštevati glede na akcesorno naravo zastavne pravice, katere obstoj je tudi odvisen od obstoja in obsega terjatve, za katero je zavarovanje ustanovljeno. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pri tem pa zaznamuje tudi pritožbene stroške. Pritožba je utemeljena. Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dejansko sodišče prve stopnje kršilo določbo 2. člena ob izdaji sodbe veljavnega ZPP, ki v 1. odstavku določa, da odloča sodišče v pravdnem postopku v mejah postavljenih zahtevkov. Tožnik je zahteval ugotovitev, da ima po posojilni pogodbi pravico vknjižbe zastavne pravice za posojilno terjatev v znesku 60.000 DEM na 33/400 stanovanja štev. 7, katerega lastnik je toženec in za ta delež stanovanja zahteval od tožnika izstavitev listine primerne za vknjižbo zastavne pravice na tem deležu stanovanja. Sodišče prve stopnje pa je prisodilo tožniku, da ima pravico vknjižbe zastavne pravice za svojo terjatev pri 33/400 zemljiškoknjižnega telesa II, to je celotne zgradbe, katere lastnik je toženec, kar pa je nedvomno več kot je sam zahteval, ne glede na to, da mu je tudi prisodilo nekaj drugega kot je zahteval. Tožnikov tožbeni zahtevek namreč smiselno pomeni zahtevek za vknjižbo zastavne pravice na etažni lastnini, ko izloča stanovanje, sodišče pa mu je prisodilo solastninski delež na celotni nepremičnini. Takšno kršitev, ki jo uveljavlja pritožnik, mora pritožbeno sodišče glede na določbo 3. odstavka 365. člena ZPP upoštevati. Ker je sodišče prve stopnje kršilo določbo 1. odstavka 2. člena ZPP in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 354. člena ZPP, ki narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe po 372. členu ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ne glede na to, da bi bila ob primerni oblikovanosti tožbenega zahtevka izpodbijana sodba v materialnopravnem pogledu pravilna. Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, je na podlagi 166. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.