Jedro

Ker tožnica revizijskega očitka o pristranskosti izvedenskega mnenja ni (pravočasno) uveljavljala v postopku na prvi stopnji niti se proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki njene vloge ni obravnavalo kot zahteve za izločitev, iz tega razloga ni pritožila, ne more doseči presoje tega razloga v reviziji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek v delu, v katerem je bila tožba umaknjena, dovolilo spremembo tožbe in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.000.000 SIT z ustreznimi zamudnimi obrestmi, plačilo stroškov postopka pa je naložilo tožeči stranki.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke proti delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navedla je, da je že v postopku na prvi stopnji ugovarjala nepristranskost Komisije za izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani, ker je eden od njenih članov že sodeloval v tem postopku, njegovo mnenje pa ni bilo sprejeto. Ko se je sodišče odločilo za postavitev novega izvedenca, novi izvedenec ne bi smela biti oseba, ki je službeno povezana s prvotno postavljenim izvedencem. Ni namreč mogoče pričakovati, da bi komisija spremenila stališče do zastavljenega vprašanja, če je eden od njenih članov že podal mnenje o pretrpljeni škodi. Postavljena komisija je pristranska v odnosu do predhodno podanega mnenja. Ker sodba ne temelji na neodvisnem strokovnem mnenju, je podana bistvena kršitev pravil postopka. S tem, ko je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje storilo enako kršitev. Ker sodbi temeljita na napačnih mnenjih, je bilo tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje in posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Nadalje sta sodbi nižjih sodišč pomanjkljivo obrazloženi, ker iz njiju ne izhajajo jasni razlogi o tem, da psihosomatske težave niso posledica obravnavanega škodnega dogodka. Odločitev o neobstoju vzročne zveze med temi težavami in nesrečo je materialnopravno napačna. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica pred škodnim dogodkom prestala ginekološke operacije in imela druge težave, ne morejo avtomatsko diskreditirati njenih trditev, da se ji znatnejše in občutnejše težave pojavljajo šele po nesreči. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj ju razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Očitek relativne kršitve postopka, ki naj bi bila v tem, da je sodišče oprlo sodbo na pristransko izvedensko mnenje, ni utemeljen. Potem ko sta mnenje o obsegu škode podala izvedenca ortopedske in psihiatrične stroke dr. A. A. in dr. B. B., je vsaka od pravdnih strank predlagala postavitev novega izvedenca tiste stroke, čigar mnenje ni bilo v njeno korist. Sodišče je za novega izvedenca postavilo Komisijo za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani. Po vročitvi mnenja je tožnica podala "predlog za izločitev sodno izvedeniške ocene po gospodu doktorju profesorju C.C. dr. medicine", v obrazložitvi pa navedla, da mnenje v celoti povzema – prepisuje prvotno podano mnenje dr. A. A. in da zato predlaga, naj sodišče podano mnenje izloči in dodeli drugega izvedenca ali dopusti, da ga izbere sama. Sodišči sta to tožničino vlogo ob odsotnosti jasne in izrecne obrazložene zahteve za izločitev postavljene izvedenske ustanove pravilno obravnavali kot nestrinjanje z vsebino podanega mnenja in ta tožničin očitek obrazloženo zavrnili. Ker tožnica revizijskega očitka o pristranskosti Komisije za izvedenska mnenja ni (pravočasno) uveljavljala v postopku na prvi stopnji niti se proti odločitvi sodišča prve stopnje, ki njene vloge ni obravnavalo kot zahteve za izločitev, iz tega razloga ni pritožila, ne more doseči presoje teh svojih navedb v reviziji.

S trditvijo, da sodbi temeljita na napačnih izvedenskih mnenjih in da je bilo zato napačno ugotovljeno dejansko stanje, revizija uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – UPB3 in 45/08; ZPP). V presojo teh navedb se zato revizijsko sodišče ni spuščalo. Iz enakega razloga ni preverilo pravilnosti ocene nižjih sodišč o teži tožničine izpovedbe v kontekstu drugih izvedenih dokazov.

Revizijski očitek, da so razlogi sodb nižjih sodišč o neobstoju vzročne zveze med škodnim dogodkom in zatrjevanimi psihičnimi težavami tožnice nejasni, s čimer uveljavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 370. člena ZPP, ni utemeljen. Odločitev o tem, da tožnica ni dokazala, da bi bile zatrjevane psihične posledice posledica nedopustnega ravnanja toženkinega zavarovanca, je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje Komisije za izvedenska mnenja, na ugotovitve o intenzivnosti trčenja, na medicinsko dokumentacijo in na izpovedbo tožnice. Sodišče je navedlo, (1) da se je tožnica že v letu 1994 zdravila zaradi degenerativnih sprememb in bolečin v vratu, (2) da je sledeč izvedenskim mnenjem v času škodnega dogodka doživljala tudi druge stresne dogodke, zaradi katerih je bila zaskrbljena, tj. težave v službi, moževo nezaposlenost, nezaposlenost otrok, (3) da je enake ugotovitve podala tudi psihologinja, pri kateri je bila tožnica dobre tri mesece po škodnem dogodku, (4) da je tožnica sama povedala, da je že pred škodnim dogodkom imela doma leksaurin, ki ga je vzela, če je bila zaradi pritiskov v službi ali problemov z otroki nervozna. Pri odločanju o posameznih oblikah škode je še natančneje obrazložilo, zakaj poškodbe, ki jih je tožnica utrpela v škodnem dogodku, niso mogle povzročiti zatrjevanih psihičnih težav. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi razloge za nesprejetje mnenja dr. B. B., in sicer da ni bilo skladno z ostalo medicinsko dokumentacijo v spisu, tj. z izvidoma nevropsihiatra in klinične psihologinje, ter s tožničino izpovedbo. Sodišče druge stopnje je potrdilo pravilnost ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje. Na teh dejstvih utemeljena odločitev sodišča o neobstoju vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in zatrjevanimi tožničinimi težavami na psihičnem področju je tudi materialnopravno pravilna.

Ker niti razlogi, ki jih je uveljavljala tožeča stranka, niti razlogi, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti, niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odločba o reviziji vključuje zavrnitev predloga tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).