Jedro

Pritožba neutemeljeno uveljavlja odstop od sodne prakse. Sodba sodišča druge stopnje glede štetja delovne dobe in delovnopravne kontinuitete zaposlenih pri toženi stranki vsebuje enaka stališča, kot so zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 80/2007, na katero se sklicuje pritožba.

Tožeča stranka vtožuje jubilejno nagrado, razliko v plači in razliko v odpravnini. Zahtevki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se vrednost spornega predmeta določi s seštevkom posameznih zahtevkov v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2006 tako, da je ob priznanju enaindvajset let delovne dobe pri toženi stranki, odločilo, da je imel tožnik delovno razmerje, ob upoštevanju odpovednega roka v trajanju 75 dni, vzpostavljeno do vključno 18. 9. 2006 in toženi stranki naložilo, da manjkajočo delovno dobo vpiše v delovno knjižico, tožniku izplača pripadajočo plačo v znesku 263,34 EUR za čas od 1. 9. 2006 do 18. 9. 2006, razliko v odpravnini v znesku 4.561,12 EUR s pripadajočimi obrestmi, jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v znesku 523,23 EUR in povrne stroške postopka.

2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev štetja zaposlitve pri delodajalcu, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine in tožbo v tem obsegu zavrglo, saj se nanaša na ugotovitev dejstev, glede katerih ni predvideno pravno varstvo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se glede odločitve o zavrženju dela tožbe in odločitve o jubilejni nagradi, revizija ne dopusti.

3. Zoper sklep o nedopustitvi revizije se pritožuje tožena stranka in predlaga, da se revizija dopusti glede odločitve o jubilejni nagradi. Meni, da je odločitev o reviziji odvisna od rešitve pravnega vprašanja, zlasti štetja delovne dobe pri toženi stranki kot zadnjemu delodajalcu, ki je skupno za vse tožbene zahtevke, tudi za tisti del zahtevkov za katere je revizija dovoljena. V kolikor bi Vrhovno sodišče ugodilo reviziji in odločilo drugačno upoštevanje delovne dobe, bi to vplivalo tudi na odločitev o jubilejni nagradi tožnika. Tudi vrednost predmeta ne more biti razlog za nedopustitev revizije, saj se v skladu s 367. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vrednost izpodbijanega dela ugotovi s seštevkom vrednosti posameznih zahtevkov. Sodišče druge stopnje bi moralo dopustiti revizijo tudi v delu odločitve, ki se nanaša na plačilo jubilejne nagrade, saj je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava in tudi za razvoj prava preko sodne prakse. Sklicuje se na sodbo VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008 in meni, da odločitev sodišča druge stopnje odstopa od navedenega judikata.

4. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče glede na določbe prvega odstavka 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) dopusti revizijo, ki sicer glede na določbe 31. člena ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (prva alineja), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (druga alineja). Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ne dopusti revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po drugi alineji prvega odstavka tega člena.

7. Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je podana delovnopravna kontinuiteta med zaposlitvijo tožnika pri toženi stranki in prejšnjimi zaposlitvami tožnika, vse od njegove zaposlitve od 24. 8. 1983 dalje ter da je potrebno šteti, da tožnik kljub večkratni zamenjavi delodajalca ni spremenil zaposlitve.

8. Vrhovno sodišče je enaka stališča glede štetja delovne dobe oziroma delovnopravne kontinuitete zaposlenih pri toženi stranki zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, na katero se sklicuje v pritožbi tožena stranka (kjer je bila tožena stranka ista kot v tej zadevi), ko je pojasnilo zakaj je potrebno priznati delavcem tožene stranke delovno dobo, kot da niso spremenili zaposlitve. Odločitev se je nanašala na pravico do jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka druge točke 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno-predelovalne dejavnosti (KPCPPP, Ur. l. RS, št. 7/98 in nadaljnji), ki plačilo jubilejne nagrade veže na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Glede na navedeno ni mogoče ugotoviti, da bi sodba sodišča druge stopnje odstopala od stališč Vrhovnega sodišča zavzetih v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008. 9. Tožeča stranka v tožbi med drugim vtožuje razliko v plači v višini 268,34 EUR, razliko v odpravnini v višini 4.561,12 EUR in jubilejno nagrado v višini 523,23 EUR za 20 let dela pri zadnjem delodajalcu. Zahtevki se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, tako da je neutemeljen pritožbeni očitek, da se vrednost spornega predmeta določi s seštevkom posameznih zahtevkov v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZPP. Ker gre za premoženjsko terjatev, bi bila glede na določbo prve točke 31. člena ZDSS-1 revizija dovoljena, če bi bila dovoljena po določbah, ki urejajo pravdni postopek. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega revizijskega minimuma 4.172,93 EUR, določenega v 367. členu ZPP, revizija glede jubilejne nagrade ni dovoljena.

10. Glede na to, da pritožba ne navaja odločitev Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi odstopala sodba sodišča druge stopnje, niti ne zatrjuje neenotnosti v praksi sodišča druge stopnje o vprašanju, o katerem Vrhovno sodišče še ni odločalo, pritožbi tožene stranke ni mogoče ugoditi, saj zakonski pritožbeni razlogi niso podani. Zato je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.