Jedro

Tožniku je bilo vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poslano na naslov začasnega bivališča tožnika, iz navedene povratnice pa ne izhaja, kdaj je bilo puščeno obvestilo o pošiljki, kraj ter rok, do katerega bi moral tožnik dvigniti pisanje, kakor tudi ne opozorilo, da se bo vročitev štela za opravljeno, če pošiljka v navedenem roku ne bo dvignjena. Enako velja tudi glede izredne odpovedi, saj iz predložene pošiljke, ki je bila vrnjena toženi stranki, razvidno le, da je tožnik ni dvignil, na izhaja pa, da je bil tožnik sploh obveščen o prispeli pošiljki in na kakšen način. Ker tožena stranka ni izkazala, da je vabilo na zagovor in obdolžitev pred izredno odpovedjo in izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila skladno s 142. členom ZPP, je tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot tujec, je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do izteka veljavnosti delovnega dovoljenja, zato tožnikov zahtevek za reintegracijo po izteku tega datuma ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 1. 2011 prenehalo nezakonito, kar pa je tožnik zahteval več in drugače pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od 3. 1. 2011 do 31. 3. 2011 prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ in mu za ta čas obračunati in izplačati mesečna nadomestila plače v višini določeni s pogodbo o zaposlitvi, od bruto mesečnih nadomestil plač obračunati in plačati pristojnim institucijam vse pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati pripadajoče neto zneske mesečnih plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače, ki zapade v plačilo vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec vse do plačila (1. odstavek II. točke izreka). Ker je tožnik zahteval več in drugače (reintegracijo, vpis v matično evidenco in priznanje drugih pravic iz delovnega razmerja in plačilo pripadajočih plač kot če bi delal od 1. 4. 2011 dalje) pa zavrnilo (2. odstavek II. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 392,35 EUR, v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov zoper zavrnilni del, torej glede reintegracije ter priznanja pravic tudi po 31. 3. 2011, ko je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da je bilo tožniku izdano dovoljenje za zaposlitev od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011. Pritožba meni, da je napačno stališče sodišča, da bi bil tožnik lahko v delovnem razmerju samo v obdobju, za katerega je izdano dovoljenje za zaposlitev, ker je mogoče delovna dovoljenja podaljšati, če so izpolnjeni vsi zakonski pogoji. Iz določb Zakona o zaposlovanju in delu tujcev, ki je veljal v času prenehanja delovnega razmerja, je razvidno, da je dovoljenje za zaposlitev oblika delovnega dovoljenja, ki je vezana na stalne zaposlitvene potrebe delodajalcev, kot to določa 11. člen citiranega zakona in je mogoče dovoljenje za zaposlitev tudi podaljšati. Tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi tožnikova zaposlitev trajala zgolj do 31. 3. 2011, torej do datuma, za katerega je bilo izdano dovoljenje za zaposlitev. Dovoljenje za zaposlitev je mogoče podaljšati, kar pomeni, da tožniku delovno razmerje ne bi prenehalo, sploh upoštevaje dejstvo, da je izpolnjeval vse pogoje za podaljšanje delovnega dovoljenja in dejstvo, da se dovoljenje za zaposlitev izdaja za stalne zaposlitvene potrebe delodajalcev. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj meni, da dovoljenja za zaposlitev in posledično delovnega razmerja ne bi bilo mogoče podaljšati tudi po 31. 3. 2011, čeprav Zakon o zaposlovanju in delu tujcev v 11.b členu izrecno dopušča in ureja možnost podaljšanja dovoljenja za zaposlitev. Ker izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, je ni mogoče preizkusiti. Če tožniku delovno razmerje ne bi bilo nezakonito odpovedano, bi ta tudi v nadaljevanju izpolnjeval pogoje za podaljšanje dovoljenja za zaposlitev in bi z delovnim razmerjem pri toženi stranki nadaljeval in pridobival dohodek. Odločitev sodišča prve stopnje pa delodajalca za podano nezakonito odpoved nagradi, delavca pa postavi v slabši položaj ter ga diskriminira v primerjavi z delavci, ki dovoljenja za zaposlitev ne potrebujejo. Tožniku delovno razmerje za zaposlitev ni bilo podaljšano zgolj iz razloga, ker zaradi nezakonite odpovedi ni bil več zaposlen. Če nezakonite odpovedi delodajalec ne bi podal, bi bil tožnik v delovnem razmerju in bi izpolnjeval pogoje za podaljšanje dovoljenja za zaposlitev. Razlogi za to, da dovoljenje ni bilo podaljšano, so zato na strani delodajalca, ki je tožniku nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi in mora v tem primeru nositi tudi škodljive posledice, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti, toženi stranki pa naložiti reintegracijo z vsemi pripadajočimi pravicami. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožnika oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del sodbe) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe in sicer v II. in III. točki izreka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 15. 4. 2009 na delovnem mestu pomožni varilec, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za določen čas, od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011, to je za čas trajanja delovnega dovoljenja. Pravilno je tudi ugotovilo, da je tožena stranka v postopku izredne odpovedi tožniku poslala vabilo na zagovor za izredno odpoved in obdolžitev dne 14. 1. 2011 na naslov njegovega začasnega prebivališča A. ulica 11, B. s priporočeno pošiljko, ki pa se je vrnila k toženi stranki s povratnico dne 1. 2. 2011 z oznako, da naslovnik pošte ni dvignil. Prav tako je tožena stranka izredno odpoved tožniku poslala s priporočeno pošiljko na naslov njegovega začasnega prebivališča z dne 9. 2. 2011. Kot neizpodbitno dejstvo je, da tožnik ni prihajal na delo od 3. 1. 2011 do 31. 3. 2011 niti za naveden čas pri toženi stranki ni opravljal delovne naloge na delovnem mestu pomožni delavec, kljub temu pa je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da tožniku za ta čas obračuna in izplača plače, kot bi delal in mu v zvezi s tem prizna vse pravice iz dela in po delu. Glede na dejstvo, da tožnik od zgoraj navedenega datuma ni več prihajal na delo, je bila tožena stranka v skladu z določili ZDR prisiljena tožniku izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi in sicer od 3. 1. 2011 do 31. 3. 2011, saj tožnik ni več prihajal na delo, tožena stranka je štela kot neopravičen izostanek z dela, saj tožnik svojega izostanka ni opravičil, niti ni toženi stranki sporočil svojega razloga izostanka. Navedeno predstavlja zelo hudo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila vabilo o zagovoru, kakor tudi vsa druga pisanja, ki se nanašajo na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Očitno je, da tožnik v navedenem času ni bil dosegljiv, saj obstaja velika verjetnost, da je bil ob tem času v BIH. Tožnik je državljan Bosne in Hercegovine in mu je pri toženi stranki bilo za delo izdano dovoljenje za zaposlitev za določen čas od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011. Tožena stranka je vabila in druga pisanja tožniku poslala na naslov, katerega je tožnik sam sporočil toženi stranki oz. na naslov, ki je bil vpisan na pogodbi o zaposlitvi, to pa je A. ulica 11, B.. Tožena stranka meni, da je veljala fikcija vročitve, kar je bilo sodišče prve stopnje dolžno upoštevati in tudi ugotoviti, da je tožena stranka pri vročevanju pisnih pošiljk tožniku ravnala pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi ZDR. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj meni, da je nepravilna. Uspeh v pravdi tožnika v primerjavi s postavljenim tožbenim zahtevkom je zelo majhen, zato bi tožnik moral toženi stranki plačati stroške postopka v višini 392,35 EUR in nikakor ne, da te stroške tožniku plača tožena stranka, kakor je odločilo sodišče prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v delu pod II. in III. izreka sodbe ter o tem odloči samo v skladu s svojimi stvarnimi pristojnostmi, podrejeno pa, da ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo v delu II. in III. razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti bistvenih kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnik, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialno pravno pravilno odločitev. Izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da je mogoče preizkusiti. Zlasti neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da se sodišče ne bi opredelilo do trditev in stališč tožnika, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe v točkah 12 in 13 izhaja prav nasprotno.

Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, in sicer: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 15. 4. 2009 dalje za določen čas, za čas trajanja delovnih dovoljenj, na delovnem mestu pomožni varilec; - da je tožnik s toženo stranko nazadnje sklenil pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011, to je za čas trajanja delovnega dovoljenja za zaposlitev (B3 in B4); - da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 3. 1. 2011 zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2011, v kateri se mu očitajo hude kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alineji 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ker je neopravičeno izostal iz dela od 15. 11. 2010 do 24. 11. 2010 in od 3. 1. 2011 do 20. 1. 2011; - da je bil tožnik v času, ko mu je tožena stranka poslala vabilo na zagovor in odpoved pogodbe o zaposlitvi na dopustu in sicer od 16. 1. 2011 pa do 21. 1. 2011, nato pa v bolniškem staležu do 28. 2. 2011; - da je bil tožnik v času od 13. 1. 2011 do 9. 2. 2011 pri svojih sorodnikih na naslovu C. ulica 14 v B., ker zaradi zdravstvenega stanja ni mogel bivati na A. ulici 11, kjer je imel začasno bivališče v domu tožene stranke, saj je bilo v sobi 8 postelj, stanovalci so prihajali domov v opitem stanju, bilo je hrupno in brez zraka, zaradi česar so bile zanj zaradi bolezni razmere nevzdržne; - da iz predložene kuverte z vabilom na zagovor in povratnice (B7) izhaja, da je bila pošiljka z vabilom na zagovor poslana na naslov začasnega bivališča tožnika dne 14. 1. 2011, pri čemer iz navedene povratnice ne izhaja, kdaj je bilo puščeno obvestilo o pošiljki tožniku, kraj ter rok, do katerega se mora dvigniti pisanje, prav tako tudi ne opozorilo, da se bo štela vročitev za opravljeno, če se ne bo v navedenem roku pošiljka dvignila; - pošiljka, s katero je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 2. 2011 in se je toženi stranki vrnila, izhaja, da je bila poslana kot navadna priporočena pošiljka, brez povratnice dne 9. 2. 2011 in se je vrnila k toženi stranki 26. 2. 2011 z oznako, da naslovnik pošiljke ni dvignil (B9).

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku vabilo na zagovor in obdolžitev pred izredno odpovedjo z dne 13. 1. 2011, kakor tudi sama izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 2. 2011 nista bili vročeni v skladu z določili ZDR, zato je že iz tega razloga ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

K pritožbi tožene stranke: Neutemeljen je očitek tožene stranke, da je tožniku vročala vabilo na zagovor in izredno odpoved v skladu z določili ZDR. Po določbi 2. in 3. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) mora delodajalec redno ali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca oz. na naslov, določen v pogodbi o zaposlitvi, razen če je delavec naknadno sporočil drugi naslov. Vročanje se opravlja po pravilih pravdnega postopka, razen v primeru, ko delavec nima stalnega oz. začasnega bivališča v Republiki Sloveniji. V tem primeru se odpoved pogodbe o zaposlitvi objavi na oglasnem mestu na sedežu delodajalca in se po poteku 8 dni šteje vročitev za opravljeno, kar pa ne velja za konkretni primer.

Glede osebne vročitve ZPP v 3. in 4. odstavku 142. člena določa, da če vročitev po 140. členu (osebno naslovniku) ni možna, se osebna vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje izroči sodišču, ki je vročitev odredilo, če gre za vročitev po pošti, pa pošti v kraju njegovega stanovanja, hišnem ali izpostavljenem predalčniku oz. na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na obvestilu in na pisanju, ki bi ga moral vročiti, vročevalec navede vzrok za takšno ravnanje in dan, ko je obvestilo pustil naslovniku ter se podpiše. Vročitev se šteje za opravljeno z dnem, ko naslovnik pisanje dvigne, če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena po poteku tega roka, na katerega je treba naslovnika v obvestilu iz 3. odstavka 140. člena opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oz. izpostavljenem predalčniku naslovnika. Če naslovnik nima predalčnika ali je ta neuporaben, se pisanje vrne sodišču, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti.

Da se torej lahko šteje osebna vročitev za opravljeno po pravilih pravdnega postopka, bi morala tožena stranka izkazati, da je bilo tožniku puščeno obvestilo pošiljki, kje je bilo puščeno, rok do kdaj se lahko pošiljka dvigne in opozorilo, da se bo štelo, da je vročitev opravljena, če se pošiljka ne bo dvignila. Tožniku je bilo vabilo na zagovor poslano na naslov začasnega bivališča tožnika, iz navedene povratnice pa ne izhaja, kdaj je bilo puščeno obvestilo o pošiljki, kraj ter rok, do katerega bi moral tožnik dvigniti pisanje, kakor tudi ne opozorilo, da se bo vročitev štela za opravljeno, če pošiljka v navedenem roku ne bo dvignjena. Enako velja tudi glede izredne odpovedi, saj iz predložene pošiljke, ki je bila vrnjena toženi stranki razvidno le, da je tožnik ni dvignil, na izhaja pa, da je tožnik sploh bil obveščen o prispeli pošiljki in na kakšen način. Ker torej tožena stranka ni izkazala, da je vabilo na zagovor in obdolžitev pred izredno odpovedjo z dne 3. 1. 2011 in samo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročila skladno s 142. členom ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 1. 2011, ugodilo.

Neutemeljen je tudi pritožben očitek tožene stranke, da je uspeh v pravdi tožnika v primerjavi s postavljenim zahtevkom zelo majhen in bi zato tožnik moral toženi stranki povrniti stroške postopka. Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločalo na podlagi 2. odstavka 154. člena ZPP in pravilno ugotovilo, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka, zato je toženi stranki v plačilo naložilo celotne stroške tožnika. Tožnik je namreč uspel z ugotovitvijo nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, kakor tudi z reintegracijo in reparacijo do 31. 3. 2011, to je za ves čas trajanja delovnega dovoljenja. Tožnik res ni uspel z reintegracijo in reparacijo po 1. 4. 2011 dalje, to je po poteku delovnega dovoljenja, vendar glede tega dela zahtevka tudi niso nastali posebni stroški.

K pritožbi tožnika: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot tujec, državljan Bosne in Hercegovine in mu je bilo za delo pri toženi stranki izdano delovno dovoljenje za zaposlitev za določen čas od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011. Zakon o zaposlovanju in delu tujcev (ZZDT, Ur. l. RS, št. 66/2000 in nadalj.), ki je veljal v spornem obdobju, v 4. členu izrecno določa, da se tujci lahko zaposlijo ali delajo v Republiki Sloveniji le pod pogojem, da imajo delovno dovoljenje. Ker je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, upoštevaje pri tem tudi določila ZZDT, je z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja prenehala tudi pogodba o zaposlitvi. Na podlagi 2. odstavka 119. člena ZDR pogodba o zaposlitvi, ki jo sklene tujec ali oseba brez državljanstva, preneha veljati po samem zakonu z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja. Tako je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo le do 31. 3. 2011, to je do izteka veljavnosti delovnega dovoljenja in pravilno zahtevek za reintegracijo po 31. 3. 2011 zavrnilo.

Ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnika, da je delovno dovoljenje mogoče pridobiti z lahkoto in da bi gotovo dobil podaljšanje delovnega dovoljenja. ZZDT namreč celovito ureja zaposlovanje in delo tujcev v Republiki Sloveniji in tako je na primer v 5. členu določeno, da vlada v skladu z migracijsko politiko in ob upoštevanju stanja in gibanja na trgu dela letno določi kvoto delovnih dovoljenj, s katero omeji število tujcev na trgu dela. ZZDT v 6. členu določa način določanja prioritet zaposlovanja, v nadaljevanju pa zakon določa tudi pogoje za pridobitev delovnega dovoljenja, ki se izda kot osebno delovno dovoljenje, dovoljenje za zaposlitev ali dovoljenje za delo, pri čemer se na primer dovoljenje za zaposlitev praviloma izda za dobo enega leta, če s tem zakonom ni drugače določeno (4. odstavek 8. člena ZZDT). Ker tožnik nima osebnega delovnega dovoljenja (obnovljiva ali stalna oblika po določilih 10. člena ZZDT), zanj torej veljajo vse zakonske omejitve, na katere pa tožena stranka nima nikakršnega vpliva.

Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 4. 2010 do 31. 3. 2011, za čas sklenjenega delovnega dovoljenja. Transformacija pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas pa ni mogoča, saj lahko tujec, ki ne izpolnjuje pogojev za pridobitev stalnega delovnega dovoljenja za delo, sploh ne more skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas. Sicer pa tožnik niti ni zatrjeval, da bi bile pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za določen čas, v nasprotju z določili 52. člena ZDR, zato je tako neutemeljen pritožbeni očitek tožnika, da so razlogi za to, da mu delovno dovoljenje ni bilo podaljšano na strani tožene stranke, ki je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi in bi morala v tem primeru nositi škodljive posledice, kar pomeni, da bi bilo treba toženi stranki naložiti reintegracijo z vsemi pripadajočimi pravicami. Tožnik namreč v dokaznem postopku ni zatrjeval, da bi bila sklenjena pogodba za določen čas v nasprotju z določili 52. člena ZDR, zato je tudi pritožben očitek, ki se nanaša na transformacijo, neutemeljen.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).