Jedro

Navedbe o priposestvovanju domovinske pravice po Zakonu z dne 5. decembra 1896, s katerim se spreminjajo določila Zakona o domovinstvu z dne 3. decembra 1863, je potrebno izkazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 139/97-10 z dne 11.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnic zoper odločbo tožene stranke z dne 5.12.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve občine M. z dne 22.9.1994, s katero je organ prve stopnje ugotovil, da se A.J.C.P., roj. 9.4.1891 v G. (Avtrija), po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91) na dan 28.8.1945 ni štel za jugoslovanskega državljana. Na podlagi podatkov stare prijavno-odjavne kartoteke občine M. je razvidno, da je imel imenovani, rojen v G., domovinsko pravico v G. v Italiji in da je bil prijavljen v M. na podlagi dovoljenj za bivanje za določen čas. Zadnja evidentirana zabeležka se nanaša na dovoljenje za bivanje za čas od 10.1.1941 do 30.4.1941. Zato sta v obravnavani zadevi upravna organa svojo odločitev utemeljeno uprla na določbo 1. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrz) in na njeni podlagi izdala negativno ugotovitveno odločbo o državljanstvu A.J.C.P.. Navedbe, da naj bi imenovani na podlagi "novele zakona z dne 5.12.1896" (Zakon z dne 5. decembra 1896, s katerim se spreminjajo določila zakona o domovinstvu z dne 3. decembra 1863) priposestvoval domovinsko pravico v M. in na podlagi Uredbe o pridobitvi in izgubi državljanstva z opcijo in prošnjo ("Uradni list dež. vlade za Slovenijo" od 21. decembra 1920, štev. 147 - v nadaljevanju uredba), sodišče ocenjuje kot nedokazane in neutemeljene. Sodišče še pripominja, da se je na podlagi citiranih predpisov domovinska pristojnost pridobila z rojstvom in zakonski otroci so jo pridobili v občini, kjer jo je imel oče. Tudi pri spremembi domovinske pravice staršev so zakonski otroci sledili očetu, kar dokazujejo podatki prijavno-odjavne kartoteke občine M., na katerih temelji odločitev upravnih organov.

Tožnici vlagata pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz 72. člena ZUS. Ponavljata tožbene navedbe, da se je A.J.C.P. dne 9.4.1891 rodil v G., kot zakonski sin očeta A. in matere K. roj. M. Po očetu je pridobil avstrijsko državljanstvo. Leta 1889 sta se oče in mati poročila v M. in družina P. je od takrat dalje prebivala v M. Na temelju desetletnega prebivanja v M. je imenovani na podlagi določil "Zakona z dne 5. decembra 1896" priposestvoval domovinsko pravico v "takratno občino M." ter na podlagi par. 1 uredbe dne 6.12.1920 (pravilno 21.12.1920) pridobil državljanstvo Kraljevine Jugoslavije. Na podlagi 1. odstavka 35. člena ZDrz pa je pridobil državljanstvo takratne povojne DFJ. To izhaja tudi iz potrdila o državljanstvu njegove matere, za katero je bilo evidentirano, da je bila državljanka Kraljevine Jugoslavije in je dne 28.8.1945 pridobila tudi državljanstvo povojne Jugoslavije. Če drži, da je imenovani na dan 10.6.1940 imel domicil v občini G., bi morala tožena stranka ugotoviti, na katerem območju občine G. ga je imenovani imel. Območje občine G., kjer naj bi imel domicil, je po mirovni pogodbi pripadlo takratni FLRJ. Državljanstvo oseb, ki so živele na območju, priključenem po mirovni pogodbi, ureja Zakon o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ, ki v 1. členu določa: Osebe z italijanskim državljanstvom, ki so imele na dan 10.6.1940 prebivališče na območju, ki je po mirovni pogodbi z Italijo priključeno k ozemlju FLRJ, kakor tudi njihovi otroci, rojeni po tem dnevu, pridobijo na dan 15.9.1947 kot dan uveljavitve te pogodbe, zvezno državljanstvo FLRJ ter državljanstvo tiste LR, na območju katere leži kraj, v katerem je imela oseba 10.6.1940 svoje prebivališče. Dejstvo, da A.J.C.P. ni bil oseba nemške narodnosti (kot izhaja iz zaplembene odločbe Okrajnega sodišča v Mariboru, opr. št. III J 15/48) in je tako bila zaplemba kot takšna na temelju Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in sekvestraciji premoženja odsotnih oseb, nepravilna in napačna, je še dodaten razlog za vračilo odvzetega premoženja. Predlagata ugoditev pritožbi, razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Tožena stranka in državni pravobranilec na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 1. odstavku 35. člena ZDrz se z dnem uveljavitve tega zakona (28.8.1945) smatrajo za jugoslovanske državljane vsi tisti, ki so bili tega dne jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Glede na podatke priloženih upravnih spisov pritožbeni ugovori ne vzbujajo dvomov o tem, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, ker je bil citiran zakon pravilno uporabljen in dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Dejansko stanje je bilo ugotovljeno na podlagi starih prijavno-odjavnih kartotek občine M. Ker se dejstva in okoliščine, na katere upravni organ opira svojo odločitev, lahko dokazujejo z listinami, kot so prijavno odjavne kartoteke, je na tej podlagi bilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča, pravilno ugotovljeno, da se A.J.C.P., prijavljen v M. kot tujec, na podlagi dovoljenj za bivanje za določen čas, ni štel za jugoslovanskega državljana po navedeni določbi ZDrz. Zgolj navedbe o "priposestvovanju domovinske pravice" imenovanega v M. po določbah zakona z dne 5. decembra 1896 in posledično zatrjevane pridobitve državljanstva kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (po paragrafu 1 uredbe), ne morejo vplivati na odločitev o stvari. Zakon z dne 5. decembra 1896 (s katerim se spreminjajo določila zakona o domovinstvu z dne 3. decembra 1863) res predvideva priposestvovanje domovinske pravice, vendar pa do njega ne pride avtomatično, ampak na prošnjo, ob izpolnitvi ostalih, v zakonu določenih pogojev. Ker v obravnavanem primeru tožnici nista izkazali, da bi imenovani pridobil domovinsko pravico v občini M., so neizkazani tudi pritožbeni ugovori glede pridobitve državljanstva Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev po določbi paragrafa 1 uredbe ter posledično državljanstva FLRJ po določbi 1. odstavka 35. člena ZDrz.

Ker so (zakonski) otroci po domovinski pravici sledili svojim očetom, kar je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati navedba, da je bila mati imenovanega državljanka kraljevine Jugoslavije.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi morali upravni organi in sodišče v tem postopku po uradni dolžnosti ugotavljati, na katerem območju občine G. je imel imenovani domicil. Če državljanstvo ni bilo pridobljeno po Zakonu o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ, v postopku ugotovitve državljanstva sploh ni pomembno, na katerem območju občine G. je imel A.J.C.P. domicil. Tožnici tudi ne moreta uspeti s pritožbenim ugovorom, ki se nanaša zakonitost zamplembenega postopka, saj le-ta ni predmet tega upravnega spora.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.