Jedro

Trditvi toženca, da z vsebino poroštvenih izjav ni bil seznanjen, ni sledilo že prvostopenjsko sodišče. Toženec je poroštveni izjavi podpisal, kot zastopnik družbe. Če pogodb pred tem ni prebral, to ne more biti upoštevno. Če je res ravnal tako malomarno, kot zatrjuje, mora zato sam nositi posledice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 144107/2013 s 16. 9. 2013 v prvem in tretjem odstavku izreka. Toženi stranki je naložilo povrnitev 3.526,00 EUR pravdnih stroškov tožeči stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da je tožena stranka nevede podpisala dve poroštveni izjavi, za kateri ni bila opozorjena, da predstavljata izjavi o poroštvu. Tožena stranka je bila z dejstvom, da je podpisala poroštveni pogodbi, seznanjena šele kasneje, in sicer, ko je prejela dopolnitev tožbe. Toženi stranki poroštveni pogodbi nista bili izročeni. Sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je obe izjavi podpisala misleč, da podpisuje reprogram oziroma podaljšanje kreditnih pogodb. Ker je toženi stranki oče, ki je tudi direktor kreditojemalca, naročil, naj v imenu družbe kot prokurist podpiše dokument, tožena stranka ni pomislila, da podpisuje poroštveni izjavi. Tožena stranka je bila zavedena s strani tožeče stranke in ni bila nikoli opozorjena, da podpisuje poroštvo.

Poroštveni pogodbi sta nični, saj ne izpolnjujeta pogoja pisnosti. Taka je obširna praksa Vrhovnega sodišča. Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala, da poroštveni izjavi ne izpolnjujeta pogojev iz 1013. in 1016. člena Obligacijskega zakonika. Obe poroštveni izjavi zajemata zgolj golo zavezo, ne pa modalitet obveznosti glavnega dolžnika, vsebine obveznosti, trenutka zapadlosti, višine obrestne mere in drugih elementov, odločilnih za presojo porokovega pravnega položaja. Če obveznost ni vsebinsko identificirana, poroštvena izjava ne učinkuje. Tožena stranka ni bila podpisnik samih kreditnih pogodb in z njihovo vsebino ni bila seznanjena. Sodišče je sprejelo zaključek, da so bile priloge poroštvenih izjav tudi kreditne pogodbe, kar pa ne drži. Dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno, zato so nepravilni zaključki, da poroštvene izjave izpolnjujejo zakonske pogoje.

Sodišče navedb tožene stranke ni vsebinsko obravnavalo in se do navedb o ničnosti poroštvenih izjav ni vsebinsko opredelilo. Sodbe zaradi teh napak ni mogoče preizkusiti. Ker sodbe zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi zatrjevala, da sporni poroštveni izjavi ne izpolnjujeta pogojev iz 116. člena OZ, saj so bile zaveze v njih pavšalne. Ker sodišče v obrazložitvi sodbe ni podalo razlogov glede ničnosti poroštvenih izjav, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje ni storilo očitanih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), kot to trdi pritožba. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnoprvno pravilna, sodišče pa je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožena stranka s tožečo stranko sklenila pogodbi o solidarnem poroštvu, s katerima se je zavezala, da bo izpolnila v celoti vse terjatve po kreditnih pogodbah s 13. 8. 2012 (A1) in 26. 9. 2012 (A12), ki ju je sklenila tožeča stranka kot kreditodajalec in družba B., d. o. o., kot kreditojemalec. Sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo do trditev tožene stranke, da ni prišlo do soglasja volj med pravdnima strankama, da sta poroštveni izjavi pavšalni, da pravno razmerje ne obstaja in o tem, da je tožena stranka poroštveni pogodbi podpisala, ne da bi pred tem podrobno preverila vsebino posamezne pogodbe (primerjaj 9., 10. in 11. točko obrazložitve sodbe).

6. Sodišče prve stopnje je terjatev tožeče stranke presojalo na podlagi poroštvene in ne na podlagi menične obveznosti. Poroštveno obveznost tožene stranke je presojalo v skladu s kogentnima določbama 1012. in 1013. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje iz 8., 9., 10. in 11. točke izpodbijane sodbe in se nanje sklicuje v izogib ponavljanju. Po vpogledu v poroštveni izjavi tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da v celoti izpolnjujeta pogoje obličnosti iz 1013. člena OZ, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Iz njiju izhaja, da se nanašata na kritje obveznosti po točno določenih kreditnih pogodbah, toženec pa je kot porok v poroštvenih izjavah potrdil, da je seznanjen z obveznostmi kreditojemalca do tožeče stranke iz obeh kreditnih pogodb, da sta mu bili izročeni kopiji pogodb ter da kreditodajalcu jamči za pravilno in pravočasno izpolnitev obveznosti ob zapadlosti v celoti. Hkrati iz poroštvenih izjav izhaja, da sta bili kreditni pogodbi prilogi k vsaki poroštveni izjavi.

7. Pritožbeno zatrjevanje, da poroštveni izjavi ne izpolnjujeta obličnostne zahteve, saj ne vsebujeta elementov identifikacije same obveznosti, in sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 374/2008, ni na mestu. Kot že obrazloženo, iz samih poroštvenih izjav izhaja, da sta kreditni pogodbi prilogi poroštvenih izjav, iz poroštvenih izjav pa točno izhaja, na kateri kreditni pogodbi se nanaša. Utemeljene niso niti pritožbene navedbe o tem, da tožena stranka ni prejela poroštvenih pogodb. Iz podpisane poroštvene izjave, ki jo je podpisal toženec, izhaja, da sta pogodbi prilogi poroštvenih izjav.

8. Trditvi toženca, da z vsebino poroštvenih izjav ni bil seznanjen, ni sledilo že prvostopenjsko sodišče. Toženec je poroštveni izjavi podpisal, kot zastopnik družbe. Če pogodb pred tem ni prebral, to ne more biti upoštevno. Če je res ravnal tako malomarno, kot zatrjuje, mora zato sam nositi posledice. Pritožbeno sklicevanje, da je tožencu oče kot direktor kreditojemalca naročil, naj v imenu družbe podpiše dokument, predstavlja pritožbeno novoto, ki kot taka ni dopustna, pa tudi ni upoštevna. Toženec bi moral biti ob podpisovanju dokumentov bolj pazljiv.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da toženec ni bil seznanjen z vsebino kreditnih pogodb, saj ni bil njihov podpisnik. Kot že obrazloženo, je sodišče ugotovilo, da so bile kreditne pogodbe priloge poroštvenih izjav, zato trditvam tožene stranke, da z vsebino kreditnih pogodb ni bil seznanjen, ne sledi.

10. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).