Jedro

Vrhovno sodišče je že v več odločbah sprejelo stališče, da se za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ne zahteva njena pravnomočnost v državi izvora. Stališče temelji na zasnovi Bruseljske uredbe, ki po eni strani kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana; po drugi strani pa skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora.

Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice v nasprotju z javnim redom države, v kateri se predlaga razglasitev izvršljivosti. Nasprotne pritožbene navedbe, tudi tiste, s katerimi nasprotna udeleženka zatrjuje, da je italijanska ureditev v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, ker vloženo pravno sredstvo v Italiji nima suspenzivnega učinka in s katerimi uveljavlja, da so tuje sodne odločbe glede trenutka nastopa izvršljivosti privilegirane v razmerju z domačimi, po navedenem niso utemeljene. Tudi dejstvo, da imajo načeloma v Republiki Sloveniji v civilnih in gospodarskih sporih pravna sredstva suspenzivni učinek, na odločitev ne vpliva.

Vložitev pravnega sredstva v drugi državi pomeni predpostavko za dopustnost prekinitve postopka, ne pomeni pa že zadostnega razloga za prekinitev postopka priznanja tuje sodne odločbe. Zgolj dejstvo, da naj pravna sredstva v Italiji ne bi bila suspenzivna, samo po sebi ne utemeljuje predloga za prekinitev postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti predlagateljici njene stroške pritožbenega postopka v znesku 2.015,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po sodniku posamezniku) ugodilo predlagateljičinemu predlogu za priznanje tuje sodne odločbe in odločilo, da se v Republiki Sloveniji prizna in razglasi za izvršljivo sodba civilnega oddelka Sodišča v Trstu, št. 413/2016 z dne 20. 5. 2016. Obenem je nasprotni udeleženki naložilo, da predlagateljici povrne stroške postopka. Zoper navedeni sklep je nasprotna udeleženka vložila ugovor, ki pa ga je senat sodišča prve stopnje zavrnil (I. in III. točka izreka). Zavrnil je tudi njen predlog za prekinitev postopka odločanja (II. točka izreka).

2. Zoper sklep o zavrnitvi ugovora vlaga nasprotna udeleženka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka tako, da ugovoru ugodi in zavrne zahtevo predlagateljice, ter posledično razveljavi tudi II. in III. točko izreka izpodbijanega sklepa. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje v II. točki izreka tako, da ugodi predlogu nasprotne udeleženke za prekinitev postopka in posledično razveljavi odločitev o stroških v III. točki izreka.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki je nanjo odgovorila. Zahtevala je povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vrhovno sodišče uvodoma glede na navedbe predlagateljice v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da je nasprotna udeleženka pritožbo vložila pravočasno. Sklep sodišča prve stopnje ji je bil vročen 16. 11. 2018, pritožbo pa je priporočeno na pošto vložila 3. 12. 2018, kar je znotraj 15 dnevnega roka za vložitev pritožbe (drugi odstavek 363. člena Zakona o pravdnem postopku).

6. Nasprotna udeleženka prvič v pritožbi navaja, da je tujo sodbo št. 413/2016 z dne 20. 5. 2016, ki je predmet tega postopka, res izdal Civilni oddelek sodišča v Trstu, a da se zadeva po njenem mnenju nanaša na davčno področje, saj je bil predmet obravnave plačilo davka IRAP, kot ga predpisuje davčna zakonodaja. Zato trdi, da se v tem postopku ne uporablja Uredba Sveta ES št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvršitvi odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Bruseljska uredba).

7. Po presoji Vrhovnega sodišča tak pritožbeni ugovor ni utemeljen. Kakor je pojasnila tudi predlagateljica, se je vodil pravdni postopek pred italijanskim civilnim sodiščem, spor pa je bil pogodbene narave. Nasprotna udeleženka se je z listino z dne 2. 10. 2004 zavezala predlagatelju povrniti zneske, za katere bi se ugotovilo, da jih je slednji dolžan plačati Finančni upravi zaradi kršitve s področja davka IRAP, svoje obveznosti pa ni izpolnil. Šlo je torej za vprašanje izpolnitve pogodbene obveznosti med dvema gospodarskima subjektoma. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se za obravnavani spor uporablja Bruseljska uredba, ki velja v civilnih in gospodarskih zadevah (1. člen te uredbe).1

8. Sodna odločba, izdana v eni državi članici in izvršljiva v tej državi članici, se izvrši v drugi državi članici, ko je na zahtevo katerekoli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej (to je drugi) državi članici (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe). Razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe je dopustno zavrniti iz omejenih razlogov, navedenih v 34. in 35. členu Bruseljske uredbe (prvi odstavek 45. člena Bruseljske uredbe).

9. Da je sodba Sodišča v Trstu, Civilno sodišče, opr. št. 413/2016, objavljena 20. 5. 2016, med strankama postopka izvršljiva v državi članici izvora, izhaja iz predloženega potrdila iz Priloge V po Bruseljski uredbi. S tem so bili izpolnjeni formalni pogoji za sprejem sklepa sodišča prve stopnje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pa okoliščina, da je predlagateljica predložila dve potrdili, še potrdilo iz Priloge II po Uredbi (EU) št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ne more predstavljati ovire za priznanje in samo po sebi ne vzbudi dvoma v verodostojnost relevantnega potrdila po Bruseljski uredbi.

10. Vrhovno sodišče je že v več odločbah2 sprejelo stališče, da se za razglasitev izvršljivosti tuje sodne odločbe ne zahteva njena pravnomočnost v državi izvora. Stališče temelji na zasnovi Bruseljske uredbe, ki po eni strani kot pogoj za priznanje in za razglasitev izvršljivosti tuje odločbe predpisuje le njeno izvršljivost v državi članici, v kateri je bila izdana (prvi odstavek 38. člena Bruseljske uredbe); po drugi strani pa skozi določbe o prekinitvi postopka omogoča upoštevanje možnosti spremembe tuje sodne odločbe s pravnimi sredstvi v državi izvora (prvi odstavek 46. člena Bruseljske uredbe). Sama po sebi zato zatrjevana nepravnomočnost sodbe italijanskega sodišča v položaj nasprotne udeleženke ne posega tako, da bi bili prizadeti njeni interesi, ki bi jih bilo treba varovati v okviru izjeme javnega reda iz 1. točke 34. člena Bruseljske uredbe. Odločbe sodišča s področja EU namreč ni mogoče priznati, če nasprotuje temeljnim načelom prava Republike Slovenije in če je takšno nasprotovanje očitno. Nasprotovanje javnemu redu je podano le, če bi bil rezultat priznanja nevzdržen.3 Zgolj preprosto nasprotovanje nacionalnim predpisom ne zadošča za to, da bi bila odločba sodišča države članice v nasprotju z javnim redom države, v kateri se predlaga razglasitev izvršljivosti.4 Nasprotne pritožbene navedbe, tudi tiste, s katerimi nasprotna udeleženka zatrjuje, da je italijanska ureditev v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije, ker vloženo pravno sredstvo v Italiji nima suspenzivnega učinka in s katerimi uveljavlja, da so tuje sodne odločbe glede trenutka nastopa izvršljivosti privilegirane v razmerju z domačimi, po navedenem niso utemeljene. Tudi dejstvo, da imajo načeloma v Republiki Sloveniji v civilnih in gospodarskih sporih pravna sredstva suspenzivni učinek, na odločitev ne vpliva.

11. Ker nepravnomočnost odločbe in zatrjevana nesuspenzivnost pravnega sredstva v Italiji sama po sebi ni utemeljila izjeme javnega reda, je sodišče prve stopnje presojalo, ali so podani pogoji za prekinitev postopka razglasitve izvršljivosti. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, ki je predlog nasprotne udeleženke za prekinitev postopka zavrnilo. Prekinitev odločanja na podlagi prvega odstavka 37. člena in prvega odstavka 46. člena Bruseljske uredbe pomeni poseg v izvršljivost tuje sodne odločbe, zato je to možnost treba obravnavati restriktivno. Vložitev pravnega sredstva v drugi državi pomeni predpostavko za dopustnost prekinitve postopka, ne pomeni pa že zadostnega razloga za prekinitev postopka priznanja tuje sodne odločbe. Zgolj dejstvo, da naj pravna sredstva v Italiji ne bi bila suspenzivna, samo po sebi ne utemeljuje predloga za prekinitev postopka. Drugih navedb, ki bi kazale na potrebnost in smotrnost prekinitve,5 pa nasprotna udeleženka ni podala.

12. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene navedbe. Ker so se te izkazale za neutemeljene, sodišče prve stopnje pa ni storilo nobene od kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (353. člen ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku in s 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP).

13. Nasprotna udeleženka s pritožbo ni uspela, zato mora predlagateljici povrniti pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 110. členom ZMZPP). Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Predlagateljici je priznalo 2.700 točk (1.620,00 EUR) nagrade za odgovor na pritožbo (tar. št. 27/6) in 2 % (32,40 EUR) materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT), oboje z 22 % DDV (363,53 EUR). Glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) mora tako nasprotna udeleženka predlagateljici povrniti 2.015,93 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

1 Sodni postopek se je začel s tožbo pred 10. 1. 2015, kar je relevantno z vidika 66. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012 z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. 2 Tako sklepi Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013, Cpg 4/2009 z dne 7. 7. 2009, Cpg 5/2009 z dne 9. 3. 2010 in Cpg 4/2010 z dne 13. 7. 2010. 3 Tako VS RS v sklepih Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013 in Cpg 4/2006 z dne 13. 6. 2006. 4 Tako sklep Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013. 5 Enako tudi sklep Cpg 5/2013 z dne 10. 9. 2013.