Jedro

V konkretnem primeru ni bilo sporno vprašanje, ali je toženka (kot njihova solastnica) dolžna nositi stroškovno breme za skupne dele (večstanovanjske) stavbe, ampak ali je tožnica v zvezi s tem upravičena od nje karkoli zahtevati. Tega pa slednja ni izkazala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 30.6.2014 odločilo: - da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136293/2011 z dne 21.9.2011 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka ter da se tožbeni zahtevek zavrne (I. točka izreka), - da je dolžna tožnica toženki v roku 8 dni plačati pravdne stroške v višini 171,32 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu zahtevku (s stroškovno posledico), podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je slednje pri svoji odločitvi (nezakonito) upoštevalo tudi prepozne navedbe in dokazne predloge tožene stranke, ki so v neskladju s 451. in 452. členom ZPP. Nadalje naj bi prezrlo, da je toženka zoper sklep o dovolitvi izvršbe vložila nekonkretiziran ugovor tako glede temelja kot višine terjatve. Prvi odgovor toženke delno predstavlja odgovor na prvo tožničino vlogo, del pa ga sestavljajo nadaljevana nekonkretizirana prerekanje posameznih stroškov, na katere zato ni bilo mogoče odgovoriti (sklicuje se na sodno prakso, in sicer VSL sodbo I Cpg 753/2012 z dne 9.1.2013), in nova dejstva, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati (saj niso predstavljala odgovora na tožničine navedbe v prvi vlogi). Enako velja za drugo toženkino vlogo, ki ne predstavlja odgovora na tožničino vlogo. Toženka na navedbo tožnice v točki II. in II.a prve vloge sploh ni odgovorila (in ni prerekala trditve, da je tožnica vsak mesec izstavila obračune stroškov stavbe). Pritožnica meni, da je zaradi tega sodišča sprejelo nesklepčno odločitev, nasprotno s trditvami in neprerekanimi dejstvi pravdnih strank, in da je upoštevalo trditve, ki jih v skladu s 451. in 452. členom ZPP ne bi smelo. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži, da nobena od pravdnih strank ni zahtevala izvedbe naroka. Tožnica izvedbe naroka res ni izrecno zahtevala, a se je iz njenih predlaganih dokazov to razumelo (saj se z njene strani predlagan dokaz lahko izvede le na naroku) in je bil zato narok z njene strani pričakovan. Sodišče bi moralo obrazložiti, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, ki jo je predlagala tožnica. Toženka ni prerekala dejstva, da je lastnica posameznega dela na naslovu T. in na naslovu stavbe P. ter solastnica skupnih delov v obeh stavbah. Zato je tožnica izrecno zatrdila, da je toženka kot solastnica skupnih delov dolžna za bremena skupne stvari po 68. členu SPZ. Sodišče se do teh dejstev ni opredelilo. Prav tako se je pri preizkusu poslovnega razmerja med pravdnima strankama določno opredeljevalo zgolj do ene pogodbe o opravljanju storitev upravljanja (za stavbo na naslovu T.) in pritrdilo toženkini trditvi (iz vlogi z dne 27.2.2014), da ta ni veljavna. A ta toženkina trditev ne predstavlja odgovora na navedbe tožnice, ki jih je ta podala v svoji drugi vlogi. Prav tako je sodišče spregledalo, da se po protokolu upravnega postopka nobeno dejstvo ne more evidentirati in služiti navzven brez ustrezne pravne podlage (to pa je bila v konkretnem postopku prav izkazana veljavna upravniška pogodba).

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku(1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.(2) Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu z določbo 453. člena ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oz. poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

6. Izpodbijana odločitev je v celoti pravilna. Sodišče prve stopnje je svoje zaključke prepričljivo obrazložilo, pri tem pa ni zagrešilo nobene zakonsko relevantne kršitve. Pavšalne pritožbene navedbe, češ da naj bi upoštevalo prepozne (oziroma nekonkretizirane) navedbe (3) in dokazne predloge toženke, ne le, da ne držijo, ampak tudi sicer predstavljajo v tem postopku neupošteven pritožbeni razlog.

7. Kljub predhodni ugotovitvi velja poudariti, da je toženka ustrezno (torej pravočasno in konkretno) ugovarjala veljavnosti obeh pogodb o opravljanju storitev upravljanja,(4) na podlagi katerih je tožnica zahtevala plačilo vtoževanih stroškov.(5) Bolj konkretno, kot je to storila, niti ni mogla izpostaviti razlogov,(6) zaradi katerih pogodbi po njenem mnenju nista veljavni (učinkoviti). Ob presoji teh toženkinih ugovorov pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnica v tem oziru (torej, da sta bili pogodbi veljavno sklenjeni in da jo je zato - kot je to zatrjevala - potrebno šteti za upravnika obeh stavb) svojega dokaznega bremena ni izpolnila. Pritožbeno omenjanje, da toženka ni odgovorila na tožničino navajanje o tem, kako je vsak mesece izstavljala obračune stroškov in jih delila (pa tudi o domnevno nekonkretiziranem toženkinem prerekanju posameznih stroškov (7)), je iz tega razloga brezpredmetno. Tožničino polemiziranje s (pravilnim)(8) stališčem sodišča prve stopnje glede (zgolj deklarativne) narave vpisa upravnika v register upravnikov, pa pomeni nedopustno izpodbijanje dokazne ocene oziroma dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje (glede vprašanja izkazanosti veljavne sklenitve pogodb o opravljanju storitev upravljanja).

8. Povsem neprepričljiv je nadalje pritožbeni očitek zoper ugotovitev sodišča prve stopnje, da nobena od strank izvedbe naroka ni zahtevala (saj naj bi tožnica to zahtevala že s tem, ko je predlagala zaslišanje prič). Tožnica je namreč v svoji vlogi (obvestilu) z dne 14.5.2014 izrecno navedla, da izvedbe naroka ne zahteva. To kar navaja sedaj v pritožbi je torej v očitnem nasprotju z navedbo v omenjenem obvestilu. Sodišče prve stopnje je v okviru četrtega odstavka na 3. strani izpodbijane sodbe dovolj konkretno obrazložilo svojo odločitev, da izvedba naroka oziroma zaslišanje s strani tožnice predlaganih prič (to je B. K. in I. G.) ni potrebno. Ocenilo je namreč, da je moč o zahtevku (upoštevaje trditve obeh strank) odločiti na podlagi predloženih listin.(9) Očitek o pomanjkanju razlogov zato ne drži. Enako velja za očitek, da naj bi se sodišče prve določno opredelilo zgolj do (veljavnosti) pogodbe o opravljanju storitev upravljanja za stavbo na T. Jasne in konkretne razloge glede (ne)izkazanosti takšne pogodbe je podalo tudi za stavbo na P. (glej zadnji odstavek na 3. oziroma prvi odstavek na 4. strani izpodbijane sodbe). Brezpredmetno je tudi tožničino sklicevanje na določbo 68. člena SPZ.(10) V konkretnem primeru ni bilo sporno vprašanje, ali je toženka (kot njihova solastnica) dolžna nositi stroškovno breme za skupne dele (večstanovanjske) stavbe,(11) ampak ali je tožnica v zvezi s tem upravičena od nje karkoli zahtevati. Tega pa slednja ni izkazala.(12)

9. Ker pritožbeni razlogi niso podani (dopustni) in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi stroške nastale z njeno vložitvijo (1. odstavek 165. člena v zvezi z 1. odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje stroške nastale z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k predmetni odločitvi o tožničini pritožbi (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

10. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP

(2) Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe tudi opozorilo.

(3) In celo sprejelo odločitev „nasprotno s trditvami in neprerekanimi dejstvi pravdnih strank.“

(4) Glej njeno vlogo z dne 27.3.2014 (str. 3 in 4)

(5) Zato tudi ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje upoštevalo prepozne (v tej smeri postavljene) toženkine trditve.

(6) Ker naj ne bi bilo izkazano, da sta bili podpisani s strani zadostnega števila etažnih lastnikov (glej 31. člen za obravnavani primer relevantnega Stanovanjskega zakona - Uradni list RS/I, št. 18/1991, s kasnejšimi spremembami).

(7) Kar prav tako ne drži (glej toženkino vlogo z dne 27.3.2014).

(8) Glej npr. odločbo I U 1665/2011 z dne 26.9.2012. (9) Iz tožničine pripravljalne vloge z dne 10.4.2014 izhaja, da sta bila tako B. K. kot I. G. predlagana, da bi izpovedala o tem, da tožnica upravniške storitve tako na T. kot na P. dejansko izvaja. Ta okoliščina pa ne bi prav ničesar (relevantnega) povedala o tem, ali je toženkin ugovor, da pogodbi o opravljanju storitev upravljanja nista bili veljavno sklenjeni, utemeljen (ali ne).

(10) Stvarnopravni zakonik, Uradni list RS, št. 87/2002, 91/2013

(11) Zaradi česar se sodišču prve stopnje do te okoliščine tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati.

(12) Saj svojih trditev, da je to upravičena zahtevati kot upravnik, ni izkazala.