Jedro

Tožeča stranka ni niti kot verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo izdano začasno odredbo, s katero je bila prvotožencu naložena prepoved odtujitve in obremenitve podjetja P... d.o.o., karkoli storiti ali opustiti, kar bi lahko povzročilo škodo tožniku ter prepovedana vsaka sprememba na stvareh, na katere meri tožba pod pretnjo denarne kazni v primeru kršitve določb začasne odredbe. Proti navedenemu sklepu se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zadevo prejudiciralo, ko se je postavilo na stališče, da je bila udeležba tožnika v pogodbenem razmerju posojilo in ne družbeništvo, o čemer pa ni govora, ker gre za čisto pogodbeno družbeno razmerje. Glede dokazovanja nevarnosti neizterljivosti terjatve in glede škode, ki bi jo lahko z začasno odredbo utrpel, pa tožnik lahko dokaže oboje. Poslovanje drugotožene stranke je prvi toženec prepustil računovodkinji Veri M., ki je za direktorja instalirala svojega komaj nekaj čez dvajset let starega sina. Oba se čezmerno okoriščata z raznimi nakupi dragih stvari, kar je notorni in znani pojav v Litiji. Tožnika ustavljajo neznani ljudje v Litiji in ga opozarjajo na razsipništvo mladega direktorja. Podjetje izkazuje minimalni dobiček, kljub visoki donosnosti, saj je primarna vhodna surovina zastonj, ker se izkopava savski pesek, ki ga nato predelujejo in prodajajo v primarni obliki ali kot polizdelek. Zaradi takega poslovanja je bilo danih več prijav na Davčni urad v Ljubljani. Podjetje ves čas nemoteno posluje, prodaja izdelke, sama začasna odredba, kot je predlagana, pa ne posega v ta del dejavnosti. Predlog je namreč le zoper razpolaganje, ki bi lahko osiromašilo osnovna sredstva in vrednost firme. Najmanj kar je, bi lahko sodišče opravilo poizvedbe in zaslišalo katero od predlaganih prič, ki bi potrdile obstoj nevarnosti, ki preti obstoju firme. V odgovoru na pritožbo prva in drugotožena stranka predlagata zavrnitev pritožbe. Pojasnjujeta že doslej v postopku večkrat ponavljana stališča, da je predlog za izdajo začasne odredbe nerazumljiv in neutemeljen, enako velja za tožbeni zahtevek, tožeča stranka pa se je s pritožbenimi navedbami spustila na raven primitivnega obrekovanja. Pritožba ni utemeljena. Začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, ki se obravnava v tem postopku, je mogoče izdati, v kolikor so izpolnjeni pogoji po določbi 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in sicer, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter eno izmed naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ali da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Ker se je sodišče prve stopnje pravilno postavilo na stališče, da listinski dokazi zadostujejo za verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke, je odveč odgovarjati na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam obstoj terjatve, sploh pa ni pomembno za odločitev v tej zadevi, ali sodišče v obrazložitvi "prejudicira" zadevo, kot trdi tožnik, ali ne. Vsekakor je res, da tožeča stranka ni niti kot verjetno izkazala predpostavke iz 1. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, namreč nevarnost, da bo uveljavitev terjatve brez izdaje začasne odredbe onemogočena ali precej otežena. V predlogu za izdajo začasne odredbe se namreč tožeča stranka sklicuje zgolj na to predpostavko, pa še to v povezavi z izterjavo velikih zneskov denarja, čeprav denarna terjatev ni predmet tožbenega zahtevka. Navedba o tem, da s predlagano odredbo toženec ne bo utrpel nobene škode, pa se lahko nanaša le na določbo 3. odstavka 270. člena ZIZ v zvezi z določbo 3. odstavka 272. člena istega zakona. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog. V pritožbi pa tožnik zatrjuje tudi obstoj predpostavk iz 2. in 3. alinee 2. odstavka 272. člena ZIZ, namreč smiselno nastanek težko nadomestljive škode zaradi slabega poslovanja drugotožene stranke ter še trdi, da izdaja začasne odredbe ne bi posegala v nemoteno poslovanje podjetja. S tem pa pritožnik zatrjuje nova dejstva, kar ni dopustno glede na določbo 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj hkrati ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti do konca obravnavanja predloga za izdajo začasne odredbe. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).