Jedro

Glede na nujnost obstoja obeh elementov za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delodajalca (opustitev izvedbe vseh ali nekaterih zahtevanih ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi in vzročna zveza med poškodbo zavarovanca tožeče stranke ter opustitvijo ukrepov s področja varstva pri delu), je za pravilno presojo pravno relevantne vzročnosti potrebno presoditi, kateri so tisti ukrepi, ki niso bili izvedeni ali pa so bili pomanjkljivo izvedeni, ki so odločilno vplivali na obstoj takšne pravno relevantne vzročnosti. Ne zadošča zgolj ugotovitev, da nekateri ukrepi dejansko niso bili izvedeni ne da bi se ugotavljal njihov pravno relevanten vpliv na poškodbo. Pri tem pa je zlasti odločilno, da se mora pravno relevantna vzročnost presojati glede na predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme in če gre za izredne okoliščine, tudi v teh okoliščinah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 2.3.2010 opr. št. I Pg 286/2009 razsodilo: Tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: Tožena stranka F. T. L. d.d., je dolžna tožeči stranki Z. Z. Z. Z. S., plačati znesek v višini 8.545,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 8.530,70 EUR od dne 1.8.2006 dalje do plačila, od zneska 15,13 EUR pa od dne vložitve tožbe dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, vse v roku 15.dni in pod izvršbo“, se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki njene pravdne stroške v višini 2.582,12 EUR v 15.dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za njihovo izpolnitev dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper to sodbo je vložila po pooblaščenki pravočasno pritožbo tožeča stranka in sicer iz vseh iz pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Pritožba očita sodišču prve stopnje zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko je ugotovilo, da je bila uporaba čelade predpisana le po potrebi,odvisno od konkretnega dela in nevarnosti padcev predmetov pri tem delu, iz izpodbijane sodbe pa ni razvidno, da bi se sodišče opredelilo do tega ali je bila čelada potrebna ali ne, tako da je v tem delu ugotovitev sodišča prve stopnje napačna oziroma pomanjkljiva. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil način, na katerega je bil s strani tožene stranke predpisana uporaba osebne varovalne opreme, pravilen. Tožena stranka ni navedla, pri katerih delih je čelada potreba in pri katerih je ni potrebno uporabljati. Tožena stranka čelad sploh ni imela in jih je zagotovila šele po nesreči zavarovanca tožeče stranke. Tudi inšpektor za delo je ugotovil, da tožena stranka zavarovancu v zvezi z delovno nesrečo ni zagotovila potrebne osebne varovalne opreme in po mnenju pritožbe je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da mandatno kazen, ki jo je inšpektor naložil toženi stranki, ki ni zagotovila čelade, ne gre enačiti s tem, da bi moral zavarovanec nositi čelado pri opravljanju del, pri katerih je prišlo do poškodbe.

Da je čelada bila potreba za konkretno delovno mesto, je ugotovil tudi sodni izvedenec G. in tudi izvedenec B. je pojasnil, da bi tožena stranka v zvezi z uporabo čelade kot osebne varovalne opreme, lahko konkretno opredelila, za katera dela se uporablja dodatna osebna varovalna oprema.

Tožena stranka je torej ravnala v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu, ko čelade za konkretno delo ni predpisala niti ni imela natančno določeno v oceni tveganja, za katera dela se mora čelada uporabljati.

Pritožba meni, da je nepopoln zaključek sodišča prve stopnje, da je bila sporna trditev tožeče stranke, da je tožena stranka zaradi opustitve zagotavljanja varnostne čelade ter zaradi neprimernega pregleda stroja ter varnostnih tveganj kriva za nastalo nesrečo in nadalje meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage v zvezi z lovilnimi mrežami, kar pa ne drži, saj je tožeča stranka že v sami tožbi navedla, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, ker zavarovancu ni zagotavila ustrezne zaščitne opreme in sicer čelade ter ker zavarovancu ni zagotovila brezhibne delovne opreme, ki ne ogroža varnosti in zdravja pri delu in ki ob pravilni uporabi ne sme povzročati nepredvidenih nevarnosti in škodljivosti, tako da je trditvena podlaga bila postavljena ustrezno.

Pritožba meni, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je do delovne nesreče prišlo zaradi nepravilnosti v izvajanju vzdrževalnih del s strani zavarovanca tožeče stranke, ki da je preveč sunkovito potegnil za ročico reguliranja zavore in da je zato prišlo do popustitve zvarov in padca reduktorja. Pri tem se je sodišče oprlo na mnenje izvedenca B., ki pa je je pojasnil tudi, da bi do nezgode lahko prišlo tudi, če bi zavarovanec popuščal zavoro na rahlo in poškodovani delavec je izpovedal, da je ravnal ravno naslednji način. Na ogledu, ki ga je opravil izvedenec B., tožeča stranka ni sodelovala niti ni bila nanj povabljena, bila je prisotna zgolj tožena stranka, to pa je vplivalo na vsebino mnenja izvedenca in posledično na napačne zaključke sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja izvedenca G., ki je v pisnem mnenju in nato ustno pojasnil, da poleg tega, da tožena stranka ni zagotovila zavarovancu čelade za konkretno delo, je ravnala napačno tudi, ko delovno sredstvo ni bilo ustrezno in sicer ni bilo ustrezno zaščiteno pred nepredvidenimi padci in sicer bi morala biti mehanska zavora zaščitena z mrežo, da padajoči del ne bi padel na delavca.

Pritožba meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj ne bi bile podane predpostavke iz 87. člena ZZVZZ, ker da je tožena stranka izvajala redne preglede in preizkuse delovne opreme, saj iz listin v spisu izhaja, da rednih pregledov tožena stranka ni izvajala, ker je bil pregled delovnih sredstev 7.8.2003 in je bila ugotovljena vrsta nepravilnosti, pa niso bile odpravljene in tudi kontrolnega pregleda ni bilo do dneva nesreče,tako da je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje,da je bil stroj redno pregledovan in vzdrževan.

Tako je sodišče prve stopnje povsem napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo zahtevek tožeče stranke in tudi napačno odločilo o stroških postopka.

Tožeča stranka je v pritožbi priglasila specificirane pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je moralo odločiti na podlagi naslednjih trditev pravdnih strank: dne 14.12.2004 se je pri delu poškodoval delavec tožene stranke in zavarovanec tožeče stranke in je do nesreče prišlo, ko je zavarovanec stal ob liniji in upravljal z ročico zavore spuščanje uteži končnega akumulatorja in pri tem so popustili zvari med nosilcem reduktorja, kar je imelo za posledico, da je reduktor mase 40 kg padel z višine približno 3,5 m ter zavarovancu poškodoval glavo in vrat ter bil zaradi poškodb na zdravljenju v S. b. C., Z. d. L., Z. L., K. c. L. ter bil v bolniškem staležu; tožeči stranki je nastala škoda, ki jo predstavljajo stroški zdravljenja zavarovanca; po 87. členu Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ima tožeča stranka pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi; tožena stranka je kršila določila členov 5. 8. in 15 Zakona o varnosti in zdravju pri delu ter določbe členov 4, 22, in 30.člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri delu ter 6. in 9. člen Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavec uporablja pri delu; tožena stranka ni zagotovila zavarovancu osebne varovalne opreme in sicer mu ni zagotovila čelade, ki je pri delu strojnega vzdrževalca obvezna, to pa je vplivalo na obseg poškodb zavarovanca; tožena stranka ni zagotovila ustrezne delovne opreme; tožena stranka je trdila, da do poškodbe zavarovanca tožeče stranke in delavca tožene stranke ni prišlo zaradi namernega protipravnega ravnanja ali malomarnosti tožene stranke; v času nezgode se je izvajal redni letni remont na liniji za izdelavo hidroizolacijskih trakov, imenovani „B.“ in ob liniji se v takem primeru nahajajo le vzdrževalci, med njimi je bil tudi zavarovanec tožeče stranke, ki je take naloge opravljal že od leta 1989; med redna vzdrževalna dela sodi tudi odstranjevanje valjev na valjčni mizi in zavarovanec je hotel z aktiviranjem ustreznega mehanizma na končnem akumulatorju traku spustiti utež, ki balansira valjčno mizo; tedaj je bilo večina valjev že odstranjenih in je bila valjčna miza razbremenjena ter lažja, kar je povzročilo hitrejše gibanje uteži navzdol; zavarovanec je ob tem reagiral tako, da je sunkovito potegnil za ročico zavore in s tem posredno obremenil nosilec prenosnika pogona, popustil je zvar nosilca prenosnika, ki je bil privarjen na nosilno konstrukcijo naprave; zvar je bil iz jekla ,originalen, izdelan tovarniško in tožena stranka ni mogla predpostaviti, da bo prišlo do njenega preloma; tožena stranka v celoti spoštuje predpise iz varstva pri delu, in izdelala je tudi oceno tveganja za varnost in zdravje pri delu tudi za delovno mesto „vzdrževalec strojni“ in opredelila čelado, vendar tedaj, če dela potekajo na višini ali obstaja nevarnost padca predmeta na tla; pri delih, kjer je prišlo do poškodbe, ni šlo za nobeno takšno situacijo,da bi bila čelada potrebna, saj je pri vzdrževalnih delih linija statična in tedaj ne obstaja nevarnost padcev predmetov z višine; možnost, da popusti tovarniški zvar na akumulatorju je nepredvidljiva okoliščina in toženi stranki ni mogoče pripisati nobene krivde; tožeča stranka je trdila, da je pri vzdrževalnih delih potrebno še toliko bolj paziti na uporabo osebnih zaščitnih sredstev; tožena stranka ni skrbela za redno preverjanje ustreznosti delovnih sredstev in ni sproti preverjala varnosti strojev, kar bi še zlasti morala zaradi starosti linije; zapisnik o pregledu linije z dne 7.8.2003 dokazuje, da so bili deli stroja dotrajani, da je bila zaščita pomanjkljiva ter da je bila ugotovljena cela vrsta pomankljivosti, ki do dneva nesreče niso bile odpravljene; tožena stranka je trdila, da je redno pregledovala proizvodno linijo preko zunanjih institucij, ki ob zadnjem pregledu avgusta 2003 ni ugotovil nobenih nepravilnosti, ki bi bile lahko povezane z nesrečo in tožena stranka je poškodovanca redno izobraževala s področja varnega dela, nazadnje dne 11.12.2004; v oceni tveganja je bila varnostna čelada opredeljena po potrebi in zavarovanec je bil z njo seznanjena; glede na konstrukcijo linije,kjer so vsi deli privarjeni na osnovno konstrukcijo(tudi tisti, ki se nahajajo na višini), ni obstajala nevarnost padca predmetov na tla, da bi tožena stranka prepoznala takšno tveganje in predpisala uporabo čelade kot obvezno;tudi zavarovanec sam ni izrazil zahteve po čeladi glede na dolžnosti zavarovanca, da tudi sam zahteva ustrezno osebno varovalno opremo; Pritožba predvsem graja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabo materialnega prava, kar je imelo nadaljnjo, po mnenju pritožbe, povsem neutemeljeno posledico v zavrnitvi tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče meni, da so pritožbene navedbe v celoti neutemeljene,saj je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri ugotovilo za presojo odločilno dejansko stanje glede na vtoževano materialnopravno podlago, ki je v določbi člena 87 Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS št. 9/92 s spremembami in dopolnitvami - ZZVZZ) in ki določa, da ima tožeča stranka(zavod) pravico zahtevati povračilo škode od delodajalca, če je do škode prišlo zaradi opustitve ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno opredelilo kriterije, ki so odločilni za presojo odškodninske odgovornosti delodajalca po določbi člena 87 ZZVZZ in sicer je potrebno za ugotovitev dejstva ali je poškodba zavarovanca tožeče stranke posledica neizvajanja ukrepov varstva pri delu ali drugih ukrepov predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi ugotoviti ali zahtevani ukrepi niso bili izvedeni s strani tožene stranke kot delodajalca in ali med neizvedbo ukrepov in poškodbo zavarovanca tožeče stranke obstaja vzročna zveza.

Oba elementa morata biti podana kumulativno, sicer je odškodninski zahtevek neutemeljen, je tudi po stališču pritožbenega sodišča pravilen pravni zaključek sodišča prve stopnje in to ni niti pritožbeno sporno ter se je enako že izrekla sodna praksa (sodba VSL I Cpg 476/2000, sodba VSL I Cpg 945/2001).

Glede na nujnost obstoja obeh elementov za ugotovitev odškodninske odgovornosti tožene stranke kot delodajalca (opustitev izvedbe vseh ali nekaterih zahtevanih ukrepov iz varstva pri delu ali drugih ukrepov, predpisanih ali odrejenih za varnost ljudi in vzročna zveza med poškodbo zavarovanca tožeče stranke ter opustitvijo ukrepov s področja varstva pri delu), je za pravilno presojo pravno relevantne vzročnosti potrebno presoditi, kateri so tisti ukrepi, ki niso bili izvedeni ali pa so bili pomanjkljivo izvedeni, ki so odločilno vplivali na obstoj takšne pravno relevantne vzročnosti, ker ne zadošča zgolj ugotovitev, da nekateri ukrepi dejansko niso bili izvedeni brez ugotavljanja njihovega pravno relevantnega vpliva na poškodbo. Pri tem pa je zlasti odločilno, da se mora pravno relevantna vzročnost presojati glede na predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme in če gre za izredne okoliščine, tudi v teh okoliščinah.

Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča ob upoštevanju pravno relevantnih okoliščin tako pravilno ugotavljalo ali je tožena stranka ravnala skladno z veljavnimi predpisi s področja varnosti in zdravja pri delu, pri čemer je tudi pravilno izhajalo iz zahteve teh predpisov, da mora delodajalec po opravljenem ocenjevanju tveganja, v skladu z izjavo o varnosti, z ukrepi organizacije dela preprečiti ali omejiti predvidene nevarnosti in škodljivosti, ki lahko nastanejo pri normalni uporabi delovne opreme, in predvideti ukrepe za uporabo v izrednih okoliščinah (določba člena 4 Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS št. 101/2004). Za izredne okoliščine po določbi drugega odstavka 9 člena istega Pravilnika štejejo spremembe načina dela, poškodbe opreme pri delu, nevarni pojav ali daljše obdobje nedelovanja, za takšno situacijo pa v obravnavani zadevi po mnenju pritožbenega sodišča ni šlo, niti ni bilo zatrjevano, saj je redni letni remont (generalna vzdrževalna dela) šteti za normalno uporabo delovne opreme in ocena tveganja za delovno mesto strojni vzdrževalec tako zajema tudi situacijo, ko ta dela kot vzdrževalec v okviru letnega rednega remonta.

Pri tem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izdelala za delovno mesto, na katerem je delal poškodovani zavarovanec tožeče stranke, to je strojni vzdrževalec, izjavo o varnosti (listina B2 v spisu), kar ni pritožbeno sporno, ki vsebuje opis delovnega procesa z ocenjevanjem tveganja za poškodbe ali zdravstvene okvare ter določa varnostne ukrepe (skladno z določbo 3. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu - Uradni list RS št. 56/99 s spremembami in dopolnitvami -ZVZD) in skladno z določbami Pravilnika o osebni varovalni opremi, ki jo delavci uporabljajo pri delu (Uradni list RS št. 89/99 s spremembami in dopolnitvami) določila osebno varovalno opremo za to delovno mesto (določba 5 člena tega Pravilnika), ki v prilogi III določa okviren spisek del, ki zahtevajo uporabo osebne varovalne opreme, v Prilogi II pa je določen okviren seznam osebne varovalne opreme.

Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka med nevarnostni tveganja opredelila tudi padec predmetov in kot osebno opremo delovno obleko, visoke delovne čevlje,podloženi telovnik in rokavice, po potrebi pa še škornje, zaščitna očala, ščitnik za obraz , predpasnik za varilce, čelada, sredstva za varovanje sluha - čepki, varovalna krema (stran 4/IV izpodbijane sodbe), pri tem pa je pritožbeno sporno ali je sodišče sploh podalo razloge ali je čelada obvezna oprema za strojnega vzdrževalca, kot trdi tožeča stranka še v pritožbi.

S tem pritožba smiselno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po tč. 14 drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta pritožbeni očitek neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje že na strani 4/V izpodbijane sodbe in nato na naslednjih straneh podalo obširne zaključke ravno glede okoliščine, kot jo je zatrjevala tožeča stranka, to je ali bi tožena stranka v okviru ocene tveganja nevarnosti morala določiti, da zavarovanec tožeče stranke mora nositi čelado kot obvezno osebno varovalno sredstvo ali ne.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je glede na mnenje sodnega izvedenca B., ki je navedel, da obvezno nošenje čelad ni potrebno pri vzdrževalnih delih na liniji za izdelavo hidroizolacijskih trakov, kjer ni obstajala nevarnost padajočih delov s transportne linije in ob upoštevanju izpovedbe priče D. P., ki je bil vodja vzdrževanja pri toženi stranki, da po njegovem vedenju na tej liniji še ni prišlo do padca predmeta in ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje štelo mnenje sodnega izvedenca G. za zmotno, kolikor je on menil drugače, pri tem pa je tudi pojasnilo, da je ta izvedenec spregledal, da za vzdrževalna dela po Pravilniku o osebni varovalni opremi ter po prilogi III k temu pravilniku med okvirnim spiskom del, kjer je potrebno obvezno nositi čelado, ni vzdrževalnih del, da je tožena stranka glede na to imela pravico in dolžnost v okviru ocene tveganja predvideti nujnost nošenja čelade.

To je storila tako, da je nošenje čelade predvidela „po potrebi“, kar je skladno z oceno tveganja, ki je temeljila na predvidljivosti padcev predmetov z višine pri opravljanju dela strojni vzdrževalec, ki se opravlja pri tleh in ker ta predvidljivost padcev ni bila takšna, da bi vzdrževalec moral redno nositi čelado, je presoja tožene stranke po mnenju sodišča prve stopnje pravilna, saj mora ocena tveganja biti izdelana glede na možnost, da pride pri delu do rednega padca predmeta z višine.

Sodišče prve stopnje je tako presodilo, da je tožena stranka imela diskrecijsko pravico in dolžnost glede na veljavne predpise, da odloči, če bo glede na naravo delovne opreme in naravo dela strojni vzdrževalec, predpisala kot obvezno osebno varovalno opremo tudi čelado in je v celoti zadostila predpisom in zadosti upoštevala naravo delovne opreme (delovna oprema je po določbi šestega odstavka 3.člena ZVZD vsak stroj ali naprava, aparat, orodje in druga oprema, ki se uporablja pri delu) in naravo dela strojnega vzdrževalca, ko je predpisala nošenje varnostne čelade le po potrebi, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da odmera mandatne kazni s strani inšpektorja za delo zaradi tega, ker tožena stranka čelade ni dala na razpolago, še ne pomeni,da bi tožena stranka morala nošenje čelade predvideti kot obvezno, kot še vedno zmotno vztraja pritožba in kot zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati mnenje izvedenca B., ki je povedal, da bi bilo dobro, da bi tožena stranka morala v oceno tveganja vpisati bolj konkretno, kdaj nastopi okoliščina„po potrebi“ in izpovedbo priče R., ki je izpovedal enako, saj niti izvedenec niti priča nista izjavila, da se ne bi smela tožena stranka poslužiti izraza po potrebi, poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni zatrjevala odločilnega dejstva, to pa je, da bi tožena stranka v skladu z izjavo o varnosti za delovno mesto strojni vzdrževalec, ki je delal na remontnih delih, ne bi imela izdelanih Navodil za varno delo (stran 3/5 izjave), s katerimi bi morala opredeliti ali je čelada obvezna v primeru remontnih del. Takšne trditve tožeča stranka ni podala,ob podanih trditvah strank pa je pravilen dejanski in materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka imela skladno z veljavnimi predpisi izdelano oceno tveganja za varnost in zdravje pri delu strojni vzdrževalec in da ni bila dolžna pri tej oceni upoštevati okoliščine,ki je v danem primeru povzročila nesrečo, to pa je popustitev zvara ohišja, v katerem je bil pripet reduktor, ki je izpadel iz ohišja in poškodoval zavarovanca tožene stranke. Tožena stranka je tudi po mnenju pritožbenega sodišča dolžna oceno tveganja, kot je že bilo pojasnjeno, narediti glede na normalno uporabo delovne opreme (uporaba delovne opreme je po določbi tč. c 3. člena Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme vsaka dejavnost, pri kateri se uporablja delovna oprema, kot n.pr. zagon, uporaba in ustavitev opreme, njen transport, popravilo, vzdrževanje, sprememba, ki ne spreminja funkcionalnih lastnosti delovne opreme, strežba, servisiranje ter čiščenje) in to je naredila in vsi pritožbeni očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja v zvezi s tem so neupoštevni.

Pritožbeno sodišče le še pojasnjuje,da zaključek sodišča prve stopnje, da je vzrok, da je prišlo do preloma zvara v tem, da je zavarovanec tožeče stranke premočno potegnil zavoro, ni odločilen za presojo sporne zadeve, pač pa zaključek, da je tožena stranka imela skladno s predpisi izdelano izjavo o varnosti za delovno mesto strojni vzdrževalec, ko je v jej predvidela uporabo varnostne čelade le po potrebi in da pri tem ni bila dolžna predvideti kot tveganje zlom zvara nosilca reduktorja, ki je bil privarjen na obod postrojenja, kar ni redno pričakovana nevarnost pri vzdrževalnih delih.

Pritožba je neutemeljena tudi, kolikor sodišču prve stopnje očita kršitev procesnih določil glede trditvene podlage, saj je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka niti v prvotnem sojenju niti kasneje ni izpostavljala ,da bi tožena stranka morala poskrbeti za lovilne mreže nad linijo, saj se je le pavšalno sklicevala na kršenje predpisov in očitala poleg dejstva, da bi tožena stranka moral predpisati obvezno uporabo čelade, še na dejstvo, da linija (delovna oprema) ni ustrezala vsem predpisom, saj niso bile odpravljene napake po zapisniku o rednem pregledu.

Sodišče prve stopnje je glede na trditveno podlago strank po stališču pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so ob rednem pregledu linije v avgustu 2003 bil ugotovljene nekatere pomanjkljivosti, ki res do dneva nesreče niso bile odpravljene, vendar je pravilen njegov nadaljnji zaključek, da je šlo za take nepravilnosti,ki v ničemer niso vplivale na nastalo nesrečo (stran ... izpodbijane sodbe), saj je po zapisniku o pregledu in preizkusu delovne opreme glede v njem zapisanih zahtev po zaščiti določenih delov linije z mrežo ugotovilo, da gre za mreže, ki naj bi preprečile posege v delovno območje linije, ne padcev delov linije, čemur so namenjene lovilne mreže, ki pa so predvidene le v gradbeništvu.

S temi zaključki sodišča prve stopnje, ki so po mnenju pritožbenega sodišča v celoti ustrezni glede na podano trditveno podlago strank in predložene ter izvedene dokaze, se pokažejo kot zmotne tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje naredilo napačne zaključke glede stanja linije in zaščite linije in je tudi zmotna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo,da je tožena stranka izvajala redne preglede linije, če pa napake niso bile odpravljene od avgusta 2003 pa vse do nesreče decembra 2004, saj tožeča stranka očitno ne loči med rednimi pregledi delovne oprem in nato odpravo napak, ugotovljenih pri rednih pregledih. Zgolj za slednje pa gre pri sporni zadevi, vendar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo,da neodpravljene pomanjkljivosti niso v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Glede na vse navedeno je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, ker poškodba zavarovanca tožeče stranke ni posledica tega, da pri toženi stranki ne bi bili izvedeni ustrezni ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi ob upoštevanju določbe člena 87 ZZVZZ.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da pritožbeni razlogi niso podani , v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bila storjena katera druga po uradni dolžnosti upoštevna kršitev iz II. odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba člena 353 ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člena 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).