Jedro

Pri določitvi denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so pravno relevantna dejstva o obsegu trajnih posledic utrpelih poškodb v smislu zmanjšanja funkcionalnih sposobnosti poškodovanih delov telesa in s tem prizadetosti kvalitete oškodovančevega življenja ter posledičnega vpliva na porušenje njegovega notranjega ravnovesja oz. njegovo duševno doživljanje teh spremenjenih okoliščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: - da je toženka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2009 do plačila in zakonske zamudne obresti od 6.000,00 EUR od 28. 5. 2009 do 24. 7. 2009 ter mu povrniti pravdne stroške v višini 40,17 EUR, v primeru zamude s plačilom pravdnih stroškov pa zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka (prva točka izreka), - da se zavrne višji tožbeni zahtevek za plačilo 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2009 do plačila (druga točka izreka).

Tožnik je s pritožbo izpodbijal zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točko 3 izreka), pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagal je ugoditev pritožbi in razveljavitev sodbe prve stopnje v napadenem delu, podredno in smiselno pa spremembo in ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Zahteval je tudi povrnitev vseh stroškov postopka. Bistvene navedbe o pritožbenih razlogih bodo navedene v nadaljevanju, ko bo odgovorjeno nanje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ni konkretizirala pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni navedla niti v katerem delu izpodbijane sodbe niti s katerim ravnanjem naj bi bila taka kršitev storjena. Pritožbeno sodišče pa ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan in je pritožba v tem delu neutemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravdni stranki po dopolnitvi izdelanega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke nanj nista imeli pripomb. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da je upoštevalo ugotovitve izvedenca in tožnikovo izpovedbo glede dejstev o obsegu nastale tožnikove škode, da pa je v primeru razhajanj med tožnikovo izpovedbo in ugotovitvami izvedenca za svoje dejanske zaključke upoštevalo izvedensko mnenje, ki je v skladu s pravili stroke in znanosti objektivizacija tožnikove izpovedbe, zaradi česar ima izvedensko mnenje večjo dokazno moč. Pritožba ne izpodbija niti tega zaključka sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, ki ni potrdilo tožnikovih navedb o obstoju bodočih bolečin v levem zapestju, ugotovilo, da teh bodočih bolečin v levem zapestju in tudi bodočih bolečin v levem kolenu ni. Ne drži pa pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih navedb o bodočih telesnih bolečinah v levem zapestju in levem kolenu, saj je na podlagi dokazne ocene izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedbe ugotovilo dejstvo, da te bodoče škode pri tožniku ni. Prav tako se pritožba neutemeljeno sprašuje, zakaj sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih navedb o bolečinah v kolenu in zapestju, ker to ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo dejstvo, da je tožnik zaradi vseh utrpelih in ugotovljenih poškodb (brez zvina vratne hrbtenice) trpel telesne bolečine, in sicer tri ure hude kontinuirane, en dan hude v intervalih, sedem dni zmerne kontinuirane, sedem dni zmerne v intervalih, en mesec lažje kontinuirane ter dva meseca lažje v intervalih. Te ugotovljene telesne bolečine je tudi upoštevalo (kot že prestane telesne bolečine) pri določitvi denarnega zneska odškodnine skupaj z ugotovljenimi prestanimi neugodnostmi v času zdravljenja, kar pa predstavlja dejansko podlago za pravno priznano že nastalo škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti po 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Sodišče prve stopnje je torej na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenčevih ugotovitev in tožnikove izpovedbe sprejelo pravilen zaključek, da je tožnik utrpel nematerialno škodo iz naslova že pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja ter da bo v bodoče trpel telesne bolečine le še v obliki občasnih, lažjih do izjemoma srednjih glavobolov, ki se bodo pojavljali kot trajna posledica v intervalih na šest tednov, z leti pa bodo ti intervali vedno daljši. Pritožba očitno ne razmejuje telesnih bolečin v zapestju in kolenu na že prestane in bodoče bolečine, to pa je pravilno storilo in obrazložilo sodišče prve stopnje. Pritožba materialno pravno zmotno in zato neutemeljeno izpostavlja neupoštevanje posledic, kot so motnje vida in ravnotežja z omotico, v zvezi z utemeljevanjem stališča, da bi moralo sodišče prve stopnje določiti višjo denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Vse trajne posledice poškodb, ki niso (bodoče) telesne bolečine in ki se kažejo kot omejitve pri izvajanju različnih vrst oškodovančevih življenjskih aktivnosti, predstavljajo dejansko podlago za pravno priznano nematerialno škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v okviru pravilnih dejanskih ugotovitev o obsegu te škode.

Po presoji pritožbenega sodišča je denarna odškodnina 4.500,00 EUR, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, pravična denarna odškodnina in v skladu z določbama členov 179 in 182 OZ za ugotovljen obseg prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v približno 2,5 meseca trajajočem zdravljenju (od 4. 11. 2008 do 15. 1. 2009) in ugotovljen obstoj občasnih glavobolov, katerih intenzivnost se bo z leti zmanjševala, kot bodoče škode (oziroma bodočih telesnih bolečin) glede na tožnikovo starost 30 let ob poškodovanju in je takšen denarni znesek povsem v skladu z zakonskimi namenom te odškodnine, da naj pomeni oškodovancu le zadoščenje.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje nekoliko zmanjšujejo tožnikove življenjske aktivnosti in kvaliteto njegovega življenja le naslednje posledice obravnavanih poškodb: - omotice, ki so posledica nevrocirkulatorne distonije kot posledica popoškodbene stresne motnje, ki so funkcionalne motnje, na katere vplivajo emocionalni faktorji in stresi in se pojavljajo pri nagli vertikalizaciji, hitrih obratih glave in telesa pri naglem zravnanju iz sklonjenega in ležečega položaja ter obratno, - prehodne motnje v obliki sence ali nejasnega vida, ki se pojavljajo ob glavobolih, - in pa sami glavoboli v primeru, če se glavobol pojavi že zjutraj in traja ves delavnik.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava, ker motenj ravnotežja in vida ni štelo za posledico prometne nesreče oziroma obravnavanega škodnega dogodka. Iz zgoraj povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje je jasno, da je ugotovilo in upoštevalo kot posledico prehodno motnjo v obliki sence ali nejasnega vida ob pojavu glavobola. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo dejstvo, da v področju vida pri tožniku ne obstajajo druge zatrjevane posledice (dvojni vid), ki bi imele vzrok v obravnavanih poškodbah, in da pri tožniku tudi ni zatrjevanih motenj ravnotežja, ki bi imele vzrok v obravnavanih poškodbah. Te ugotovitve sodišča prve stopnje dokazno podpira izvedensko mnenje. Pritožbeno “naveden izsek izvedenskega mnenja” pa potrjuje prav obstoj omejitev, ki jih je ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje in jih je zgoraj v alinejah povzelo tudi pritožbeno sodišče. Pritožbene navedbe o motnjah ravnotežja in zatrjevanega dvojnega vida pri tožniku (težav z vidom) niso z ničemer dokazno potrjene.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo dejstvo, da je izvedenec pri tožniku dopustil možnost, da je posledica udarnine roke mravljinčenje (ne pa, kot navaja pritožba “da tožnik čuti občasne motnje v levi roki”). Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo tudi, da to v sedanjem stanju ne zmanjšuje tožnikovih življenjskih aktivnosti, česar pritožba niti ne izpodbija. Prav tako pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik v svoji trditveni podlagi ni zatrjeval omejitev v zvezi z nezmožnostjo igranja odbojke, rolanja in smučanja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko ni upoštevalo tožnikove izpovedbe v tem delu, saj izpovedba ne more nadomestiti trditvene podlage, o kateri odloča sodišče (sedmi člen ZPP). Pritožba zato neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, da ima tožnik nekoliko zmanjšane življenjske aktivnosti pri poklicu monterja, igranju košarke in pri kopanju, zaradi glavobola in omotic kot posledice popoškodbene stresne motnje in zaradi pojava prehodnih motenj v obliki sence ali nejasnega vida ob glavobolih, kar vse mu povzroča duševne bolečine, pravilno uporabilo tudi določbi členov 179 in 182 OZ, ko mu je določilo denarno odškodnino 2.000,00 EUR. Zaradi ugotovljenih omejitev tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče priznati višje denarne odškodnine, saj stopnja duševnih bolečin kljub upoštevanju tožnikove starosti ob poškodovanju tega ne opravičuje. Pri določitvi denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so pravno relevantna dejstva o obsegu trajnih posledic utrpelih poškodb v smislu zmanjšanja funkcionalnih sposobnosti poškodovanih delov telesa in s tem prizadetosti kvalitete oškodovančevega življenja ter posledičnega vpliva na porušenje njegovega notranjega ravnovesja oziroma njegovo duševno doživljanje teh spremenjenih okoliščin. Zato na podlagi dejstev o vrstah utrpelih poškodb ni mogoče ugotavljati in primerjati pravičnosti dosojenih zneskov odškodnine in so pritožbene navedbe glede višjih zneskov prisojene odškodnine v smislu primerjave z obravnavanim primerom neutemeljene.

Pritožba ni izpodbijala odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti, kot jih je prisodilo sodišče prve stopnje, tudi ni izpodbijala odločitve o stroških pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče pa tudi glede teh odločitev ni našlo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti uradoma.

Glede na vse obrazloženo je pritožba neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člena ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam nositi svoje stroške postopka, ki so mu nastali z vloženo pritožbo. Odločitev v tem delu temelji na določbah prvega odstavka 165. in prvega odstavka 154. člena ZPP.