Jedro

V 159. členu ZDavP-2 so taksativno našteti denarni prejemki, ki so absolutno izvzeti iz izvršbe. Pri določanju dolžnikovih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, se izhaja predvsem iz načela zaščite dolžnika, saj gre za denarne prejemke, ki jih dolžnik potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb. Na ta način se varuje načelo socialne države in eksistenca dolžnika. Med naštetimi denarnimi prejemki je mogoče med drugim najti prejemke iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in prejemke iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju, ni pa med njimi mogoče najti odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ odločil, da je tožnik (v nadaljevanju tudi dolžnik) dolžan plačati denarno obveznost v skupnem znesku 2.184,84 EUR: stroške kazenskega postopka v znesku 2.149,84 EUR, stroške davčne izvršbe v znesku 25,00 EUR in stroške izdaje izpodbijanega sklepa v znesku 10,00 EUR. Obveznosti tožnika temeljijo na izvršilnih naslovih: sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani št. II KR 9927/10 z dne 6. 6. 2013 in sklepu Finančne uprave RS št. DT 4933-17326/2014-3 z dne 12. 1. 2015. Izvršba dolžnega zneska obveznosti se opravi z rubežem denarnih terjatev, ki jih ima tožnik do svojega dolžnika, A., na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 443/2015 z dne 12. 9. 2016. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa organ kot pravno podlago navaja določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe (143. člen), izvršilni naslov (145. člen) in predlagatelja izvršbe (146. člen). Sklicuje se tudi na 173. člen ZDavP-2, ki določa, da se s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, do višine njegovega dolga, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune.

2. Navedeno odločitev je potrdila toženka z odločbo št. DT-498-2-119/2017-2 z dne 17. 10. 2017. V obrazložitvi ugotavlja, da ima izpodbijani sklep vse sestavine, ki jih določa 151. člen ZDavP-2. V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni vsi pogoji za izvršbo, saj je obstajal veljaven izvršilni naslov, opremljen s potrdilom o izvršljivosti. V 173. členu ZDavP-2 kot eno izmed oblik rubeža določa rubež denarnih terjatev dolžnika, ki jih ima ta do svojih dolžnikov, pri čemer je davčna izvršba z rubežem dolžnikove denarne terjatve dopustna le, če že obstaja (pravnomočen) izvršilni naslov, iz katerega izhaja obstoj terjatve, oziroma če se dolžnik davčnega dolžnika strinja, da terjatev davčnega dolžnika do njega obstaja, ali če obstoju terjatve ne ugovarja pravočasno in obrazloženo. Toženka tudi meni, da navedbe tožnika glede prepovedi rubeža denarnih terjatev iz naslova nepremoženjske škode niso utemeljene. Rubeža teh terjatev namreč ZDavP-2 ne izključuje in se izvršba lahko opravi na vse denarne terjatve, ki jih ima davčni dolžnik do svojega dolžnika.

3. Tožnik vlaga tožbo in v njej navaja, da ni sporno, da ima določene davčne obveznosti do toženke, Republike Slovenije. Hkrati pa ima tudi sam denarno terjatev do Republike Slovenije in sicer iz naslova plačila nepremoženjske škode, ki mu je bila priznana s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 443/2015 z dne 12. 9. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3022/2016 z dne 11. 1. 2017. Terjatev iz naslova povračila nepremoženjske škode pa ne more biti predmet pobota niti ne more biti predmet rubeža, saj je potrebno nepremoženjsko škodo v vsakem primeru izplačati oškodovancu, v konkretnem primeru tožniku. Denarna terjatev, ki jo ima Republika Slovenija do tožnika, torej ne more biti zarubljena ali pobotana z denarno terjatvijo tožnika do Republike Slovenije iz naslova povračila nepremoženjske škode. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži plačilo stroškov. Hkrati sodišču predlaga, da razpiše glavno obravnavo in na njej zasliši tožnika ter izvede predlagane dokaze.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudari, da je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje ali premoženjska pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe, pri čemer dolžnikova terjatev do države - odškodnina, ni denarni prejemek, ki bi bil skladno z določbami 159. člena ZDavP-2 izvzet iz davčne izvršbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V 143. členu ZDavP-2 je določeno, da v primeru, ko davek ni plačan, začne davčni organ davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi. Davčni organ lahko na podlagi zakona izterjuje tudi druge denarne nedavčne obveznosti. V tem primeru je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (146. člen ZDavP-2). Namen davčne izvršbe je izterjava davčne obveznosti, ki izhaja iz izvršilnega naslova. Za dosego tega namena je predmet davčne izvršbe lahko vsako dolžnikovo premoženje ali pravica, če ni z zakonom izvzeta iz davčne izvršbe (144. člen ZDavP-2), to pomeni tudi denarne terjatve, ki jih ima dolžnik do svojih dolžnikov. Po določbi 173. člena ZDavP-2 se v davčni izvršbi na druge denarne terjatve dolžnika s sklepom o izvršbi dolžniku zarubi terjatev, ki jo ima do svojega dolžnika, in sicer do višine njegovega davka, dolžnikovemu dolžniku pa naloži, da zarubljeni znesek terjatve plača na predpisane račune. Rubež denarnih sredstev se opravi z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžnikovemu dolžniku, ta pa ima pravico, da zoper sklep o izvršbi ugovarja (174. člen ZDavP-2).

7. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, zaradi katerih neporavnanih obveznosti dolžnika je bil izdan sklep o izvršbi, določeno je tudi, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih terjatev, ki jih ima dolžnik do svojega dolžnika, A., na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 443/2015 z dne 12. 9. 2016 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3022/2016 z dne 11. 1. 2017. 8. Da ima tožnik obveznosti do Republike Slovenije ni sporno, prav tako ni sporno, da ima tožnik denarno terjatev do Republike Slovenije iz naslova plačila nepremoženjske škode. Sporno pa je, ali je lahko terjatev iz naslova povračila nepremoženjske škode predmet pobota oz. rubeža s strani Republike Slovenije. Tožnik namreč v tožbi navaja, da denarna terjatev, ki jo ima Republika Slovenija do njega, ne more biti zarubljena ali pobotana z denarno terjatvijo tožnika do Republike Slovenije iz naslova povračila nepremoženjske škode.

9. Sodišče pojasnjuje, da so v 159. členu ZDavP-2 taksativno našteti denarni prejemki, ki so absolutno izvzeti iz izvršbe. Pri določanju dolžnikovih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, se izhaja predvsem iz načela zaščite dolžnika, saj gre za denarne prejemke, ki jih dolžnik potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb. Na ta način se varuje načelo socialne države in eksistenca dolžnika. Med naštetimi denarnimi prejemki je mogoče med drugim najti prejemke iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in prejemke iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju, ni pa med njimi mogoče najti odškodnine za nepremoženjsko škodo. Upoštevaje navedeno ni mogoče slediti navedbam tožnika, da na denarno terjatev iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo ni mogoče poseči. ZDavP-2 tega ne določa, tožnik pa razen pavšalnih navedb tudi ne pojasni, zakaj meni, da je tak prejemek izvzet iz izvršbe. Sodišče zato kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da denarna odškodnina iz naslova nepremoženjske škode ne more biti predmet rubeža. Na navedeno tudi ne vpliva dejstvo, da je predmet rubeža terjatev, ki jo ima tožnik do predlagatelja izvršbe, saj se izpodbijani sklep ne nanaša na pobot, temveč se nanaša na rubež.

10. Izpodbijani sklep je torej zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

11. V zadevi je sodišče odločilo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankama ni sporno, sporna so med strankama pravna vprašanja. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za razpis glavne obravnave, ki je v upravnem sporu skladno z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 namenjena izvajanju dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V predmetni zadevi tožnik ni konkretiziral predloga za lastno zaslišanje v tem smislu, da bi navedel karkoli konkretnega, in sicer v čem je predlagani dokaz z njegovim zaslišanjem pomemben za odločitev oziroma kako bi lahko dokazni predlog vplival na odločitev. Njegovi ostali dokazni predlogi pa to v resnici niso, saj gre le za pisanja iz upravnega postopka in tožnikovo pritožbo ter sodbe civilnih sodišč v zvezi z dolgom tožnikovega dolžnika, zato je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

12. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.