Jedro

Sodišče se ne sme zadovoljiti zgolj s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, pač pa je dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi, glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.205,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2005 dalje do plačila ter pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske odločbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 743,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2007 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi zahtevku tožnika v celoti, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in jo vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Meni, da je izpodbijana sodba materialnopravno napačna, o odločilnih dejstvih pa obstaja tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče je sodbo in odškodninsko neodgovornost toženca oprlo na dejstvo, da toženec ni bil dejanski prevoznik blaga in zato ne more odgovarjati tožniku v smislu prevoznika po Carinskem zakonu (CZ). To pa je v nasprotju z navedbami samega toženca na naroku dne 18.12.2006 in s podatki iz tovornega lista št. 99835 z dne 22.10.2004. Sodišče bi se moralo vprašati, komu je tožnik podal garancijsko izjavo oziroma za koga je glavni zavezanec spora v smislu CZ. Vprašati pa se je tudi treba, kdo je prevoznik v smislu 2. odst. 96. čl. CZ. Meni, da kot prevoznik v smislu 2. odst. 96. čl. CZ nastopa vsakdo, ki kot organizator prevoza posreduje pri carinskem zastopniku in naroči izdelavo enotne tranzitne listine T1. Samo z njim je carinski zastopnik v pogodbenem razmerju in samo za njega lahko poda poroštveno izjavo. Tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik sam sestavil tovorni list, ni sprejemljivo, saj je že iz samega tovornega lista, kjer je navedeno, da je bil sestavljen v Beogradu, razvidno, da ga je sestavil bodisi pošiljatelj, bodisi prevoznik. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je imel prav toženec v odnosu do tožnika pogodbeno obveznost predložiti ustrezne listine, ki bi verodostojno dokazovale, da je blago zapustilo ozemlje Evropske Skupnosti (ES) in da je toženec to dolžnost opustil. V odnosu do tožnika in za potrebe carinske obveznosti iz enotne tranzitne listine je bil toženec prevoznik v smislu 2. odst. 96. čl. CZ. Kot tak pa bi moral tožniku posredovati listine v skladu s 3. odst. 365. čl. Samo toženec kot organizator prevoza oziroma zanj kateri od njegovih soizpolniteljev v prevoznem poslu bi lahko predložil dokumente, ki bi ustrezali tem zahtevam. Tožnik do teh listin ni imel nikakršnega dostopa, niti možnosti, da bi jih sam lahko pridobil. Toženčeva opustitev v smislu nastanka škode predstavlja nepredložitev blaga namembnemu uradu v la Spezii ali drugemu uradu države članice oziroma nepredložitev listin v smislu 3. odst. 365. čl. Uredbe 2454/93. Tožnik je podal garancijsko izjavo na listini T1 v smislu CZ kot del dogovora oziroma pogodbe, po kateri je bil toženec zavezan storiti vse potrebno, da se carinski tranzitni postopek zaključi v smislu 361. čl. in sledečih Uredbe 2454/93. Toženec pa tega ni storil. Toženec je nastopal kot organizator prevoza in kot prevoznik v širšem smislu za prevoz blaga, v katerega so bile vključene vsaj štiri družbe, dve iz Srbije, ena iz Italije in toženec. V odnosu do tretjega, to je tožnika kot carinskega zastopnika, je nastopal samo in edino toženec kot organizator prevoza in kot prevoznik v širšem smislu. Samo za njega se je tožnik zavezal s poroštveno oziroma z garancijsko izjavo, zato tudi za obveznost, ki je zaradi nezaključenega tranzitnega postopka nastala, tožniku odgovarja prav toženec, ne pa dejanski prevoznik oziroma kdo drug iz verige udeleženih v tem prevoznem poslu.

V odgovoru na pritožbo pa se tožena stranka zavzema, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožeča stranka v tej pravdi uveljavlja plačilo tistega, kar ji je bilo naloženo kot glavnemu carinskemu zavezancu, ker tranzitni postopek ni bil zaključen v skladu s carinskimi pravili ES. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta bili pravdni stranki v poslovnem razmerju, pri čemer je iz računa z dne 28.10.2004 razvidno, da je tožnik tožencu zaračunal sestavo spremne tranzitne listine, koleke, špeditersko zastopanje pri pretovoru blaga in sestavo tovornega lista. Toženec po mnenju sodišča prve stopnje ni bil prevoznik ne glede na dejstvo, da se je na nekaterih listinah kot tak označeval. Tožnik pa se je kot glavni zavezanec z izjavo zavezal, da bo plačal vse davščine, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. To pa pomeni, da če prevoznik pogoja ne izpolni, je plačilo mogoče uveljavljati od poroka, le-ta pa ima regresni zahtevek do prevoznika.

Značilnost obligacijskih razmerij je relativnost teh razmerij. Pravice in obveznosti, ki so vsebina določenega razmerja, učinkujejo praviloma le med udeleženci tega razmerja. Zato je za presojo utemeljenosti terjatve, ki jo ena stranka uveljavlja od druge, bistvenega pomena pravilna pravna opredelitev njunega medsebojnega razmerja. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je toženec (sicer kot prevoznik) tožniku kot špediterju naročil izdajo tranzitne deklaracije za konkretno blago, ki je bilo deklarirano za tranzit in prepuščeno v tranzitni postopek. Sodišče nadalje ugotavlja, da je iz računa, ki ga je izstavil tožnik, razvidno katero delo je opravil za toženca. Tožencu je zaračunal sestavo spremne tranzitne listine, koleke, špeditersko zastopanje pri pretovoru blaga in sestavo tovornega lista. Res je sicer, da je tožnik toženca opredelil v tožbi kot prevoznika, navedel pa je tudi, da mu je prav toženec naročil opravo zgoraj navedenih poslov. Sodišče se ne sme zadovoljiti zgolj s preizkusom, ali utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz tiste pravne podlage, na katero se sklicuje tožnik, pač pa je dolžno po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi, glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Zato bi ob takih trditvah in ob tako ugotovljenih dejstvih ter z pravilno uporabo materialnega prava moralo ugotoviti, da je treba pravno razmerje med pravdnima strankama presojati skozi določbe o špedicijski pogodbi, kot jo opredeljujejo določbe 851. do 870.čl. Obligacijskega zakonika (OZ).

Iz ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da se je tožnik zavezal tožencu kot naročitelju, da bo zanj v zvezi s prevozom opravil pravna posla in dejanja, ki so predmet špedicijske pogodbe. Za opredelitev špedicijske pogodbe namreč sama sklenitev prevozne pogodbe niti ni obvezna sestavina te pogodbe. V okviru te pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s tožencem, pa se je zavezal opraviti tudi posle v zvezi s carinjenjem. Prav pri opravljanju teh poslov se je tožnik zavezal kot glavni zavezanec za poravnavo carinskega dolga, saj po določilih 859. čl. OZ naročilo za odpravo stvari čez mejo vsebuje za špediterja tudi obveznost, da opravi vsa potrebna carinska dejanja in plača za naročitelja carinske dajatve, če ni v pogodbi drugače določeno. Ker pri tem carinske dajatve špediter plača za račun naročitelja to tudi pomeni, da sme zahtevati od naročitelja denarni znesek, ki je potreben za plačilo.

Po določbah 865. čl. OZ pa mora naročitelj povrniti špediterju potrebne stroške, ki jih je ta imel z izpolnitvijo naročila o odpravi stvari. Tudi izredni stroški lahko v določenem primeru predstavljajo potrebne stroške. Ker mora špediter ves čas izpolnjevanja svojih obveznosti ravnati s potrebno skrbnostjo in v interesu svojega naročitelja, mu nepotrebnih stroškov ne sme povzročati in kadar določen strošek ni potreben, ga naročitelj ni obvezen povrniti špediterju. Do povračila stroškov pa je špediter upravičen takoj, ko nastanejo.

Ker je po oceni pritožbenega sodišča pravna narava pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili, špedicijska pogodba, bi torej moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali je moč vtoževani znesek opredeliti kot potrebni strošek, ki je špediterju nastal kljub ravnanju s potrebno skrbnostjo v interesu svojega naročitelja in če je temu tako, ali ga je naročitelj tudi obvezan povrniti špediterju. To pa pomeni, da v konkretnem primeru po mnenju pritožbenega sodišča ni ključno vprašanje ali je bil toženec prevoznik ali ne, saj je bil evidentno naročnik špedicijske pogodbe, pač pa je ključnega pomena vprašanje ali je moč znesek, ki ga tožnik uveljavlja kot škodo, ki mu je nastala pri izpolnjevanju pogodbe opredeliti kot potrebne stroške v smislu 865.čl. OZ. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno obravnavo.

Pri ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje ugotavlja, ali plačilo carinskih dajatev za tožnika predstavlja potrebni strošek, ki mu ga je naročitelj – tožena stranka dolžna poravnati, pri čemer pa bo seveda moralo v zvezi s tem tudi ugotavljati, ali je špediter – tožnik ves čas izpolnjevanja svojih obveznosti ravnal s potrebno skrbnostjo in v interesu svojega naročitelja, pa se kljub temu tem stroškom ni mogel izogniti.

V primeru, da bo sodišče ugotovilo, da predstavlja uveljavljeni znesek potreben strošek špediterja, bo moralo ugotoviti tudi v kolikšni višini je bil ta potreben ter v tem kontekstu odločati o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 165. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).