Jedro

Sodišče mora tudi v sporih majhne vrednosti opraviti narok vselej, ko pisni dokazi za odločitev ne zadoščajo, in sicer neodvisno od tega, ali sta stranki njegovo izvedbo zahtevali.

V sporih mejne vrednosti lahko sodišče obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter pospešitvijo in ekonomičnostjo postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v prvem in tretjem odstavku izreka obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 72945/2016 z dne 18. 7. 2016 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 286,47 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ključna očitka, ki ju tožena stranka v pritožbi podaja sta, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, da izvedba naroka za glavno obravnavo ni potrebna in da je napačno zavrnilo dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke, F.G. Pravilno je njeno stališče, da mora tudi v sporih majhne vrednosti sodišče opraviti narok vselej, ko pisni dokazi za odločitev ne zadoščajo, in sicer neodvisno od tega, ali sta stranki njegovo izvedbo zahtevali. Vendar pa se višje sodišče v predmetnem sporu ne strinja z njenim stališčem, da pisni dokazi za odločitev niso zadostovali.

6. Sodišče prve stopnje je zelo jasno in konkretno (nikakor ne pavšalno, kot očita pritožba) povedalo, zakaj iz listinskih dokazov izhaja, da je storitev naročila tožena stranka, torej da jo je v njenem imenu in na njen račun naročil njen zakoniti zastopnik. Pravilno je navedlo, da je tožena stranka kot naročnica storitev navedena na vseh delovnih nalogih, kontrolnih listih (ki predstavljajo potrdila o izročitvi) in računih. F. G., ki je nesporno podpisnik večine navedenih listin, je imel kot njen zakoniti zastopnik tudi vso pravico, da storitve naroča v njenem imenu in na njen račun. Ker iz različnih listin povsem jasno izhaja, da je to tudi počel, njegovo zaslišanje o vprašanju, ali je morda kljub temu, da je kot naročnika navajal toženo stranko (in ne sebe kot fizične osebe), naročilo vseeno oddal v svojem imenu, ne bi imelo nobenega smisla. Sploh glede na dejstvo, da je tožena stranka večkrat poudarila, da F. G. živi v tujini, da večino časa preživi tam in da je tudi predlagala njegovo vabljenje na naslov v Dominikanski republiki, je sodišče prve stopnje z njegovo zavrnitvijo ravnalo ekonomično, pravilno in v skladu z načelom hitrosti postopka, poudarjenim v postopkih v sporih majhne vrednosti. Drugi odstavek 450. člena mu namreč v tovrstnih sporih daje izrecno možnost, da obseg dokazovanja omeji, dokazovanje pa izvede po prosti presoji tako, da bo zagotovljena sorazmernost med zagotovitvijo ustreznega varstva pravic strank ter pospešitvijo in ekonomičnostjo postopka. Takšno sorazmerje je v predmetnem sporu bilo podano. Dejstvo je, da je F. G. podpisoval delovne naloge in kontrolne listine na katerih je jasno zapisano, da je naročnik storitev tožena stranka. Dejstvo je tudi, da je kot zakoniti zastopnik tožene stranke bil upravičen do naročila storitev v njenem imenu.

7. Glede na navedeno pritožba ne more uspeti z navedbo, da zgolj napačna navedba tožene stranke na izdanih računih ne more spremeniti dogovora med G. in tožečo stranko. Ta je namreč kot naročnica navedena na vseh v spis vloženih listinah, ne le na računih. Res je sicer, da samo dejstvo, da je G. zakoniti zastopnik tožene stranke ne pomeni, da je storitve naročil v njenem imenu, pomeni pa to dejstvo, da je prav on toženo stranko (in ne sebe) navedel kot naročnika storitev. S tem je nedvomno ustvaril razmerje med tožečo in toženo stranko.

8. Vsi listinski dokazi v spisu tako podpirajo navedbe tožeče stranke, da je F. G. kot zakoniti zastopnik tožene stranke, storitve naročil v njenem imenu. Uporaba določb o zastopanju gospodarskih družb je zato povem na mestu. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do navedb tožene stranke, da je G. vedno, ko jo je zastopal, uporabljal njen žig, česar pa ob poslovanju s tožečo stranko ni storil. Sodišče je namreč pojasnilo, da uporaba žiga pravne osebe ni pogoj za veljavnost posla. Čeprav ga torej zakoniti zastopnik tožene stranke ni uporabil, je bil posel sklenjen. Tudi to namreč ne spremeni dejstva, da je kot naročnika storitev navedel družbo in ne sebe.

9. Enako velja za navedbe tožene stranke, da naj bi (očitno) do vse zmede prišlo zaradi G. prošnje, da se račune pošilja na naslov tožene stranke. V kolikor bi bila situacija takšna, tožena stranka pač ne bi bila na vseh predloženih listinah navedena kot naročnica storitev. Iz dejstva, da jo je G. navedel kot naročnico, in ne npr. kot prejemnico računa, pa nedvomno izhaja, da je za plačilo storitev zavezana.

10. S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako mora stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožeča stranka. Ta namreč ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).