Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje ob delni ugoditvi tudi tožničini pritožbi tako delno spremenita, da mora tožena stranka - zavarovalnica plačati tožnici D. B. 10,300.000,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.1999 dalje v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

V ostalem se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za odločitev sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnica se je kot sopotnica v lastnem avtomobilu v prometni nesreči 11.8.1994 na Madžarskem hudo telesno poškodovala, ko je prvotoženka kot voznica zapeljala s ceste v drevo. Od prvotoženke kot povzročiteljice in drugotoženke kot zavarovalnice, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje in AO plus zavarovanje, je zahtevala plačilo nepremoženjske in premoženjske škode v višini 36,633.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo odločilo o povrnitvi nepremoženjske in dela premoženjske škode, tako da je obema toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo znesek 9,833.000,00 SIT (izrek pod točko 1), ki obsega 33.000,00 SIT odškodnine za premoženjsko škodo in 9,800.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Od zahtevanih 6,800.000,00 SIT za telesne bolečine je tožnici prisodilo 3,500.000,00 SIT, od zahtevanih 4,900.000,00 SIT za strah 1,200.000,00 SIT, od zahtevanih 21,000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 4,500.000,00 SIT in od zahtevanih 2,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 600.000,00 SIT. Ker del tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode na avtomobilu v znesku 1,400.000,00 SIT še ni bil zrel za razsojo, je odločitev o njem v razmerju do prvotoženke pridržalo za končno odločbo, v preostalem delu pa je tožbeni zahtevek proti obema toženima strankama zavrnilo (izrek pod točko 2). Za končno odločbo je pridržalo tudi odločitev o pravdnih stroških (izrek pod točko 3).

Proti sodbi sodišča prve stopnje so se pritožile vse tri pravdne stranke. Sodišče druge stopnje je s sodbo in sklepom tožničino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (izrek pod točko 1). Prvotoženkini pritožbi je v celoti ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu v razmerju do nje razveljavilo ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (izrek pod točko 2), ker sodišče prve stopnje ni odločilo o ugovoru te toženke za zmanjšanje odškodnine zaradi njenih slabih premoženjskih razmer. Pritožbi drugotoženke je delno ugodilo, tako da je sodbo sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska 33.000,00 SIT (odškodnina za uničeno obleko in obutev) spremenilo, tako da je v tem delu tožbeni zahtevek v razmerju do drugotoženke zavrnilo, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu v razmerju do te toženke potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (izrek pod točko 3). Odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank je pridržalo za končno odločbo (izrek pod točko 4).

Tožnica v pravočasni reviziji proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča druge stopnje (izrek pod točko 1) uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje z ugoditvijo njenemu tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodiščema v novo odločanje. V sodbah obeh sodišč so si razlogi o odločilnih dejstvih glede zavrnilnega dela med seboj v nasprotju, saj bi pri tehtanju vseh dokazov sodišči morali upoštevati dejstvo, da se je tožnica kot mlada oseba hudo telesno poškodovala. Prenizka odškodnina je prisojena tudi zaradi opustitve zaslišanja izvedenca, kar je tožnica med postopkom predlagala, saj bi izvedenec ob ustni izpovedi lahko povzel svoje pismeno izvedeniško mnenje in z besedami plastično prikazal obseg dejansko nastalih hudih telesnih poškodb in z njimi povezanih vseh oblik nepremoženjske škode. Tožnica ne sprejema stališča pritožbenega sodišča o družbenem namenu odškodnine, saj se je v konkretnem primeru poškodovala tožnica kot fizična oseba, od nesreče dalje pa se je vsebina in kvaliteta njenega življenja drastično spremenila. Tožnica meni, da je upravičena do vse zahtevane odškodnine za nepremoženjsko škodo, prenizko prisojena odškodnina pa je tudi v nasprotju z obstoječo sodno prakso, zaradi česar sta obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo.

Revizija je bila vročena obema toženkama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je le delno utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je sodišče v tej revizijski zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti do uradno upoštevnih procesnih kršitev iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Zmotna je trditev, naj sodišči sploh ne bi upoštevali teže poškodbe in tožničine starosti. Tožnica s svojimi nadaljnjimi navedbami opisno uveljavlja tudi relativno procesno kršitev pred sodiščem prve stopnje, ker ni ustno zaslišalo izvedenca iz medicinske stroke, vendar je tudi po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje zavrnilo tožničino vsebinsko enako pritožbeno trditev s pravilnimi razlogi, ki jih je navedlo v četrtem odstavku na 7. strani svoje odločbe, da je namreč tožnica zahtevala ustno zaslišanje izvedenca le zaradi kontrole pravilnega izračuna procenta invalidnosti, kar pa ni pravno relevanten podatek in na katerega se sodišče prve stopnje v razlogih svoje sodbe niti ni oprlo.

Nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja o obsegu poškodbe in posameznih oblik nepremoženjske škode tožnica pri graji opustitve ustnega zaslišanja izvedenca ni zatrjevala. Le posredno jih sedaj zatrjuje v reviziji, vendar tako uveljavljanje zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP ni več mogoče. Tožnica je bila v času prometne nesreče stara 37 let in je bila zaposlena kot kuharica. Diagnoza njenih telesnih poškodb se je glasila: prelom reber od drugega do osmega desno, vdor zraka v obe polovici prsnega koša, prelom prsnice ali grodnice, prelom ponvice desnega kolka, prelom vratu desne stegnenice, zdrobljen prelom desne stegnenice, vdor zraka in krvi med obe pljučni krili in v podkožje. Sodišče prve stopnje je na straneh 6, 7 in 8 svoje odločbe obsežno povzelo komplicirano in dolgotrajno zdravljenje tožnice, z njim povezane številne nevšečnosti in prestane, sedanje in bodoče telesne bolečine. Najpomembnejši poudarki iz teh dejanskih ugotovitev so, da je bila tožnica najprej v bolnici na Madžarskem štiri dni, nato v Sremski Kamenici 20 dni, kjer so se še vedno intenzivno ukvarjali z zdravljenjem obojestranskega hematopneumotoraksa, po umiritvi te poškodbe pa je bila v bolnici v Novem Sadu 27 dni, kjer so ji operirali prelome tako, da so napravili notranjo fiksacijo desne stegnenice z žebljem in vijaki, dodatno osteosintezo vratu stegnenice s tremi vijaki, bolnišnično zdravljenje pa je nato nadaljevala še 7 dni v Ljubljani. Kasneje je bila v bolnici še dvakrat zaradi odstranitve osetosintetskega materiala. Tako je prestala tri operacije, pred tem drenažo prsnega koša, nastavitev kanile v sapnik, po zaključenem bolniškem zdravljenju je bila na zdraviliškem zdravljenju v Ljubljani, pa tudi kasneje je opravljala obsežno fizikalno terapijo, bergle je uporabljala vsaj dve leti in pol, eno berglo uporablja občasno še sedaj, skupno je prestala 60 rentgenskih slikanj in bila na številnih pregledih, na zadnjem 20.5.1997, invalidska komisija jo je ocenila za invalida III. kategorije.

Prestajala je 35 dni hude bolečine, tri do štiri mesece srednje, šest mesecev lahke, občasne lahke do srednje prestaja še sedaj in jih bo prestajala tudi v bodoče ob fizičnih obremenitvah in spremembah vremena. Za to obliko škode sta ji sodišči prisodili 3,500.000,00 SIT odškodnine.

Tožnica je prestajala hud primaren strah za življenje štiri dni v bolnici na Madžarskem, nato pa hud sekundaren strah dva meseca, lažji pa vse do odstranitve osteosintetskega materiala, torej še eno leto in pol. Za to obliko nepremoženjske škode sta ji sodišči prisodili 1,200.000,00 SIT odškodnine.

Tudi o zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti in z njimi povezanimi duševnimi bolečinami vsebuje sodba sodišča prve stopnje obširne razloge na straneh 8 in 9. Najpomembnejši podatki o tej obliki škode so, da zaradi poškodbe za 2 cm krajša desna noga povzroča šepanje in da je ostala omejena gibljivost poškodovanega kolka za približno 1/3. Tožnica zato težko dalj časa stoji, hodi po strmini ali po stopnicah, hodi po ravnem več kot pol ure, počepne ali kleči, obleče hlače ali se obuje, ni več sposobna za dela, kjer so potrebni dolga stoja, hitra hoja, prenašanje ali dvigovanje težjih bremen, zaradi omejitev pri poklicnem delu kuharice je postala invalid III. kategorije, vendar pri njeni delovni organizaciji nimajo ustreznega delovnega mesta, zaradi česar je na tako imenovanem čakanju. Tožnica z veliko večjim trudom gospodinji, omejila je kuhanje, ki je bilo poleg njenega poklica tudi njen hobi, sposobna je voziti avto le na krajše razdalje, omejena je pri sprehodih, saj mora pri sprehodih, ki so daljši kot pol ure, uporabljati berglo, ne more spati na desnem boku. Za to obliko nepremoženjske škode sta sodišči tožnici prisodili 4,500.000,00 SIT odškodnine.

Tožnica trpi duševne bolečine zaradi skaženosti, saj zaradi prikrajšave noge šepa, ostale pa so ji tudi brazgotine na zunanji strani desnega stegna v obliki črke "V" s 25 cm dolgima krakoma ter 5 cm dolga brazgotina nad kolenom, ostale pa so tudi manjše brazgotine po drenažah. Za to obliko škode sta sodišči tožnici prisodili 600.000,00 SIT odškodnine.

Pravna podlaga za prisojo pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo je v določbah 200. in 203. člena ZOR. Po merilih iz teh zakonskih določb je treba pri odločanju o odškodnini vsako škodo konkretizirati in individualizirati, ugotoviti torej objektiven obseg škode pri konkretnem oškodovancu ter upoštevati tudi posebne okoliščine tega oškodovanca, kot so zlasti starost, spol, poklic, ki ga opravlja, njegove siceršnje življenjske aktivnosti ter kako se ta konkretno ugotovljena prizadetost odraža v njegovi duševnosti. Med merili za prisojo pravične odškodnine je v navedenih zakonskih določbah omenjen tudi družbeni namen odškodnine, kar med drugim pomeni, da je treba pri odmeri odškodnine upoštevati širše okvire, ki se odražajo ob primerjanju posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin. Tožničina revizijska razlaga pomena izraza družbeni namen odškodnine je torej materialnopravno zmotna, po drugi strani pa se tožnica tudi sama v reviziji sklicuje na sodno prakso, torej na primerjanje posameznih škod in zanje prisojenih odškodnin.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine in prisoji odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno uporabili vsa merila za prisojo pravične odškodnine. Višja prisoja za te oblike nepremoženjske škode bi odstopila od siceršnje prisoje odškodnin v podobnih odškodninskih primerih. Pač pa je delno utemeljena revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava pri prisoji odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Pri prisoji zneska 4,500.000,00 SIT se je v premajhni meri odrazila pomembna okoliščina, da je bila tožnica že pri svojih 37 letih zaradi nastale poškodbe tako omejena pri poklicnem delu kuharice, da je postala invalid III. kategorije, da je bila kasneje na tako imenovanem čakanju in da tega dela ne bo mogla opravljati niti poklicno, doma pa le z znatnimi omejitvami, čeprav je to delo tako rada opravljala, da ga je štela za svoj hobi. Tudi ostale tožničine vsakodnevne omejitve so tolikšne, da upravičujejo prisojo odškodnine za to obliko nepremoženjske škode v znesku 5,000.000,00 SIT. Višja prisoja pa bi bila kljub tožničinemu revizijskemu vztrajanju materialnopravno zmotna.

Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP in 393. člena ZPP odločilo kot v izreku te revizijske odločbe. Odločitev o revizijskih stroških je glede na stroškovne odločitve obeh nižjih sodišč pridržalo sodišču prve stopnje, ki bo glede na dejstvo, da je v tožničinem odškodninskem zahtevku proti drugotoženki v celoti odločeno, o tem lahko izdalo tudi poseben sklep.