Jedro

Prvo sodišče je ugotovilo, da toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Glede na to, da je bil glavni predmet pogodbe določen nejasno, je moralo presojati tudi vprašanje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (dogovora o kreditu v tuji valuti, ki ni bil posamično dogovorjen), in sicer, ali je toženka ravnala v slabi veri in ali je obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prvi odstavek 3. člena Direktive). Ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, vodi do ničnosti tega pogodbenega določila ali celotne pogodbe. Če se ugotovi, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti zgolj za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti kot nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank nista izkazana) posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

Od potrošnika se upravičeno pričakuje, da bo v obligacijskem razmerju ravnal s potrebno skrbnostjo (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), kar pomeni, da se zaveda razlik med kreditom v EUR in kreditom v CHF zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF med trajanjem kreditne pogodbe (v njegovo škodo) to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da so nični notarski zapis SV .../08, kreditna pogodba in pogodba o zastavi nepremičnine, vsi trije z dne 27. 3. 2008. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožnici 44.824,06 EUR ter ji povrniti pravdne stroške. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti toženki njene pravdne stroške.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navaja, da napovedovanje tečajnih sprememb, bodisi kratkoročno bodisi dolgoročno z večjo ali manjšo natančnostjo, ni odločilnega pomena. Prvo sodišče se je zato zmotno posvetilo zgolj dejstvu, ali je toženka lahko napovedovala prav takšne tečajne spremembe, do katerih je dejansko prišlo, prezrlo pa je ključno vprašanje, kaj je toženka lahko vedela ali morala in mogla vedeti glede mogočih sprememb tečajev. Pri tem je treba upoštevati strokovno znanje in izkušnje banke glede mogočih sprememb tečajev. Direktiva Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah z dne 5. 4. 1993 (Direktiva) potrošniku ne nalaga bremena dokazovanja bankine slabovernosti. Sodišče mora klavzulo o kreditu v tuji valuti kot glavni predmet pogodbe šteti za nedopustno, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Ta pogoj je v Direktivi opredeljen po objektiviziranem merilu. Če je valutna klavzula v potrošnikovo škodo povzročila znatno neravnotežje, je to že takoj v neskladju z zahtevo dobre vere. Prvo sodišče ni presojalo posameznih dejstev ter kaj je toženka vedela oziroma morala in mogla vedeti glede na njeno strokovno znanje in izkušnje. CHF je valuta varnega zatočišča in je bilo že zaradi tega breme negativnega gibanja tečaja za tožnico pomembno večje kot verjetnost pozitivnega gibanja. Toženka se je pred tečajnimi tveganji lahko zaščitila, kar je tudi storila. Zato ni bila izpostavljena kreditnemu tveganju. V sklopu okoliščin, ki jih je toženka poznala, je bistveno gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih. Toženka je lahko predvidevala, da se tveganja tožnice dolgoročno ne bodo realizirala v njeno korist. Toženka je bila zelo dobro seznanjena z dolgoročnimi gibanji CHF v preteklosti. Tega dejstva tožnici ni predstavila. Prvo sodišče se ni opredelilo do trditev o dolgoročnih gibanjih tečaja CHF, ki je konstantno naraščal. Če bi bil podatek o tem predočen potrošniku, bi ga odvrnil od sklenitve kreditne pogodbe. Prvo sodišče je tudi zmotno ocenilo dokumente Banke Slovenije. Iz poročila o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005 je razvidno, da gre za določeno napovedovanje in pričakovanje rasti tečaja CHF. Gre za jasne zapise o visoki volatilnosti CHF za komitente bank, ne pa za banke. Tovrstne napovedi Banke Slovenije so se v določeni meri tudi uresničile. Tožnica je predložila tudi strokovni material Thomasa J. Jordana, v katerem so zapisana dejstva o CHF kot močni valuti, ki je močno pridobila na vrednosti od 70-ih let prejšnjega stoletja. S temi dejstvi se prvo sodišče ni ukvarjalo. Prvo sodišče tudi ni odgovorilo na posamezne navedbe tožnice, ki kažejo na slabo vero toženke in na obstoj znatnega neravnotežja. Tožnica med drugim izpostavlja, da je med pravdnima strankama nastalo svetovalno razmerje, da mora biti potrošnikom jasno predstavljeno, da ne obstaja zgolj teoretična možnost izgube, da med banko in potrošnikom obstaja konflikt interesov v primerih tovrstnih kreditnih pogodb, da so tovrstni krediti za potrošnike visoko tvegani, ne pa tudi za banke, da bi morale banke opozoriti potrošnike na dejstvo, da potrebujejo za oceno tveganj znanje in podatke, da je upravičeno pričakovanje tožnice, da bo toženka svoje interese podredila interesom stranke, da sta pravdni stranki kreditno pogodbo, ki je glede vezanosti na tečaj CHF igra na srečo, igrali z različnimi možnostmi uspeha, da tožnica ni mogla izračunati možnosti uspeha v takšnem pogodbenem razmerju zgolj na podlagi lastnega vedenja o gibanju tečajev, da asimetrija informacij zavezuje banko, da potrošnika seznani z vsemi potrebnimi informacijami, da banka lahko upravičeno pričakuje, da se bo potrošnik odločil za kredit v CHF, če mu je predstavljen marketinški pristop banke, in da vse navedeno velja ne glede na to, na kakšen način so bila tveganja razdeljena. Toženka je vedela, da so mogoče znatne in nepričakovane tečajne spremembe, ki so bile tudi pretežno verjetne. Vedela je, da je bil CHF že v letu 2005 na relativno nizkih ravneh in je bilo pričakovati apreciacijo. Zato bi morala ustrezno poučiti tožnico. Tveganja apreciacije CHF so bila v bančni stroki dobro znana, realna in celo pričakovana. Toženka je vedela, da je šlo za visoko tvegane kreditne pogodbe za potrošnike. Tožnica je prevzela ne samo splošno tveganje, ki je vedno vezano na vsako tujo valuto, ampak tveganje, ki je specifično za CHF kot valuto varnega zavetja. Tožnica se tega za razliko od toženke ni zavedala. Toženka je vedela, da potrošniki ne razumejo tveganj, vezanih na CHF, zato je ravnala v slabi veri in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Temeljna ustavna procesna jamstva v obravnavanem primeru niso bila spoštovana. V okviru pritožbe se tožnica sklicuje tudi na pravno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017, ki naj se šteje kot sestavni del pritožbenih navedb, pri čemer povzema vsebino tega mnenja v skrajšanem obsegu.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je ugotovilo, da toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Glede na to, da je bil glavni predmet pogodbe določen nejasno, je moralo presojati tudi vprašanje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (dogovora o kreditu v tuji valuti, ki ni bil posamično dogovorjen), in sicer, ali je toženka ravnala v slabi veri in ali je obstajalo znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prvi odstavek 3. člena Direktive). Ugotovitev, da je pogodbeni pogoj nepošten, vodi do ničnosti tega pogodbenega določila ali celotne pogodbe. Če se ugotovi, da gre zaradi pomanjkljive izpolnitve pojasnilne dolžnosti zgolj za nejasno določilo, ki ga ni mogoče opredeliti kot nepoštenega (ker slaba vera banke ali obstoj znatnega neravnotežja v pravicah in obveznostih pogodbenih strank nista izkazana) posledica kršitve pojasnilne dolžnosti ne more biti ničnost kreditne pogodbe oziroma njenega spornega določila.

6. Prvo sodišče je ugotovilo, da toženki ni mogoče očitati slabe vere ob sklepanju kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje to ugotovitev kot pravilno, prvo sodišče pa jo je tudi ustrezno obrazložilo. V zvezi s pritožbenimi trditvami o tem, kaj je toženka lahko vedela ali morala in mogla vedeti o mogočih spremembah valutnih tečajev, je treba poudariti, da niti največji akterji v svetovnem bančništvu ne more predvidevati, kaj šele zanesljivo napovedovati gibanja (sprememb) valutnih razmerij na dolgi rok, kar v obravnavanem primeru pomeni tudi obdobje 20 let, kolikor je znašala dogovorjena doba vračanja kredita. Gibanje tečajev je nepredvidljivo, nanj pa vplivajo številni dejavniki, ki so lahko neznani tudi strokovnjakom in se lahko manifestirajo šele v bolj ali manj oddaljeni prihodnosti. Zato ni bilo mogoče dajati upoštevnih napovedi o gibanju tečajev v valutnem paru CHF/EUR niti na podlagi tečajev CHF v preteklih desetletjih, upoštevajoč tudi dejstvo, da je bil evro kot valuta uveden šele leta 1999. Navedeno tudi pomeni, da toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ni mogla razpolagati z informacijami, kako se bo gibal tečaj CHF v času odplačevanja tožničinega kredita oziroma kako velike bodo morebitne tečajne spremembe v tem obdobju.

7. Trditveno in dokazno breme o toženkini slabi veri je bilo na tožničini strani. Drugačnega stališča tožnice ne podpira niti omenjena Direktiva. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da se je tožnica sama odločila za kredit v tuji valuti (CHF), da je bila seznanjena z valutnim tveganjem takšnega kredita in da je sprejela tveganje iz naslova gibanja ter spremembe tečaja CHF. Obe pravdni stranki sta se morali in mogli zavedati realnosti valutnega tveganja in da bo do določenih sprememb v valutnem razmerju CHF/EUR v tako dolgi dobi odplačevanja kredita po vsej verjetnosti prihajalo. To pa ne pomeni, da je mogoče domnevati vednost toženke kot banke o posameznih pomembnih okoliščinah in njihovem vplivu na tečaje valut na mednarodnem finančnem trgu. Dokazni postopek je pokazal, da toženka ni razpolagala z informacijami, ki bi kazale na gibanje tečaja CHF v prihodnosti ter da toženka ni mogla predvidevati, da se tveganje, ki ga je prevzela tožnica, dolgoročno ne bo realiziralo v njeno korist oziroma da je verjetnost negativnega gibanja tečaja za tožnico pomembno večja od verjetnosti pozitivnega gibanja tečaja. Toženkino dolžno ravnanje po Zakonu o bančništvu in zavarovanje terjatve iz kreditne pogodbe s hipoteko ne pomenita, da toženka ni prevzela valutnega tveganja, ob tem pa nimata nobenega pomena za presojo domnevne slabe vere toženke.

8. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je toženka ob sklepanju kreditne pogodbe vedela, da je možna znatna krepitev tečaja CHF (v času odplačevanja kredita), saj tožnica z ničemer ne podkrepi te trditve (zgolj gibanje tečaja CHF v preteklih letih ne daje podlage za takšno napoved ali predvidevanje). Prvo sodišče je pravilno ocenilo vsebino dopisov Banke Slovenije. Kakšen je pomen poročila Banke Slovenije iz leta 2005 (drugih dokumentov Banke Slovenije pritožba ne izpostavlja) je podrobno opredelilo že Vrhovno sodišče RS (II Ips 137/2018, II Ips 195/2018), prvo sodišče pa je njegovemu stališču sledilo. Tožnica v pritožbi podaja svojo razlago poročila Banke Slovenije iz leta 2005, ki pa v bistvu pomeni le njeno nestrinjanje s stališči Vrhovnega sodišča RS, saj ne ponuja nobenih novih argumentov, ki jih Vrhovno sodišče RS še ne bi presojalo. Možnost tečajnih sprememb v valutnih razmerjih (tako tudi v paru CHF/EUR) sama po sebi obstaja stalno, prav to pa je značilno za valutno tveganje. Napoved v poročilu o apreciaciji CHF za obdobje 2005-2007 (pred sklenitvijo kreditne pogodbe) se ni uresničila in zato ni kazala na večja tveganja za komitente bank. Okoliščina, da toženka ni seznanila tožnice s tem poročilom, zato ne pomeni, da je ravnala nepošteno. Strokovni material Thomasa J. Jordana iz leta 2009 (po sklenitvi kreditne pogodbe) ne more biti relevanten za presojo slabe vere toženke. Toženka tudi ni mogla predvidevati nastanka in vpliva svetovne gospodarske krize, ki je zajela Evropo v letu 2009, ter enostranskega ukrepa švicarske centralne banke v letu 2015. 9. Pritožbeni očitek, da prvo sodišče ni odgovorilo na tožničino navedbo o nastanku svetovalnega razmerja med pravdnima strankama, ni upošteven, ker pritožba ne pojasni, kako naj bi ta okoliščina vplivala ne presojo domnevne slabe vere toženke. Ker tožničina navedba ni bila pomembna za odločitev v zadevi, njena pravica do izjave ni bila kršena. Tožnica s trditvijo, da prvo sodišče ni odgovorilo na preostale njene navedbe (navedene na 6. in 7. strani pritožbe), v bistvu podaja očitke, ki se lahko nanašajo na vprašanje (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti, ne pa na domnevno slabo vero toženke. Za presojo nepoštenosti iz prvega odstavka 3. člena Direktive je odločilno, ali je ob sklepanju kreditne pogodbe obstajala pomembna razlika med banko in kreditojemalcem glede informiranosti o riziku spremembe tečaja in tedaj obstoječih okoliščinah, ki lahko vplivajo na spremembo tečaja na škodo kreditojemalca med trajanjem kreditne pogodbe. Če je banka vedela oziroma bi morala in mogla vedeti za te rizike oziroma okoliščine, pa o njih ni obvestila kreditojemalca, je bila ob sklepanju kreditne pogodbe nedobroverna (II Cp 849/2017). Trditve na 6. in 7. strani pritožbe (o tem, na katere navedbe prvo sodišče ni odgovorilo) se ne nanašajo na okoliščine, ki lahko vplivajo na spremembo oziroma gibanje tečajev po sklenitvi kreditne pogodbe. Ker niso bile pomembne za presojo domnevne slabe vere toženke, se prvemu sodišču o njih ni bilo treba (podrobneje) opredeljevati.

10. Toženki ni mogoče očitati, da je vedela, da so (po sklenitvi kreditne pogodbe) „mogoče znatne in nepričakovane tečajne spremembe, ki so pretežno verjetne“ (ter da tega ni predočila tožnici, kot je smiselno mogoče razumeti te pritožbene očitke). Toženka ob sklepanju kreditne pogodbe ni mogla z gotovostjo napovedati gibanja tečaja CHF v pozitivno ali negativno smer ter tožnici ni prikrila nobenih bistvenih informacij, s katerimi je razpolagala. Tožničine trditve, da je toženka vedela za pričakovane spremembe tečaja CHF v smeri njegove krepitve, so nedokazane. Kreditna pogodba v tuji valuti je bila aleatoren pravni posel za obe pogodbeni stranki. Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka predstavila tožnici obe možnosti (posojilo v EUR in v CHF), da se je tožnica odločila za kredit v tuji valuti (imela je možnost izbire) in da je bila seznanjena z možnostjo spremembe tečaja CFH (kar je pomenilo, da tveganje obstaja), pri čemer toženka ni zagotavljala tožnici, da se tečaj ne bo bistveno spremenil. Od potrošnika se upravičeno pričakuje, da bo v obligacijskem razmerju ravnal s potrebno skrbnostjo (prvi odstavek 6. člena Obligacijskega zakonika), kar pomeni, da se zaveda razlik med kreditom v EUR in kreditom v CHF zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF med trajanjem kreditne pogodbe (v njegovo škodo) to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen (II Ips 32/2019).

11. Pritožbeni očitek o nespoštovanju temeljnih ustavnih procesnih jamstev ter s tem v zvezi o kršitvah določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen in zato neupošteven. Pritožba ima kot pravno sredstvo samostojno naravo v postopku, zato se tožnica ne more sklicevati na celotno mnenje Inštituta za ustavno pravo z dne 6. 5. 2017 kot sestavni del pritožbenih navedb. Preostale pritožbene navedbe, ki povzemajo vsebino pravnega mnenja omenjenega inštituta, ne prestavljajo obrazložene kritike dejanskih ugotovitev prvega sodišča in njegovih materialnopravnih zaključkov. Ker ne morejo imeti odločilnega pomena pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Tožnica tako ni izkazala zatrjevane toženkine slabe vere. Prvo sodišče je še ugotovilo, da tožnica ni dokazala znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih pravdnih strank v času sklepanja kreditne pogodbe, te ugotovitve pa pritožba obrazloženo ne izpodbija. Ker pogodbeni pogoj ni bil nepošten, sklenjeni pravni posli niso bili nični.

13. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP).

14. Tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve. Zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena, prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).