Jedro

Pravdni stranki sta sklenili sporazum, ker toženca potrebujeta dostop do svojega objekta oziroma lope za garažiranje gradbene mehanizacije, kar je bila bistvena okoliščina, zaradi katere je bil sporazum sklenjen, kot je razvidno iz njegove vsebine. Ne gre za pravdni standard bistveno spremenjene okoliščine, če se kasneje izve, da je mehanizacija, katero toženca po sporazumu lahko vozita po služnostni poti do svojih nepremičnin, kjer jo hranita, namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti. Če pa sta toženca pri izvrševanju služnostne pravice uporabljala služnostno pot preko obsega, določenega v pogodbi, to ni razlog za prenehanje ustanovljene služnosti v obsegu, kot se zavzema tožnica, pač pa je to podlaga za uveljavitev zahtevka zaradi varstva pred vznemirjanjem v skladu s 99. členom SPZ.

Če lastniki sosednjih nepremičnin menijo, da toženca pravic, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, ne izvršujeta v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, se lahko poslužijo tožbe na prepoved vznemirjanja, ni pa obstoj imisij razlog za prenehanje stvarne služnosti, ustanovljene med pravdnima strankama.

Po 46. členu OZ je mogoče razveljaviti pogodbo zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zmota mora biti torej bistvena in opravičljiva. Če pogodbena stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zanjo zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ), ne more zahtevati razveljavitve pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da služnostna pravica vožnje z vsemi tovornimi in priklopnimi vozili, vpisane pri parc. št. X1, k.o. H. kot služeči nepremičnini, last tožnice, v korist parc. št. Y1, k.o. H kot gospodujoče nepremičnine, last tožencev, preneha z dnem izdaje te sodbe, in da sta toženca dolžna izdati ustrezno listino, na podlagi katere bo tožnica v zemljiški knjigi izposlovala izbris služnostne pravice. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za razveljavitev sporazuma o služnostni pravici na nepremičnini z dne 5. 7. 2006 v delu, ki se nanaša na služnostno pravico vožnje z vsemi tovornimi in priklopnimi vozili. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencema njune pravdne stroške v znesku 908,79 EUR z obrestmi.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrednemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da je napačno ugotovilo dejansko stanje. Ponavlja, da sta pravdni stranki sicer sklenili 5. 7. 2006 sporazum o ustanovitvi služnostne pravice peš hoje in vožnje z vsemi osebnimi, tovornimi in priklopnimi vozili ter kmetijskimi stroji ter izgradnje priključkov, ki pa ga je tožnica sklenila v zmoti. Ni vedela, da bosta toženca na svoji nepremičnini opravljala pridobitno dejavnost in da potrebujeta gradbeno dovoljenje za postavitev lope za potrebe hrambe gradbene mehanizacije zgolj iz tega razloga. Sporazum je bil sklenjen za potrebe tožencev kot privatnih lastnikov gradbene mehanizacije, ne pa za potrebe izvajanja gospodarske dejavnosti, kar je tožnica izvedela kasneje, po sklenitvi sporazuma. Toženca sta spravila tožnico v zmoto, saj je nista obvestila o teh bistvenih okoliščinah. Navedenih dejstev prvo sodišče ni upoštevalo. Tožnici in krajanom ni bilo znano, da bosta toženca ustanovljeno služnostno pravico izkoristila za pridobitev gradbenega dovoljenja za potrebe opravljanja gospodarske dejavnosti v vaškem jedru H. Toženca sta določilo sporazuma izrabila in služnost neupravičeno razširila, saj sedaj tam opravljata dejavnost, ki je pred sklenitvijo ni bilo, kar je bilo v postopku dokazano, česar prvo sodišče ni upoštevalo. Toženca sta po ustanovitvi služnosti pričela ob poti parkirati svoj triosni kamion z dvema prikolicama in bager, občasno tudi na njej. Drugi toženec ima samostojno dejavnost in z vozili ter mehanizacijo prekomerno obremenjuje okolje s prevozi, hrupom in plini. Novost po sklenitvi sporazuma je tudi vožnja številnih tovornjakov po služeči nepremičnini do tožencev, kjer se izvajajo popravila, pranje in vzdrževanje vozil. Z dodatnim prometom in parkiranjem na služni poti je moten in oviran prevoz drugim. Toženca uporabljata pot za dvorišče in parkiranje. Tožnica je v podkrepitev teh dejstev predlagala dokaz z ogledom na kraju samem, ki ga je prvo sodišče zavrnilo, spričo česar je bistveno kršilo določila postopka. Sodišče tudi ni izvedlo meritev hrupa, prav tako je zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca veterinarske stroke, ki bi lahko ugotovil, kako smrad in hrup ogrožata vzrejo čebel soseda BK v neposredni bližini. Okoliščine so se od ustanovitve do vložitve tožbe bistveno spremenile, zato obstaja podlaga za zahtevek na zmanjšanje obsega služnosti. Nadalje tožnica očita sodišču prve stopnje napačno uporabo določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o zmoti. Zmota je bila bistvena. Ne strinja se zaključkom sodišča prve stopnje, da priča JSS ob samem podpisu sporazuma ni dobro prebral njegove vsebine. Povedal je le, da je sporazum natančneje prebral, ko je nastal spor, kar je logično. Sicer pa pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi ni upoštevalo izpovedi ostalih prič in dokazil tožnice.

Toženca sta na vročeno pritožbo odgovorila (po svoji pooblaščenki in še sama) ter predlagala njeno zavrnitev, ker menita, da ni utemeljena. Zahtevata povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je zaključilo, da ni podan temelj za prenehanje služnostne pravice v smislu 1. odst. 222. člena SPZ, ki določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, da stvarna služnost preneha, če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Tožnica v pritožbi ponavlja trditve, v čem naj bi se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila ustanovljena stvarna služnost na podlagi sporazuma o ustanovitvi služnostne pravice z dne 5. 7. 2006, sklenjenega med pravdnima strankama, toda z njimi ne more uspešno izpodbiti odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve tožnice, ki je kot bistveno spremenjene okoliščine od okoliščin, v katerih je bila služnost ustanovljena, navajala povečan obseg parkiranja in uporabe služeče poti za dvorišče, prekomerno obremenjevanje okolja s prevozi, hrupom in izpušnimi plini, vožnjo številnih tovornjakov po poti, last tožnice, do nepremičnine tožencev, kjer naj bi se izvajala večja popravila, pranje in njihovo vzdrževanje. Z dodatnim prometom in parkiranjem pa naj bi bil moten in oviran celo prevoz drugim lastnikom nižje ležečih zemljišč. Strinjati se je s stališčem prvega sodišča, da zatrjevani način izvrševanja služnosti s strani tožencev predstavlja kvečjemu izvrševanje služnosti preko njene vsebine, kot je določena v sporazumu, ki pa ne opravičuje prenehanja služnosti vožnje s tovornimi in priklopnimi vozili. S sporazumom z dne 5. 7. 2006 je bila ustanovljena služnost peš hoje in vožnje z vsemi osebnimi, tovornimi in priklopnimi vozili ter kmetijskimi stroji ter izgradnje priključkov na nepremičnini, parc. št. X1, k.o. H, kot služeči nepremičnini last tožencev, z namenom legalizacije in sanacije lope za spravilo gradbene mehanizacije, ki stoji na parceli št. Y1, k.o. H. Pravdni stranki sta torej sklenili sporazum, ker toženca potrebujeta dostop do svojega objekta oziroma lope za garažiranje gradbene mehanizacije, kar je bila bistvena okoliščina, zaradi katere je bil sporazum sklenjen, kot je razvidno iz njegove vsebine. Ne gre za pravdni standard bistveno spremenjene okoliščine, če se kasneje izve, da je mehanizacija, katero toženca po sporazumu lahko vozita po služnostni poti do svojih nepremičnin, kjer jo hranita, namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti. Če pa sta toženca pri izvrševanju služnostne pravice uporabljala služnostno pot preko obsega, določenega v pogodbi, pa to ni razlog za prenehanje ustanovljene služnosti v obsegu, kot se zavzema tožnica, pač pa je to podlaga za uveljavitev zahtevka zaradi varstva pred vznemirjanjem v skladu s 99. členom SPZ, česar pa tožnica v tej pravdi ne zahteva.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da zatrjevane imisije z gospodujoče nepremičnine na sosednje nepremičnine ne predstavljajo bistveno spremenjenih okoliščin iz 222. člena SPZ. Kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, imajo prizadeti in oškodovani sosedje sodno varstvo po pravilih sosedskega prava. Če vaščani (lastniki sosednjih nepremičnin) menijo, da toženca pravic, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine, ne izvršujeta v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, se lahko poslužijo tožbe na prepoved vznemirjanja, ni pa obstoj imisij razlog za prenehanje stvarne služnosti, ustanovljene med pravdnima strankama. Ker iz zatrjevanih dejstev ne izhaja, da je zahtevek na prenehanje služnosti utemeljen (t. im. nesklepčnost tožbe), je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaze z ogledom na kraju samem, meritvami hrupa (ki niti niso v pristojnosti sodišča) in s postavitvijo izvedenca veterinarske stroke, s katerimi je tožnica dokazovala okoliščine, ki niso razlog za prenehanje služnosti. Bistvena kršitev določb postopka tako ni podana. Tudi sicer se tožnica v pritožbi ne more sklicevati na pomanjkljivost dokaznega postopka, če tega ni uveljavljala že pred sodiščem prve stopnje, to je takoj po tistem, ko je sodišče na naroku za glavno obravnavo 16. 6. 2009 sklenilo, da se dokazovanje zaključi (1. odst. 286.b člena ZPP). Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek za prenehanje služnosti in zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, potrebne za izbris služnostne pravice iz zemljiške knjige.

Zaradi zavrnitve primarnega tožbenega zahtevka je prvo sodišče odločalo o podrednem zahtevku za razveljavitev sporazuma o služnostni pravici z dne 5. 7. 2006 v delu, ki se nanaša na služnostno pravico z vsemi tovornimi in priklopnimi vozili. Pogodba je izpodbojna, če so bile pri njeni sklenitvi napake glede volje strank. Tožnica je trdila, da je bila v zmoti, ker ni vedela, da bosta toženca na svoji nepremičnini, v korist katere je bila ustanovljena služnost, opravljali pridobitno dejavnost in da potrebujeta gradbeno dovoljenje za postavitev lope za potrebe hrambe gradbene mehanizacije. To ponavlja v pritožbi, vendar neutemeljeno. Po 46. členu OZ je mogoče razveljaviti pogodbo zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zmota mora biti torej bistvena in opravičljiva. Če pogodbena stranka ni ravnala s skrbnostjo, ki se zanjo zahteva v pravnem prometu (6. člen OZ), ne more zahtevati razveljavitve pogodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica pri sklepanju sporazuma ni bila zadosti skrbna, zato njena zatrjevana zmota ne more biti opravičljiva. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki temelji na izpovedi župana JSS, ki je podpisal omenjeni sporazum v imenu tožnice, izjavi priče MH in sporazumu o služnostni pravici z dne 5. 7. 2006, je vsebinsko prepričljiva (v skladu z 8. členom ZPP), pritožbeno sodišče pa se s to dokazno oceno v celoti strinja. Da tožnica ob podpisu pogodbe ni ravnala z zahtevano skrbnostjo, potrjuje sama izpoved zakonitega zastopnika. Iz te izhaja, da je vsebino pogodbe (po kateri je bila služnostna pravica ustanovljena zaradi izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo in sanacijo lope za potrebe hrambe gradbene mehanizacije) natančneje prebral šele potem, ko je med pravdnima strankama nastal spor, kar tudi po presoji pritožbenega sodišča kaže na to, da ob podpisu sporazuma očitno njegove vsebine ni dobro prebral. Po izjavi priče MH pa bi lahko z vpogledom v evidence tudi preveril, ali je toženec samostojni podjetnik ter katere stroje in motorna vozila ima, česar ni storil. Ostali priči (op. pritožba očitno misli B in LK), nista izjavili ničesar relevantnega za ugotovitev odločilnih dejstev, zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi njuni izpovedbi zajelo v razlogih izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tako ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da tožnica ni bila ustrezno skrbna pri sklepanju sporazuma. Ko je tako, se tožnica ne more sklicevati na bistveno zmoto pri sklenitvi pravnega posla, kljub neodplačni naravi sporazuma (prim. 47. člen OZ). Ker izjava volje ni bila dana v zmoti, je sodišče prve stopnje podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niti zatrjevani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. člena ZPP). Enako velja za toženca, ki z odgovorom na pritožbo nista bistveno pripomogla k odločitvi pritožbenega sodišča in tako ti stroški niso bili potrebni za pritožbeni postopek (155. člena ZPP).